Zaradi navajam resne situacije in izgube zaupanja v institucije pravne države konec navedka se bodo jutri ob 14.00 pri predsednici vlade lady Bratušek na raport zglasili predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, generalni državni tožilec Zvonko Fišer, minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant, minister za pravosodje Senko Pličanič ter generalni direktor policije Stanislav Veniger. Premierki bodo morali pojasniti, kdo in kako je lahko zajebal, da je nekdanja političarka in gradbena baronesa Hilda Tovšak, ki je pod bremenom številnih kaznivih dejanj, najprej v petek iz pripora povsem legalno odkorakala na prostost, nato pa izginila neznano kam. Domači organi pregona pa so za povrh le nekaj ur pozneje pravnomočno ugotovili, da bi jo pravzaprav morali pod ključem kar obdržati zaradi prestajanja zaporne kazni, ki ji je že bila odrejena v drugem pravnomočno zaključenem sodnem postopku.  

Primer nazadnje direktorice Vegrada, ki je do tod prišla preko političnega udejstvovanja predvsem v Slovenskih krščanskih demokratih Lojzeta Peterleta v prvem privatizacijskem valu kraje nekdanjega skupnega družbenega premoženja sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja glede na današnjo revščino še pač bogate domače države, je sicer primer vrste že samo po sebi očitno popolnoma neusklajenih sodnih in tožilskih postopkov v paleti dokazanih primerov, kako je v državi na hrbtih še najraje iz juga uvoženih gradbenih delavcev služila direktorska banda nekdanjih gradbenih velikanov, kot sta ob Vegradu med drugimi bila še prav tako že propadla SCT in Primorje, zaradi katerih je Slovenija pravzaprav ostala brez omembe vredne lastne gradbene industrije.

Glede na paleto in število težko kaznivih primerov poslovanja in direktorovanja Hilde Tovšak je še dodatno zgovorno, da je bila Hilda pod ključem pravzaprav zaradi enega svojih očitno zadnjih poslovnih poskusov na Slovenskem oziroma zaradi nedovoljenega dajanja daril, da bi prevzela posel z dobavo cenejših varilcev za na gradbišče Termoelektrarne Šoštanj, ki z zadnjo podražitvijo ostaja vzorčen primer in projekt lahkomiselnega zapravljanja ter kraje javnega denarja. Že pred poročilom hiše Ernst in Young, ki je Slovenijo razglasilo in po vsem svetu uveljavilo kot najbolj koruptivno državo na svetu, smo sicer prav iz primera Hilde Tovšak in soobtoženih Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Ivana Demšarja in Srečka Gabriča v zadevi Čista lopata vedeli, da je dajanje daril v zameno za boljše možnosti pri poslih povezanih predvsem z javnim denarjem, ki se ga podeljuje na zgolj fiktivnih in cenovno vnaprej dogovorjenih javnih razpisih, običajna, pa čeprav nelegalna poslovna praksa na Slovenskem.  

Če bi bila domača sodna veja oblasti le nekoliko bolj usklajena in učinkovita, bi namreč Hildo Tovšak pod ključem lahko obdržala kar za naslednjih 14 mesecev, kolikor ji je v zadevi Čista lopata oziroma podkupovanju za gradnjo kontrolnega stolpa na brniškem letališču prisodilo Okrožno sodišče v Ljubljani. Hilde ni več, odšla je neznano kam, a blamaža domačih inštitucij pravne države in tretje sodne veje demokratične oblasti je na dlani. Toda ta je v svojem delovanju samostojna in avtonomna. Tako je potrebno najprej počakati, kaj, če kaj, bo pravzaprav pokazal nadzor nad odločanjem Specializiranega državnega tožilstva v primeru Hilde Tovšak, ki ga je odredil generalni državni tožilec Zvonko Fišer. Tudi slovenski tožilci so namreč pri odločanju samostojni, zaenkrat pa še ni izključeno, da gre za tako imenovano strokovno napako za konkretno reč pristojnega tožilca.

S političnim mečem službenega nadzora je sicer še pred predsednico vlade pomahal tudi minister za pravosodje Senko Pličanič, ki je napovedal, da bi kazalo službeni nadzor razširiti tudi na sodstvo oziroma konkretne sodnike in sodnice, ki so v imenu delovanja pravne države pravzaprav pooblaščeni da za zapahe strpajo Hilde in ostale njej podobne tajkunske tiče. Ker je sicer tudi sodstvo avtonomno, se je razumljivo pravilno že odzval tudi predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki je zahteval pregled poslovanja konkretnih sodišč in sodnikov v obeh zadevah dajanja daril oziroma podkupovanja, zaradi katerih je in bi še morala na hladnem sedeti Hilda Tovšak.

Hari Furlan, vodja Specializiranega državnega tožilstva, je sicer v izjavi za medije zatrdil, da tako imenovane strokovne napake ni bilo in da je bil po njegovih informacijah drug obtožni akt zoper izginulo Hildo Tovšak vložen še predenj je ta ne znano kam odkorakala na prostost. Hkrati je sicer zatrdil, da je pripravljen prevzeti odgovornost in odstopiti, če bi se izkazalo, da je napako storilo prav tožilstvo. S tem je Furlan sicer vnaprej napovedal, da bo konkretnega krivca za izpustitev in posledični pobeg Hilde Tovšak kar se da težko odkriti oziroma vsaj določiti. Toda že vnaprej se prav tako ve, da se strokovne napake v domačem tožilstvu po besedah generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja praviloma sploh ne sankcionirajo s konkretnimi disciplinskimi ukrepi.

Hildo Tovšak se sicer od ponedeljka išče tudi z mednarodno tiralico. Toda tako to gre. V današnjem svetu, če imaš denar, ni tako težko za vedno izginiti. Hilde ni več, odšla je drugam, pa je vse, kar bodo konkretnega lahko ugotovili tudi na jutrišnjem raportu pri lady Bratušek. Sistematična korupcija, prirejanje javnih razpisov in kraja javnega denarja pa ostajajo doma na danes ponovno prav sončni strani Alp.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nedelovanjem domače pravne države na primeru Hilde Tovšak v zobeh poskrbel Tomaž Z.