Potvarjanje ali veličanje fašistične zgodovine?

Potvarjanje ali veličanje fašistične zgodovine?

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 2. 2019 - 16:00

Predsednik Evropskega parlamenta, a Italijan, ki je politično blizu tako nekdanjemu predsedniku vlade in medijskemu mogotcu Silviu Berlusconiju, ki je zaradi davčne utaje do nedavnega opravljal družbeno koristna dela v nekem domu za upokojence v Milanu, kot sedanji populistični in zgolj do določene mere tudi evroskeptični garnituri politikov iz vrst Severne lige in Gibanja petih zvezdic, Antonio Tajani, je na nedeljski fašistični slovesnosti v Bazovici pri Trstu ob italijanskem dnevu spomina na žrtve fojb ter eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije ponovno predvsem opozoril na položaj in usodo majhnih evropskih narodov ter njihovih majhnih držav, med katere brez vsakega dvoma sodita tako Slovenija kot sosednja Hrvaška. Ne glede na ves vik in krik, ki ga nenazadnje od predstavnikov takšnih majhnih in v širših evropskih gabaritih pravzaprav nepomembnih in obrobnih narodih in državah tudi povsem upravičeno pričakujemo, pa v besedah Tajanija, da naj živijo italijanski Trst, Istra in Dalmacija, pravzaprav ne gre za zgodovinski revizionizem, pač pa za veličanje fašistične zgodovine oziroma obdobja, ko je bila meja z Italijo na Razdrtem in so pod njo spadale tako slovenska Primorska in Istra, kot pravzaprav velik del hrvaške obale in otokov.

Čeprav italijanski politični komentatorji v prvi vrsti ocenjujejo, da je Tajani z izrečeno provokacijo sosednjih političnih garnitur v Sloveniji in na Hrvaškem želel predvsem vsaj nekaj političnega šova ukrasti aktualnemu notranjemu ministru in predsedniku Severne lige, Matteu Salviniju, čigar politična opcija povsem odkrito koketira s poveličevanjem italijanske fašistične zgodovine in še posebej obdobja, ko se je italijanska fašistična republika, tako kot nekoč, davno tega, veliko rimsko cesarstvo, razlegala preko in onstran Jadranskega morja. Toda, kar je moč samo v aktualnih notranjepolitičnih razmerah Italije razumeti kot prerivanje za glasovi na skrajni italijanski desnici, katere število privržencev se pravzaprav res povečuje, saj so se gibanja, kot je denimo Casa Pound, razširila po vseh večjih italijanskih mestih, nedavno pa so pisarno odprli tudi sredi Trsta, je v slovenskih in hrvaških notranjepolitičnih razmerah moč razumeti le kot veličanje fašistične zgodovine, s tem pa tudi etničnega preganjanja, fašističnih koncentracijskih taborišč denimo v Gonarsu in na Rabu, poitalijančevanja krajev, imen in priimkov ter nenazadnje neuspelega in s partizanskim odporom poraženega poskusa kulturne prevzgoje, katere končni cilj bi, tako kot na območjih sedanje Slovenije pod okupacijo nacistične Nemčije, posledično bilo izginotje slovenske kulture in jezika ter njihova pretvorba v obrambno krajino ali nacističnega reicha Adolfa Hitlerja ali fašistične Italije Benita Mussolinija.

Kljub temu da bi naj že geostrateška majhnost in nepomembnost držav, kot sta denimo prav Slovenija in Hrvaška, v Evropski uniji narekovala pravzaprav enoten političen odziv vseh, tako levih kot desnih političnih sil, nenazadnje je bil Tajani na vrh Evropskega parlamenta izvoljen prav kot kandidat zaenkrat še največje desne poslanske skupine oziroma Evropske ljudske stranke, pa do tega, za razliko od sosednje Hrvaške v Sloveniji, predvsem po zaslugi SDS, in, posredno, ker je Franc Bogovič le njen poslanec v Evropskem parlamentu, tudi SLS, preprosto ni prišlo. Za Janeza Janšo in SDS je tako politični vik in krik predstavnikov preostalih strank tako levega kot desnega političnega pola le nova priložnost za utrjevanje temeljnih zgodovinskih in političnih delitev v slovenski državi in družbi, v kateri so prapor in vlogo zastavonoše za revizionizem domobranske kolaboracije s fašističnimi in nacističnimi okupatorji današnje Slovenije med drugo svetovno vojno nekako odvzeli in prevzeli Novi Sloveniji.

Čeprav je Antonio Tajani v ponesrečenem poskusu opravičila, pravzaprav pa zgolj pojasnila izrečenega, da naj živijo italijanski Trst, Istra in Dalmacija, pojasnil, da ni mislil na geografska območja, ampak na optante iz Istre in Dalmacije, ki pa so med drugo svetovno vojno prav na teh geografskih območjih pač množično podpirali tako italijansko okupacijo kot italijanski fašistični režim, ki jo je pravzaprav omogočil, je to ob evropskih poslancih SDS prepričalo le še Franca Bogoviča iz SLS, ki pa sicer prihaja iz dovolj obmejnih krajev, da le ne more mimo zgodovine in usode, ki jo je nacistični okupator namenil njihovim prebovalcem, ki jim danes v poosamosvojitveni zgodovini rečemo izgnanci. Toda tako to gre. Tako besede Antonia Tajania, čeprav predsednika Evropskega parlamenta, predvsem desnega politika in Italijana, kot posledični odziv domačih političnih revizionistov in malikovalcev fašistične zgodovine, v katere se vse bolj sprevračajo Janez Janša in njegove ostale politične SDS oprode, pač same po sebi ne potrjujejo, da se fašizem ponovno obuja, ampak preprosto, da ni nikoli povsem zares tudi izginil. Zato v primeru Tajanijevih besed pač ne gre za zgodovinski revizionizrem, ampak zgolj za veličanje fašistične zgodovine, ki pa ima vse več privržencev – pa razumi, kdor more – tudi na nekoč s strani fašistične Italije okupiranih slovenskih in hrvaških tleh.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da pri besedah Antonia Tajanija ni šlo za revizijo, ampak zgolj za veličanje fašistične zgodovine, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness