Pravzaprav ne mine dan, da nas nekaj na prvi pogled nepovezanih dogodkov dneva, ne bi vsak dan znova opomnilo, kakšno družbo spektakla si je za potrebe tekočega obvladovanja denarnih tokov in izčrpavanja javnih bogastev domače države v zadnjih 20 in nekaj letih na Slovenskem poustvarila politično-ekonomska kasta po-osamosvojitvenih gospodarjev. Toda časopisni papir, sekunde in minute radia ter televizije in nenazadnje svetovni splet ter posebej socialna omrežja na danes prav sijajno sončni strani Alp prenesejo vse. Že vnaprej z ne prav velikim navdušenjem sprejetemu in začasno že zaustavljenemu predlogu sprememb sedmih zakonov, s katerimi bi Državljanska lista zaostrila pogoje za državne funkcionarje in uvedla možnost odpoklica župana, se za vsakdanjo poslansko rabo ter v poslanskem žargonu reče zakonodaja Mr. Muscolo. Tudi domačim samozvano resnim oziroma kakovostnim medijskim ustanovam - pa kljub temu praktičnemu preizkusu njihove dejanske resnosti - nikakor ni ušlo, da je zlati ribici, ki si jo je v predsedniški pisarni inštaliral Borut Pahor, ime Princeska.     

Tovrstni psevdo politični dogodki so sicer nekaj povsem običajnega v teoriji in praksi sodobnega poustvarjanja navidezne realnosti oziroma podobe posameznega političnega funkcionarja. Političnega marketinga, ki ga ob pomoči svetovalcev iz tujine, najemajo in uporabljajo tudi politične stranke in njihovi veljaki na Slovenskem. Tudi že prej načrtovano včerajšnje srečanje Janeza Janše, kot predsedujočega Iniciativi za človekove pravice in boj proti genocidu ter drugim množičnim grozodejstvom pri berlinskem Inštitutu za kulturno diplomacijo, s posebnim odposlancem generalnega sekretarja Združenih narodov za preprečevanje genocida Adamo Diengom iz Senegala v prostorih SDS v Ljubljani sodi v klasični nabor politično marketinških psevdo dogodkov, ki so hvaležen štof za domača Janši naklonjena ali nenaklonjena medijska trobila.

Ker pa se v življenju sicer pogosto kaj ne izide prav po načrtih, je po zaslugi ponovnih objav depeš ameriškega state departmenta na portalu wikileaks tudi snovalcem prihodnje pozitivne podobe od slovenske notranje politike zgolj navidezno umaknjenega Janeza Janše spodletelo. Večino načrtovane medijske pozornosti okoli prihodnjih Janševih angažmajev je pač izpodrinilo dejstvo, da generalštab v Beli hiši po zaslugi depeše takratnega ameriškega veleposlanika v Ljubljani, Thomasa Robertsona, že od 25. maja 2007 ve, da je finska Patria, da bi prišla do posla z državo in prvo vlado ter koalicijo Janeza Janše, stranki SDS pod mizo plačala 2,8 milijona evrov provizije.  

Za dodaten žebelj v krsto politične kariere in vsaj virtualne brezmadežnosti podobe še naprej predsednika Slovenske demokratske stranke so sicer v teh dneh poskrbeli tudi na sodišču v Avstriji, kjer so na prvi stopnji obsodili avstrijskega podkupovalca in posrednika med Finci in Slovenci Wolfganga Riedla. Za zadevo pristojna sodnica ob izreku sodbe pač ni pozabila pribiti, da ni dvoma, da so slovenski politiki bili podkupljeni in da so priredili razpis v korist Patrie, kot je v State department in ameriškim orožarjem v bran že leta 2007 javil takratni veleposlanik Robertson. Da so denar za podkupnine imeli in priskrbeli posamezni finski državljani ter uslužbenci Patrie, so sicer ugotovili in potrdili tudi v samem podjetju Patria in prav tako na sodišču, lokalni izpostavi po finskih in ne domačih standardih neodvisne sodne veje oblasti.

Da je pri nas le nekoliko drugače tudi v sodni in domnevno le neodvisni veji oblasti je bilo sicer videti v danes zaključenem sojenju in izreku obsodbe nekdanji direktorici Vegrada Hildi Tovšak zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Ker je Tovšakova kaznivo dejanje v zameno za deal s tožilstvom priznala v solzah in ga hkrati po besedah očitno rahločutnega tožilca Stanislava Pintarja tudi dejansko obžalovala, ker je sodišče sama prosila za milo kazen, pri čemer naj se upoštevata tudi njeno zdravstveno stanje ter starost, in še ker je sodnica naposled upoštevala tudi to, da se Tovšakova osebno s konkretnim denarjem odtujenim iz blagajne vzajemne pomoči delavcev ni okoristila, jo je doletela obsodba na dve leti zapora.        

Prav dobro sicer ne gre tudi snovalcem politične rehabilitacije iz državnega nivoja zgolj navidezno, pa še to ne prav prepričljivo umaknjenega ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, ki se ga sicer te dni tako osebno kot poklicno tičejo prav konkretna določila zakonodaje Mr. Muscolo, s katero bi Državljanska lista med drugimi ponovno izvolitev in nadaljnje županovanje rada onemogočila tudi prav samemu Zoranu Jankoviću osebno. Toda ne, Janković se o tekočih političnih parlamentarnih zadevah na včerajšnji seji poslanske skupine stranke, katere ustanovitelj je, po lastnih neprepričljivih besedah sploh ni pogovarjal. Na povabilo nekdanjega ljubljanskega podžupana in po novem vodje poslanske skupine Janija Moderndorferja se je prišel zgolj spoznati z novimi poslankami in poslanci stranke.

Če bi bili tudi politični svetovalci Zorana Jankoviča kos svoji res da težki nalogi, bi preprosto uredili, da se novi poslanci in poslanke stranke oglasijo na Magistratu in ugibanj o tem, kaj da ljubljanski župan dela po državnozborskih hodnikih, preprosto ne bi bilo. Tako pa je še za začasno zamrznitev Mr. Muscolo zakonodaje poskrbela prav pozitivna poslanka Maša Kociper. Toda tako to gre. Medtem ko zlata ribica v predsedniškem kabinetu plava v krog, je slovenska notranja politika ne glede na konkreten spol dotičnega političnega osebka sestavljena iz Mister Muscolov in Princesk. Tistih, ki ukazujejo, in tistih, ki izpolnjujejo. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z državo Mister Muscolov in Princesk na politično ekonomski oblasti v zobeh poskrbel Tomaž Z.