Današnja seja Odbora Državnega zbora za zunanjo politiko, na kateri so prvič besedo ali dve rekli o osnutku nove deklaracije o slovenski zunanji politiki, je poskrbela za spoznanje, da v tem trenutku niti sam že kar tretji mandat vlade zunanji minister Karel Erjavec najbolj ne ve, kaj je ta čas interes države Slovenije na področju njene zunanje politike. Predsednik Demokratične stranke upokojencev Slovenije, ki so jo kot v Državni zbor redno uvrščeno korporativno upokojensko politično organizacijo v svoje koalicije in Vlade primorani vabiti tako samooklicani levi kot v politični praksi in na domačem političnem terenu preverjeno desni mandatarji, se namreč že tretjič zapored v vlogi zunanjega ministra predvsem nadeja, da bo nova deklaracija o slovenski zunanji politiki, o kateri je naposled danes le stekla prva razprava na za zunanjo politiko pristojnem odboru Državnega zbora, med drugim odgovorila tudi na to vprašanje: Kaj pravzaprav je ključen interes slovenske zunanje politike?

Trenutno je namreč slovenski diplomatski zbor po besedah njegovega prvega političnega predstavnika na funkciji zunanjega ministra Karla Erjavca precej izgubljen in pravzaprav prepuščen sam sebi. Še naprej veljavna v državi namreč ostaja deklaracija o slovenski zunanji politiki, ki jo je Državnemu zboru nekako uspelo sprejeti iz današnje perspektive že res davnega leta 1999, torej še predenj sta jo uspešno aneksirali tako Evropska unija kot severnoatlantski pakt NATO. Da sicer nič ni več tako, kot je bilo ob sprejemu zadnje deklaracije o slovenski zunanji politiki, je še pred referendumskim anschlussom v evropsko in severnoatlantsko integracijo poskrbel 11. september 2001, pa tudi vrsta novih kriznih žarišč, ki jih je mednarodnim koalicijam, ki so jih na tak ali drugačen način vodile in usmerjale ZDA, uspelo trajno ustvariti po vsem svetu. Zato po politični liniji že tretji vladni mandat vodja slovenske diplomacije Karel Erjavec trdi, da čim prej potrebujemo diplomacijo, ki bo le vedela, kaj je ta interes, in bo imela smisel ne samo za klasično, ampak tudi za kulturno in gospodarsko diplomacijo.

S svojo izjavo na današnji seji Odbora državnega zbora za zunanjo politiko je sicer Karel Erjavec demonstriral predvsem, kako je na področju klasične diplomacije nevešč on sam, saj njegova dobesedno vzeta izjava pomeni, da trenutno diplomacije, ki bi vedela, kaj je slovenski zunanjepolitični interes in bi bila vešča tako klasične kot kulturne ter gospodarske diplomacije v Republiki Sloveniji preprosto ne premoremo. Da je temu vsaj deloma gotovo tako, je sicer samo po sebi razvidno iz Erjavčevega prav tako današnjega nastopa na skupni seji Odborov za zunanjo politiko in za zadeve Evropske unije, kjer je ob razpravi o rebalansu proračuna za letošnje leto prostodušno priznal, da že tretji vladni mandat njegovo Ministrstvo za zunanje zadeve do konca leta ne bo imelo dovolj sredstev za poplačilo obveznosti iz naslova mirovnih operacij, ki pa bi naj – vsaj glede na to, kako pogosto v njih slovenski vojaki sodelujejo – le bile ena od prednostnih usmeritev slovenske zunanje politike.

Dolg iz naslova mirovnih operacij, ki ga letos Ministrstvo za zunanje zadeve glede na lastne proračunske zmožnosti ne zmore poravnati, sicer znaša 14,2 milijona evrov in se bo, kot je to v tej državi že običajno za vse resne finančne probleme, prenesel v prihodnje leto. Gre sicer predvsem za sredstva za članarine v raznoraznih mednarodnih organizacijah, mednarodne operacije in druge mednarodne obveznosti, ki bi jih naj slej kot prej, predvidoma pa do leta 2017, iz zunanjega prenesli na finančno ministrstvo. Toda če je na to bil pripravljen finančni minister Uroš Čufer iz Vlade enoletnice Alenke Bratušek, dediščine tega dogovora nase in na proračun svojega ministrstva ni kar tako pripravljen požreti Dušan Mramor kot sedanji finančni minister vlade Mira Cerarja, saj gre le za dolgove, ki se vlečejo že več let. Kar pa spet samo po sebi pomeni, da ob temu, da je slovenska zunanja politika in diplomacija ta čas brez jasnih usmeritev, imamo še zunanjega ministra, ki mu znotraj zadnjih treh vlad pač ni uspelo poskrbeti, da bi se ta dolg iz naslova mednarodnih obveznosti ustrezno poplačal.

Osnutek nove deklaracije o slovenski zunanji politiki na štirih gosto popisanih straneh sicer med glavne nove cilje zunanje politike uvršča zagotavljanje in vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti ter univerzalno spoštovanje načel preventivne diplomacije in mirnega reševanja sporov; zaščito državljanov in državljank Republike Slovenije; spoštovanje in promocijo človekovih pravic, temeljnih svoboščin, človekove varnosti in načel pravne države ter obenem spoštovanje in razvoj mednarodnega prava in mehanizmov mednarodnega kazenskega pravosodja. Predvideva pa tudi poglabljanje političnega in gospodarskega sodelovanja s posameznimi državami in regijami ter zavzemanje zanj v okviru zunanje politike EU in z lastnim načelnim ravnanjem v mednarodnih organih in institucijah; zaščito in promocijo interesov slovenskih gospodarskih subjektov tako v dvostranskih odnosih kot mednarodnih organizacijah in institucijah; aktivno delovanje v globalnih in regionalnih mednarodnih organizacijah, skladno z načeli suverene enakosti držav in učinkovitega multilateralizma.

Dodatna, a že stara cilja sta tudi nadaljnja krepitev prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih skupnosti; oblikovanje mednarodnih politik, povezanih z negativnimi posledicami podnebnih sprememb, ki kot nova grožnja vplivajo na mednarodno varnost in stabilnost, ter zagotavljanje trajnostnega razvoja, zadostne preskrbe s hrano in vodo, energetske varnosti ter vpetosti Slovenije v mednarodne infrastrukturne povezave. Ena redkih novosti deklaracije o slovenski zunanji politiki pa je zgolj v tem, da bo minister za zunanje zadeve v imenu vlade o izvajanju deklaracije in strategije, ki jo bo na podlagi prve sprejela Vlada, letno poročal DZ in zainteresiranim javnostim in da bo prav na podlagi letnega poročila Državni zbor diplomaciji pripravil ustrezne usmeritve.

Odgovora na vprašanje, kaj torej je to, slovenski zunanji politični interes zaenkrat v osnutku deklaracije še ne najdemo, saj naj bi do njega šele prišli na podlagi čim širše javne razprave. Kljub temu pa je del odgovora na vprašanje predsednik vlade Miro Cerar že dobil na prvem uradnem obisku v Bruslju. Kaj je slovenski zunanje politični interes sta ga namreč vsak na svoje uho opomnila predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in generalni sekretar zveze NATO Jens Stoltenberg. Toda tako to gre. Če še ne vemo natančno, kaj to Slovenski zunanje-politični interes je, pa gotovo vemo, kaj ni. Slovenski zunanje-politični interes gotovo ni, da pa imamo že tretji Vladni mandat pravzaprav istega nesposobnega zunanjega ministra.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tem, kaj ni slovenski zunanje politični interes v zobeh poskrbel Tomaž Z.