Slovenska umetnost umira. Kultura s slovenskimi politiki nima sreče, nikogar zares ne zanima, ker ni dovolj tržno uspešna. Kultura in umetnost v Sloveniji živita zgolj zaradi notranje nuje ustvarjalcev, ki so idealistični, a se s tem se ne da plačati položnic. V zadnjih 25 letih so bile vse slovenske vlade iste. Še najbolj iskrena pa je bila, tista vlada, ki je ministrstvo za kulturo preprosto ukinila. Take in podobne je natančno leto nazaj pred zbranim istim političnim vrhom na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Cankarjevem domu pribijal takrat novo imenovani predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada in dramatik ter režiser Vinko Moderndorfer. Kljub srepim in v tla zazrtim pogledom najvišjih predstavnikov izvršne in zakonodajne oblasti, pa dogajanje tik pred tokratnim 8. februarjem samo zase potrjuje, da se ni le popolnoma nič spremenilo, ampak da je z umetnostjo na Slovenskem zgolj še slabše, kot je bilo leto prej, zato seveda mnoge že vnaprej zanima, kaj sploh lahko še na dušo zbrani politični vrhuški koalicije SMC, Desus in Socialnih demokratov, letos in nocoj novega položi Vinko Moderndorfer.

Čeprav že lani ob kulturnem prazniku trdno v sedlu kulturnega ministra, ki naj bi za razliko od svoje predhodnice Julijane Bizjak Mlakar ne prihajal iz kvote prekaljenih politikantov v politično stranko organiziranega interesnega združenja upokojencev, ampak iz kulturne stroke, ki se ji Tone Peršak, ker le naprej piše tudi med samim ministrovanjem, ni popolnoma odpovedal in odrekel, pa se na kulturnem področju tudi v dveh njegovih letih mandata v vsebinskem smislu res ni kaj bistvenega spremenilo, razen da je bilo na prvem programskem razpisu, na katerem so do kandidiranja za sredstva ministrstva za kulturo ob nevladnih organizacijah in samozaposlenh v kulturi upravičeni tudi lokalni javni zavodi, denarja manj kot pred štirimi leti. In čeprav še zdaleč niso znani rezultati večletnega projektnega razpisa, enoletni projektni za 2018 pa še sploh ni razpisan, je samo po sebi že jasno, da bo na koncu denarja namenjenega za umetnost in kulturo ter uspešnih prijaviteljev še nekoliko manj, kot jih je bilo do sedaj.

Ker je seveda težko gledati, kako očitno nekulturni politiki in uradniki ministrstva za kulturo, sistemsko in sistematično uničujejo, kar so v posameznih primerih posamezniki gradili več destletij, se kulturna scena, vsaj zdi se, končno organizira in presega politično vzpostavljene delitve med posameznimi skupinami ustvarjalcev. Ne glede na to kaj pa kot papagaj ponavlja minister Tone Peršak, pa je državni statistični urad, kot vrhovna avtoriteta na področju uradnih podatkov, potrdil, da ni res, da se denar za kulturo zadnji dve leti povečuje. Čeprav podatkov za 2017 še ni, pa golo dejstvo ostaja, da je država v letu 2016 za kulturo - za delovanje knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, za koncertno, odrsko in filmsko produkcijo, za umetniške prireditve, spomenike in spominske hiše, kulturna praznovanja, subvencije umetnikom ter storitve radia, televizije in založništva - namenila 392,5 milijona evrov. To je 22 milijonov evrov manj kot v letu 2015 in 88 milijonov evrov manj kot v letu 2010. In da so se v letu 2016 najbolj zmanjšali izdatki za investicije, za skoraj 37 milijonov evrov, medtem ko so se sredstva za zaposlene v javnih zavodih povečala za 12,4 milijona evrov, na 183,1 milijona evrov, a so, kot trdi direktor Kina Šiška Simon Kardum, tudi na tem področju nižja in znižana.

Gre za manjko milijonov, ki so za samozaposlene in druge delujoče v nevladnih organizacijah na področju kulture praktično nepredstavljivi. Umetniki in producenti zunaj javnega sektorja so na Slovenskem pač že praviloma revni. Toda tako to gre. Iz prvih političnih odzivov na kulturniške proteste, pa naj gre za včerajšnji poziv državnozborskega odbora za kulturo, ki je včeraj tik pred koncem koalicijskega mandata predlagal preučitev, pozor zgolj preučitev, možnosti za zvišanje sredstev nevladnemu sektorju na področju umetnosti, ali javno protestno pismo ministrstvu za kulturo od samega v svoje dosežke zagledanega župana mestne občine Ljubljana Zorana Jankoviča, pa pač ni videti, da bi se karkoli v kratkem spremenilo. Razen da se je tako kot za člane državnozborskega odbora za kulturo očitno tudi za Zorana Jankovića že začelo predvolilno obdobje, ko je po sili razmer vendarle vedno dobro nekaj malega staviti tudi na kulturo.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z 8. februarjem 2018 kot dnevom slovenske politične nekulture v zobeh poskrbel Tomaž Z.