Kljub temu da ni dvoma, da gre za skrbno in na vseh frontah režiran napad na lik in delo zmagovalca zadnjih državnozborskih volitev ter nato prvaka opozicije in naposled suvereno ponovno ljubljanskega župana Zorana Jankovića, so atributi njegovega javno - zasebnega poslovanja vsekakor zgovorni. Najprej razgaljajo delovanje sveta in resničnost kroženja javnega denarja na Slovenskem, kakor ga kot organizirana kriminalna združba v zasebne žepe že vse od osamosvojitve naprej pretaka domača politična kasta. Pa čeprav nemara tudi povsem legalna, pa razkrita dejstva delovanja in poslovanja Zorana Jankoviča v javno-zasebnem partnerstvu s samim sabo oziroma vsaj podjetji njegove družine, še več kot o njegovem liku in delu povedo o četici modrecev, ki ga je v pasji procesiji do Magistrata z Milanom Kučanom na čelu tudi prva javno podprla in goreče pozvala, naj se vendarle kot novi meteor samooklicane levice povzpne v boj za naposled neuresničeno zmago na jesenskih državnozborskih volitvah.      

Zoran Janković, ki se je še prejšnji teden brezskrbno odločal, ali naj se njegova v stranko preoblikovana Lista Pozitivna Slovenija včlani med evropske socialiste ali evropske liberalce, je, čeprav po nasvetu odvetnika Aleksandra Čeferina še ni dvignil že drugič poslane odločbe, tudi uradno dobil status obdolženca v preiskavi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Že nekaj dni centimetre in minute domačih trobil medijsko državotvornega diskurza polnijo tudi kroženje in postanki javnega denarja od MOL do končnega prejemnika podjetja KML naložbe, ki pač je v 62,5 odstotni večinski lasti prav Zorana Jankovića. Ponovno v MOL so se – kako nenavadno – iz slabšega, torej manj vrednega, v boljše oziroma nekajkrat vrednejša spreminjala prav zemljišča, ki so v lasti družinskih podjetij Jankovićevih oziroma njihovih slamnatih podjetij.

Zoran Jankovič je namreč večino še naprej družinskih podjetij, ki jih je sam ustanovil in ki vsa slišijo na ime Electa, pišejo pa se Holding, Inženiring in Naložbe, prodal svojima sinovoma, sam pa obdržal vodenje in nadzor nad še nekaj podjetji, kot je KML Naložbe, ki ga ob Zoranu Jankoviću obvladujeta še ljubljanska nekdanja podžupana Jadranka Dakić in še naprej podžupan Aleš Čerin. Davčna uprava naj bi sicer preiskovala še za več kot 5 milijonov neupravičeno obračunanega DDV-ja, navidezne prodaje nepremičnin, financiranje povezanih oseb in oškodovanje upnikov. Tudi če za vse pa res ni neposredno odgovoren, se posredno vedno prav Zoran Janković vzpostavi kot tihi vodja tega poslovnega omrežja, ki si med sabo kar naprej nekaj prodaja, posoja in nasploh mešetari na robu, nemara pa tudi onkraj legalnega in zakonitega. Tako pojasnila o izvoru premoženja od Zorana Jankovića kot javnega funkcionarja pa pričakuje tudi Komisija za preprečevanje korupcije.   

Zdaj ko se sicer ve, da se tudi tako pošten politik, kot se Zoran Janković samo-predstavlja, štango ob tem pa mu drži še celotna poslanska in mestno svetniška ekipa Pozitivne, pravzaprav pa zgolj Jankovićeve Slovenije, sodnim odločbam izogiba z ne-dvigovanjem, bi sicer lahko le zazevala prva razpoka v dosedanji na  - vse je bilo zakonito, naj mi naposled kdo dokaže nasprotno  - zreducirano obrambo. Prav tako pa je naposled tudi samo po sebi jasno, da delo-holik, ki ob mestno-ljubljanskem imperiju obvladuje še niz tako ali drugače povezanih podjetij, pač ne more biti ne vem kak razen modni levičar. Enega takšnega pa je Slovenija že imela v podobi vedno modnega, a predčasno odslovljenega Boruta Pahorja.

Kljub domnevnemu sestopu in ponovni izvolitvi za župana, prav nepremičninski posli družinskih podjetij Jankovićev v Senožetih in Tolminu dokazujejo, da v ospredju njihovega zanimanja že dolgo niso le zemljišča na območju domače Mestne občine Ljubljana. Ta sicer prav pod Zoranom Jankovićem deluje kar se da avtonomno. Tako med drugim na kranjskem sodišču s tožbo od države zahteva plačilo 5,4 milijona evrov odškodnine zaradi napake sodišča. Zoran Janković naj bi bil tudi za zaenkrat vsaj spornim poslovanjem Lekarne Ljubljana, ki jo vodi z Vzajemne odstavljeni Marko Jaklić. Ponovno je šlo za večdesetmilijonska nakazila in kroženje javnega denarja, v okviru katerega se je ustanovila družba LL Grosist. V tem primeru je bila sicer končni prejemnik kar Mestna občina Ljubljana, toda slog vodenja in delovanja ostaja enako prepoznaven.

Jankovičeva Slovenija je koncept, ki je bil dolga leta na oblasti v sosednji Italiji in ga je poosebljal Silvio Berlusconi, ki je prav tako v zasebno javnem partnerstvu s samim sabo oziroma državo in svojimi podjetji v svoje in druge žepe pretakal velike količine javnega denarja. Toda tako to gre. Bistvena razlika med Slovenijo in Italijo pač je, da Silviu Berlusconiju ni nikoli prišlo na pamet, da bi se razglašal za političnega levičarja, kot to počne magnat Zoran Janković. In kot že rečeno, več kot o po načelu - saj je bilo vse zakonito, ali pa mi dokažite nasprotno - delujočemu Zoranu Jankoviću, to pravzaprav pove o tistih modrecih, ki so ga tako neposrečeno poskušali ustoličiti za odrešitelja slovenske politične levice.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem v novem terminu prvič z zamudo in Jankovičevo Slovenijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.