Državni ali javni interes 260. člena kazenskega zakonika?

Državni ali javni interes 260. člena kazenskega zakonika?

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 2. 2015 - 16.00

Odbora Državnega zbora za pravosodje in za notranje zadeve sta včeraj na pobudo opozicijske Združene levice na skupni seji brez omembe vredne razprave in izmenjave poslanskih mnenj sprejela sklep, s katerim vladi Mira Cerarja predlagata, da naj v najkrajšem možnem roku v Državni zbor vloži spremembe kazenskega zakonika, ki bodo zaščitile novinarje pred kazenskim pregonom zaradi razkritja tajnih podatkov, v primerih ko za njihovo razkritje obstaja javni interes. Toda kljub temu, da je sklepu odborov podporo na skupni seji izrekel še Goran Klemenčič kot aktualni pravosodni minister aktualne vlade, bo ministrstvo za pravosodje predlog sprememb kazenskega zakonika v medresorsko in javno razpravo dalo šele marca, kar je – glede na to, kako je vladajoča koalicija kar po hitrem postopku posvojila predlog prav tako opozicijske Združene levice o izenačitvi pravic istospolnih zakonskih skupnosti z ostalimi – vsaj na prvi pogled nekoliko presenetljivo.

Združeno levico so sicer k predlogu včeraj na skupni seji odborov državnega zbora za pravosodje in za notranje zadeve soglasno sprejetega sklepa po besedah poslanca Mihe Kordiša spodbudili aktualni kazenski in predkazenski postopki zoper novinarje, ki so obtoženi oziroma za začetek vsaj osumljeni izdaje tajnih podatkov Slovenske obveščevalno-varnostne agencije oziroma SOVE. Gre za kazenski pregon zoper novinarko Dela Anuško Delić, v zvezi z njim pa so specializirano državno tožilstvo in kriminalisti v okviru pred-kazenskega postopka zaslišali še tri druge novinarje, Petra Lovšina, Meto Roglič iz Dnevnika in nazadnje še Erika Valenčiča, nekdanjega sodelavca Aktualno-politične redakcije Radia Študent in tednika Mladina, ki je novinar nacionalne Radiotelevizije. In ker sta pregon po drugem odstavku 260. člena kazenskega zakonika že obsodili obe stanovski novinarski organizaciji, posamezna uredništva in številne druge na področju človekovih pravic delujoče mednarodne organizacije, preseneča, da do sprememb kazenskega zakonika, vsaj v delu, ki onemogoča svobodo izražanja in opravljanja temeljnega poslanstva novinarskega poklica, ne bomo tako kot v primeru izenačitve pravic istopolnih zakonskih zvez z ostalimi prišli po hitrem oziroma nujnem postopku.

Ne glede na to, da so denimo v Amnesty International prepričani, da pregon novinarjev predstavlja kršitev pravice do svobode izražanja in da je treba novinarje zaščititi pred kazenskim pregonom za objavo informacij, ki so v interesu javnosti, razen če bi ta objava ogrožala življenja ljudi, minister Klemenčič tokratno počasnost politično-zakonodajnih mlinov ne prav prepričljivo utemeljuje z besedami, da gre v primeru kazenskega zakonika za enega najbolj občutljivih delov zakonodaje, ki da terja še nekatere druge popravke. Zakaj pa ne bi najprej po nujnem in čim hitrejšem postopku odpravili popravili kazenski zakonik vsaj v 260. členu, ki na Slovenskem je zakonska podlaga za pregon novinarjev, pa minister Klemenčič kljub jasnemu stališču Amnesty International, da je ta v neskladju z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo državo Slovenijo, tokrat ni pojasnil.

260. člen z naslovom Izdaja tajnih podatkov sicer v prvem odstavku določa, da se: »Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi, kaznuje z zaporom do treh let.« V drugem odstavku, ki je pravna podlaga za pred-kazenski in kazenski pregon novinarjev zaradi Izdaje tajnih podatkov pa, da se enako kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.« Dodatno zgovorna sta sicer še tretji in četrti odstavek 260. člena kazenskega zakonika, ki določata, »da če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz koristoljubnosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in da če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.«

Torej prvi paradoks domačega kazenskega zakonika in v njem privilegirane pred-kazenske in kazenske obravnave novinarjev je že v tem, da če uradna ali kaka druga oseba tajne podatke komu sporoči ali izroči iz malomarnosti je za svoje kaznivo dejanje kaznovana z zaporom do enega leta, novinar, ki pa jih v skladu s temeljnim poslanstvom obveščanja javnosti in svojega poklica brez dovoljenja objavi, pa z zaporom do treh let zapora. Naslednji paradoks 260. člena kazenskega zakonika pa je gotovo v tem, da se dovoljenja za objavo tajnih podatkov praviloma ne izdajajo in se zanje tudi praviloma sploh ne zaproša, pa so ravno objave tajnih podatkov, ki so jih novinarjem posredovali njihovi viri oziroma v razmerah današnje popularne kulture bolj znani kot žvižgači, prav v zadnjih letih do temeljev pretresle zavedanja v kakšnem državno-korporativnem svetu pravzaprav živimo.

Nenazadnje je prav te dni žvižgač iz Banke Slovenije poskrbel, da bo javno razkrita velika prevara slovenskih tako malih delničarjev bank kot pravzaprav vseh davkoplačevalcev, ki so banke po politični volji tudi aktualne vlade Mira Cerarja že večkrat dokapitalizirali. Toda da tudi Vlada in koalicija Mira Cerarja nista kaki posebni novosti v slovenskem političnem prostoru, ampak zgolj nadaljevanje že videnih politik ropanja javnega premoženja in klientelističnega upravljanja države, je še enkrat več postalo jasno ravno ob nekoliko pa le salomonski rešitvi, ki jo bosta poslancem v sprejem predlagala pravosodno ministrstvo Gorana Klemenčiča in Vlada Mira Cerarja.

Predlog aktualne koalicije in Vlade glede spremembe 260. člena kazenskega zakonika, ki je pravna podlaga za pred-kazenski in kazenski pregon novinarjev, ki so razkrili, kako je SOVA manipulirala in prirejala poročilo o domačih desnih ekstremistih s strankarsko izkaznico Slovenske demokratske stranke, se namreč glasi, da se po novem naj ne bi več kaznovala oseba, ki javnosti razkrije očitno protipravni poseg države v človekove pravice ali temeljne svoboščine, ali pa razkrije zlorabo pooblastil s strani državnih organov ali služb. Gre torej za precej bolj ozko definicijo, kot je ta, za katero se zavzemajo v Društvu novinarjev Slovenije, in sicer da objava tajnih podatkov, ki je v interesu javnosti, ni kaznivo dejanje.

Javni interes je sicer prav tako izmuzljiva kategorija kot je to nacionalni interes, toda predlog ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča in predsednika vlade Mira Cerarja se bolj kot na javni osredotoča na državni interes, kar pa le ni ena in ista reč. Toda tako to gre. Slovenija je le država, ki je za razpis za sofinanciranje kulturnih projektov v letošnjem letu v imenu njavnega interesa namenila skupaj 400.000 evrov, za sofinanciranje organizacij vojnih veteranov v javnem, beri državnem, interesu pa skoraj 750.000 evrov.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro momernt sem z interesi slovenske države, ki so nad interesi domače javnosti, v zobeh poskrbel Tomaž Z.  

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness