Ne glede na to da star slovenski rek pravi, da je po toči lahko zvoniti, je odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da mora Republika Slovenija Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in povračilo stroškov v skupni vrednosti 85.000 evrov zaradi rubeža in prodaje hiše v izvršilnem postopku zaradi osnovnega dolga v višini pičlih 124,00 evrov, vendarle ponovno pokazala predvsem to, da stroške vseh napak tako vsakokratnih političnih odločevalcev pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti kot predstavnikov vseh treh stopenj sodne veje oblasti na koncu vedno poravnamo kar vsi davkoplačevalci. Da bo temu tako tudi v primeru Vaskrsić, je dal povsem jasno vedeti tudi njegov odvetnik pred Evropskim sodiščem dr. Peter Čeferin, ki je napovedal, da bodo, če se bo z izplačilom zavlačevalo, sredstva od države Slovenije kar zarubili. S posebnim sporočilom, da bi lahko bili državi pravzaprav pa domačim davkoplačevalcem, te stroški prihranjeni, če bi bila upoštevana njihova priporočila iz let 2012, 2015 in 2017, da se izvršbe in izvršilna zakonodaja uredita bolj primerno, z upoštevanjem posameznikove pravice do lastnine, pa so se oglasili še iz Varuha za človekove pravice.

Kot so sicer sporočili iz palače Evropskega sodišča v Strasbourgu, je bila za odločitev o odškodnini v višini 85.000 evrov za Zorana Vaskrsića ključna prav kršitev prvega člena protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o zaščiti pravice do lastnine. Sicer na več koncih zadolženi Vaskrsić je bil namreč ljubljanskemu javnemu podjetju Vodovod Kanalizacija dolžan pičlih 124 evrov, ker pa dolga pravočasno ni poravnal, so opravili izvršbo in na javni dražbi prodali hišo za polovično ceno glede na njeno ocenjeno tržno vrednost. Hiša v okolici Litije je bila sicer ocenjena na 140.000 evrov, prodana pa je bila za 70.000 evrov. Po poplačilu dolga do vodovoda in še ene fizične osebe, ki se je izvršbi pridružila, je slabih 59.000 evrov pobrala banka v imenu nepoplačanega kredita, Zoranu Vaskrsiću pa je v žepu ostalo le še 3699 evrov.

Kot pa so sicer nekoliko pokroviteljsko predvsem do davkoplačevalcev, ki bomo kakopak tudi dejansko poravnali stroške odškodnin za Zorana Vaskrsića in morebitne prihodnje podobne primere, sporočili iz institucije Varuha človekovih pravic, pa se v Republiki Sloveniji že vendarle od leta 2012, ko je sicer Ustavno sodišče zavrnilo pritožbo, da je bila prodaja hiše za 124 dolga nesorazmeren poseg v njegove lastniške pravice, ve, da ureditev izvršilne zakonodaje ni primerna. Vsaj poslanci in vladne oprode pa bi že lahko v Letnem poročilu Varuha za leto 2012 na straneh 106 in 107 prebrali, da je ključni problem izvršilne zakonodaje v tem, da uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev ne glede na višino upnikove terjatve omogoča, da je izvršba na nepremičnino lahko prvo in edino izvršilno sredstvo.

Ne glede na to da tako iz Vrhovnega sodišča kot pravosodnega ministra pravijo, da je bila slovenska izvršilna zakonodaja tudi na podlagi izkušenj konkretnega primera Zorana Vaskrsića že dopolnjena, iz Varuha za človekove pravice sporočajo, da do takšnih zakonodajnih premikov, da izvršba za dolžnika tako majhnih dolgovanih zneskov ne bi več lahko imela za takojšnjo posledico le izvršbo na nepremičnino, ki je hrati tudi dolžnikov dom in njegovo edino premoženje, kljub predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanja še ni prišlo. Iz ministrstva za pravosodje so sicer v odzivu res dodali, da bodo odločbo Evropskega sodišča ustrezno preučili in po potrebi predlagali še dodatne rešitve in ukrepe. Iz Vrhovnega sodišča pa priznavajo, da je Evropsko sodišče očitno drugače tolmačilo slovensko izvršilno zakonodajo kot vsa domača redna in tudi ustavno sodišče, kar da le bo imelo vpliv na slovensko sodno prakso, tako kot jo ima tudi v drugih primerih, ko Evropsko sodišče za človekove pravice odloči drugače od dotedanjega razumevanja zakonodaje.         

Ne glede na to da so izvršbe na nepremičnine že v osnovi redke, pa to še vendarle, po podatkih, s katerimi je le postreglo ministrstvo za pravosodje, ne pomeni, da gre v zadevi Zorana Vaskrsića za osamljen primer. Kar samo po sebi pomeni, da možnosti nadaljnih odškodnin za podobne primere, v katerih so dolžniki relativno majhnih zneskov ostali brez doma in edinega premoženja, ni moč kar povsem avtomatično odmisliti. Nenazadnje je bilo od leta 2005 do 2015 vloženih kar 7.246 predlogov za izvršbo na nepremičnine zaradi izterjave terjatev pod 100 evrov s pripadki, do prodaje nepremičnine pa je prišlo v 1,42 odstotka primerov.

V bolj razumljivih številkah, s katerimi ministrstvo za pravosodje v odzivu na primeru 85.000 evrov odškodnine v zadevi Vaskrsić pač ni postreglo, so to 103 dolžniki, kar samo po sebi pomeni, da je v povprečju brez edinega domovanja in lastnine zaradi dolga, manjšega od 100 evrov, med leti 2005 in 2015 ostalo vsaj 10 ljudi na leto. Poleg tega pa je bilo v istem obdobju vloženih tudi 49.566 predlogov za izvršbo na nepremičnine zaradi izterjave terjatev med 100 in 1000 evrov s pripadki, od tega pa je do prodaje nepremičnin prišlo kar v 714 primerih. Toda tako to gre. Politiki pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti ter nenazadnje tudi sodnice in sodniki priporočil Varuha za človekove pravice pogosto ne upoštevajo tudi na vseh drugih področjih. Kar pa je samo po sebi razumljivo, saj bomo tako stroške neustrezno urejenih predpisov in napačnega tolnačenja zakonodaje v sodnih postopkih kot nenazadnje sam v zadevi Vaskrsić s strani njegovega odvetnika Petra Čeferina že napovedani rubež države še naprej poravnavali kar vsi davkoplačevalci.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nenazadnje vedno davkoplačevalskim stroškom neustrezne zakonodajne ureditve in napačne sodne prakse v zobeh poskrbel Tomaž Z.