Politična pravica in krivica

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 6. 2015 - 16.00

Slovenska demokratska stranka oziroma v njenem imenu podpisani predsednik stranke Janez Janša, podpredsedniki Alenka Jeraj, Milan Zver in Zvonko Černač ter predsednik sveta stranke France Cukjati in vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko so na predsednika države Boruta Pahorja, predsednika vlade Mira Cerarja in predsednika Državnega zbora Milana Brgleza naslovili javno pismo in predlog za posvet, na katerem bi preverili, ali pri nosilcih najvišjih političnih funkcij v državi obstaja pripravljenost za iskanje dogovora o politični popravi krivice, ki je bila povzročena slovenski demokraciji in še posebej stranki SDS zaradi s strani Ustavnega sodišča razveljavljenih obsodilnih sodb v zadevi Patria in sklepa o odvzemu poslanskega mandata tisti čas pač še pravnomočno obsojenemu poslancu Janezu Janši. Kljub temu da v sprva zanikanemu in naknadno priznanemu pismu politični vrh SDS vendarle nekoliko samovšečno in brez tudi v politiki nujne samokritičnosti ugotavlja, da bi mesto predsednika Državnega zbora in mesto predsednika vlade danes verjetno zasedal nekdo drug, če ne bi lani prišlo do zlorabe sodstva za odstranjevanje političnih tekmecev oziroma prav Janeza Janše iz politične kampanje, so do sedaj že ugotovili, kar so pravzaprav že vedeli. In sicer to, da pripravljenosti tako za iskanje dogovora o politični popravi te domnevne krivice kot za politično popravo in/ali vsaj priznanje te domnevne krivice v trenutnem slovenskem državnem vrhu ni.

Kdaj, če kdaj, se bo na politično pisemsko past, ki jo je državnemu vrhu oziroma predsednikom republike, vlade in državnega zbora poizkusila podtakniti SDS, odzval predsednik vlade in koalicije Miro Cerar v tem trenutku ostaja neznano. Par svojih povezovalnih misli bo na iz strani svojih političnih zaveznikov na zadnjih predsedniških volitvah izsiljeno tematiko predsednik republike Borut Pahor prispeval v prihodnjih dneh, še danes je namreč zaseden z državniškimi obveznostmi obiska v nemških zveznih deželah Baden-Württemberg in Bavarska, s katerima Slovenija sicer res ustvari največ blagovne menjave med nemškimi deželami. Ni pa bil z besedami skop predsednik Državnega zbora in eden od ustanovnih članov največje vladne stranke SMC Milan Brglez, ki se je tako zaenkrat kot edini naslovljeni tudi dejansko odzval na navedbe in predlog SDS. Dejal je, da gre za klasično in pri SDS že večkrat videno umetno polarizacijo in s tem destabilizacijo slovenske družbe ravno v času, ko se država postavlja na svoje noge in da zato kot predsednik državnega zbora njihov diskurz zavrača in da sestanka še ta teden, vsaj v predlagani obliki, pač ne bo.

Da sicer tudi v SDS ugotavljajo, da so se preostale igralke na peskovniku domače demokracije političnih strank Državnega zbora po sicer, pa čeprav tega ne bodo nikoli javno priznale, očitnem političnem porazu na Ustavnem sodišču in rehabilitaciji poslanca Janeza Janše, vendarle odločile narediti vsaj nekaj več reda v to, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko kandidira za najvišje politične funkcije v državi ob včerajšnjem pismu političnega vrha SDS političnemu vrhu republike, pa nenazadnje potrjuje tudi današnja splošna razprava v Državnem zboru o svežnju petih novel, ki naj bi onemogočile na volitvah kandidirati pravnomočno obsojenim na nepogojno zaporno kazen, daljšo od pol leta, ki se mu v prvi obravnavi, kot kaže, vendarle obeta zadostna podpora. Spremembam zakonov o volitvah v Državni zbor, o poslancih, o vladi, o volitvah predsednika republike in o državnem svetu so podporo napovedale predhodno usklajene predlagateljice SMC, DeSUS, SD in ZAB, še danes jo je zagotovila poslanska skupina Združena levica, preostali opozicijski stranki SDS in Nova Slovenija pa zakonskem predlogu v prvi splošni obravnavi ne bosta nasprotovali, bosta pa ga vsaka s svojimi bolj ali manj argumentiranimi predlogi poskušale nadgraditi v nadaljevanju samega parlamentarnega postopka.

Ne glede na to, da je za noveliranje zakonov o volitvah v Državni zbor in o Državnem svetu potrebna dvotretjinska večina, je tokratna zadržanost opozicijskih nasprotnikov predlaganemu svežnju novel, ki bodo prvič zamejile, kdo in pod katerimi pogoji se lahko na bolj ali manj demokratičnih volitvah v domači državi sploh poteguje za najvišje politične položaje, logična, saj so si predlagatelji sprememb, torej stranke aktualne vlade in koalicije ter Zavezništvo Alenke Bratušek, kateremu s podobnim, a solo predlogom enkrat že ni uspelo, že v izhodišču zagotovile trdnih 56 glasov podpore. Tako tudi glede vprašanja dvotretjinske večine jeziček na tehtnici nista ne SDS in ne Nova Slovenija, pač pa 6 poslanskih glasov Združene levice, ki pa je danes na seji in prvi splošni obravnavi sprememb volilne zakonodaje le tem prav tako napovedala podporo.

Seveda niti strategi SDS in Janez Janša osebno kar tako ne morejo mimo dejstva, da je prag, ki naj bi na volitvah onemogočal kandidirati pravnomočno obsojenim na nepogojno zaporno kazen daljšo od pol leta, vendarle nastavljen tako, da bi v primeru s strani Ustavnega sodišča ne razveljavljene pravnomočne sodbe v zadevi Patria iz igre za najvišja politična mesta v državi trajno izpadel tudi sam po volji Ustavnega sodišča politično rehabilitirani poslanec Janez Janša, proti kateremu sicer resnici na ljubo še naprej poteka kar nekaj drugih kazenskih in pred-kazenskih postopkov. Več razumevanja, kot ga lahko dobi in pričakuje od aktualnega političnega vrha, pa Borut Pahor še sploh spregovoril ni, se sicer Janez Janša lahko nadeja na današnjem shodu Odbora 2014 ob 17.00-ih, katerega privrženci se po njegovi izpustitvi iz zapora in politični rehabilitaciji vsako sredo še naprej dobivajo pred Vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi.

Ne glede na to, kaj bosta na pismo vrha SDS odvrnila še predsednik vlade Miro Cerar in predsednik republike Borut Pahor, in ne glede na to, kaj bo svojim političnim oboževalcem iz Odbora 2014 danes pred Vrhovnim sodiščem natrosil Janez Janša, je samo po sebi jasno, da je in da še bo domačo politično sceno še kako zaznamovala prav nedavna odločba taistega Ustavnega sodišča, po kateri je zakon o poslancih neustaven, ker da poslancu, ki mu mandat preneha, zakon ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva. Da je sicer temu res tako je nenazadnje pokazal tudi prav primer Janez Janša. Prav tako je sicer pokazal tudi, da v Sloveniji zakonsko pač ni regulirano, ali lahko politik, ki je v zaporu, še naprej opravlja poslansko ali katero drugo politično funkcijo, v to kislo jabolko pa nenazadnje tudi Ustavno sodišče pač ni ugriznilo. Toda tako to gre. Omejitev volilne pravice, ki jo prinaša koalicijsko usklajeni sveženj sprememb volilne zakonodaje, ki kot kaže s podporo Zavezništva Alenke Bratušek in Združene levice celo ima zagotovljeno dvotretjinsko podporo, bo veljala le v primeru hujših kaznivih dejanj, kar je po mnenju vlade skladno z načelom sorazmernosti posegov v ustavno zagotovljene pravice. Toda - povedano nekoliko bolj po domače – to zgolj pomeni, da nam v prihodnje ne bodo vladali več veliki, ampak zgolj še majhni politični lopovi.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično pravico in krivico SDS ter današnjo dvotretjinsko politično večino za spremembe volilne zakonodaje v zobeh poskrbel Tomaž Z.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.