Gensko spremenjeni organizmi in dvoličnost Evropske komisije

Ker je v začetku aprila pričela veljati nova evropska direktiva, ki članicam Evropske unije omogoča, da na svojem ozemlju omejijo ali prepovejo gojenje gensko spremenjenih organizmov – GSO, je včeraj slovensko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v javno razpravo dalo osnutek zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih organizmov. Kljub temu da na Slovenskem pridelave GSO ni, saj jo zaenkrat še učinkovito onemogoča leta 2009 uveljavljeni zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, pa tudi po Evropi dovoljena in najbolj razširjena gensko spremenjena koruza MON810 za domače pridelovalce ekonomsko ni zanimiva, je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ne najbolj prepričljivo prepričan, da evropska direktiva in predlog zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave GSO, državam članicam EU daje bistveno večjo pravno varnost, kot so jo imele doslej.

Ne glede na to, da se tako direktiva kot včeraj v javno razpravo na Slovenskem podani zakon o omejevanju ali prepovedi GSO nanašata zgolj in predvsem na pridelavo gensko spremenjenih organizmov, saj je Evropska komisija šele pred tednom dni predstavila pobudo, da bi se posameznim državam članicam omogočilo tudi izvzetje uporabe in ne zgolj pridelave gensko spremenjenih organizmov, se Slovenija šteje za državo, ki je del zavezništva držav za Evropo brez GSO. Nenazadnje je prepoved gojenja genetsko spremenjenih organizmov tudi eden od ciljev marca 2011 v Državnemu zboru sprejete resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 z naslovom »Zagotovimo si hrano za jutri«. Toda gre zgolj za prepoved pridelave in ne tudi uporabe ter predelave gensko spremenjenih organizmov - GSO.

Glede na to kako zelo počasi meljejo evro-birokratski mlini v Bruslju, je namreč že vnaprej jasno, da bodo postopki, da bomo na evropski pravni ravni mogoče enkrat pa res prišli do direktive Evropske komisije, ki bo posameznim državam članicam omogočala izvzetje uporabe GSO na svojem ozemlju, minilo še kar nekaj let, saj tudi evro-komisarska ekipa Jeana-Clauda Junckerja le ni imuna na lobistične in finančne prijeme multinacionalk, ki pridelujejo, predelujejo in patentirajo gensko spremenjene organizme. Zaenkrat je sicer v Evropski uniji dovoljeno pridelovati in gojiti tri vrste GSO – dve vrsti koruze in eno vrsto krompirja za industrijsko uporabo, ki jih v EU še pridelujejo predvsem v Španiji, Portugalski in Romuniji. Res pa tudi je, da jih je ta čas še kar nekaj vrst v procesu registracije.

Povsem drugačen in vendarle nekoliko dvoličen pravi obraz pa Evropska komisija kaže pri podeljevanju dovoljenj za uvoz gensko spremenjenih organizmov. Tako je Evropska komisija v istem tednu, v katerem je sprožila pobudo, da bi se posameznim državam članicam omogočilo tudi izvzetje iz uporabe in ne zgolj pridelave GSO, za uvoz na enotni evropski trg odobrila kar 17 novih gensko spremenjenih organizmov. Skupaj jih je tako za uvoz v Evropsko unijo odobrenih že 57 različnih vrst, večinoma res za industrijsko rabo, toda med njimi je tudi 11 takih, ki so odobreni za proizvodnjo hrane. Večina GSO sicer na evropski trg pride z uvozom gensko spremenjene soje za živalsko krmo, kar pa se sicer ne glede na to, da se s temi živalmi zgolj še domnevno domače predelave naprej krmijo prav evropski potrošniki, šteje za industrijsko rabo gensko spremenjenih organizmov - GSO.

Kljub temu pa se lahko z GSO-ji evropski potrošniki tudi neposredno posladkamo, saj so na trgu Evropske unije trenutno dovoljeni gensko spremenjena koruza in izdelki iz nje (koruzno olje, koruzni škrob, glukoza, glukozni sirup in kosmiči), gensko spremenjena soja in izdelki iz nje (sojine beljakovine, sojino olje in lecitin iz soje), olje iz gensko spremenjene oljne repice, industrijski škrob iz gensko spremenjenega krompirja amfora, celuloza iz gensko spremenjenega bombaža, aditivi in krma, izdelani iz navedenih surovin, ter biomasa za prehrano živali, narejena z gensko spremenjenimi kvasovkami ali bakterijami. Tudi za domačo rabo obvezujoča zakonodaja Evropske unije sicer že od leta 2008 določa, da mora biti vsak prehranski izdelek, ki vsebuje GSO, označen, da je gensko spremenjen. Toda mesa, mleka, jajc, rib in drugih izdelkov, proizvedenih iz živali, hranjenih z gensko spremenjeno krmo, že ni potrebno posebej označiti, prav tako to velja tudi za fermentirane izdelke iz gensko spremenjenih mikroorganizmov ali pri uporabi encimov, prav tako pridobljenih iz gensko spremenjenih mikroorganizmov.

Domača potrošniška realnost tako je, da boste na policah trgovin na Slovenskem zaman iskali izdelke z oznako, koliko odstotkov gensko spremenjenih surovin vsebujejo. So pa zato police polne izdelkov z oznakami, da so brez GSO, kar pa je glede na veljavno zakonodajo zgolj prvovrstni marketinški trik za povečevanje prodaje posameznega izdelka in v posameznih primerih celo nima prav nobene zveze z že gensko spremenjeno realnostjo posameznega izdelka, saj nenazadnje označevanje sploh ni potrebno za živila oziroma živalsko krmo, ki vsebujejo največ 0,9 odstotka GSO, pod že na prvi pogled za lase privlečenem pogojem, da je njihova prisotnost v izdelku naključna in tehnično neizogibna.

Kljub očitno dvolični drži Evropske komisije in na policah trgovin širom Unije neoznačenih izdelkih, ki vsebujejo gensko spremenjene surovine, pa je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ob včerajšnji predstavitvi osnutka zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih organizmov domačo javnost vendarle poskusil prepričati, da se je po uveljavitvi evropske direktive, ki je evropska pravna podlaga za tovrstno zakonodajo, bistveno povečala prav pravna varnost posameznih držav. Tudi Slovenija bo namreč lahko v skladu z v javno razpravo podanim osnutkom zakona pridelavo GSO omejila ali prepovedala na dva načina – z geografsko izključitvijo države iz dovoljenja za pridelavo GSO ali s prepovedjo pridelave GSO.

Učinka izključitve ali prepovedi sta sicer po besedah ministra Židana podobna, razlikujeta pa se konkretna postopka. Geografsko izključitev iz dovoljenja za pridelavo GSO bo lahko država Slovenija zahtevala v fazi, ko je GSO še v postopku odobritve. Če pa prijavitelj oziroma posamezna svetovna multinacionalka s patenti na gensko spremenjene organizme njene zahteve ne bi upoštevala, pa lahko Slovenija ta GSO tako kot druge že odobrene GSO-je prepove prek zakonodajnega postopka. Toda v tem primeru se bo ob najverjetnejših tožbah na sodiščih domača država branila kar sama.

Evropska komisija je z novo in v začetku aprila uveljavljeno evropsko direktivo, ki posameznim državam članicam EU omogoča, da na svojem ozemlju omejijo ali prepovejo gojenje GSO, tudi če so ti dovoljeni na evropski ravni, poskrbela predvsem za to, da je odgovornost o odločanju prepovedi pridelave GSO in o posledicah te prepovedi prenesla na posamezne države članice. Toda tako to gre. Kakšne bi lahko te posledice dejansko bile oziroma kako bi se utegnila v zadevi odločati tudi evropska sodišča, bo jasno šele, ko bodo v popolni tajnosti potekajoča pogajanja o ameriško-evropskem prostotrgovinskem sporazumu – TTIP dejansko zaključena in bo tudi javnost naposled seznanjena, kaj ta pravzaprav sploh določa. Do takrat pa lahko tako kot med drugim tudi prehranski minister Dejan Židan slepo verjamete, da bo domača država multinacionalke s kapitalom nekajkrat večjim od slovenskega proračuna na sodiščih že nekako uspešno porazila.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačim osnutkom zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih organizmov in dvoličnostjo Evropske komisije v zobeh poskrbel Tomaž Z.