Slovenske žrtve permanentnega predvolilnega boja

Slovenske žrtve permanentnega predvolilnega boja

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 4. 2014 - 15.00

Kljub temu, da so na Ministrstvu za kulturo ponovno v pravzaprav zadnjem letu tekočega mandata pripravili dokument z naslovom Pregled medijske krajine v Sloveniji, ki naj bi služil kot izhodišče za celovito prenovo oziroma posodobitev medijske zakonodaje, je glede na tekoče politično dogajanje prav malo verjetno, da bo tudi tokratni koaliciji še pred prihodnjimi volitvami uspelo pod streho spraviti sicer napovedana nova zakona o medijih in nacionalni RTV. Kot pa je tudi sicer samo po sebi razvidno, so po padcu zakona o davku na nepremičnine na Ustavnem sodišču sicer nekako v zraku obvisele tudi vse druge politične ambicije aktualne koalicije in vlade, ki vključujejo karkoli drugega, kot je tekoče izvajanje iz Bruslja narekovanih ukrepov krčenja javne porabe in privatizacije velikih državnih podjetij, kar potrjuje tudi posledična vladna rešitev javnih financ na račun do sodelovanja na volitvah upravičenih voznikov, kadilcev in pivcev alkohola, katerih zaenkrat v državi sicer še res ne primanjkuje.   

Včerajšnja na zahtevo opozicijske SDS sklicana in brez enega samega konkretnega sklepa zaključena izredna seja Državnega zbora o zaposlitvi nekdanjega namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika v največji državni Novi ljubljanski banki; razkol v največji parlamentarni stranki, ki bo ne glede na to, ali na volilnem kongresu Pozitivne Slovenije zmaga njen ustanovitelj in samo zamrznjeni predsednik ter še naprej ljubljanski župan Zoran Janković ali aktualna predsednica vlade Alenka Bratušek, politično dejstvo postal 25. aprila; zadnja, predvsem kar se tiče izvedbe za lase privlečena afera, po kateri bi naj Karel Erjavec politično pritiskal na vršilca dolžnosti generalnega direktorja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Simona Vrhunca, kar je s pismom predsednici vlade in varuhinji človekovih pravic naznanila kar Vrhunčeva žena, in nenazadnje celo današnja postavitev spominskega obeležja v čast slovenskim žrtvam vseh totalitarnih režimov na zunanji strani ograje ameriškega veleposlaništva v Ljubljani imajo vendarle nekaj skupnega.

Vse našteto in drugo politično dogajanje teh dni predvsem potrjuje, kako globoko so politične stranke v državi v letošnjem dvakrat volilnem letu že zabredle v predvolilno kampanjo in kako malo vsebinskih ukrepov se lahko od njih v prihodnjih mesecih nadejamo. Po volilni uverturi in prvemu za domačo razdelitev korit demokratične oblasti pravzaprav nebistvenemu preverjanju razpoloženja domačega volilnega telesa, ki bo kot neposredne volitve osmih poslancev Slovenije v Evropskem parlamentu potekal 25. maja, bodo jeseni gotovo sledile predvsem za strankarske lokalne šerife na demokratični oblasti usodnejše redne volitve za župane in občinske svetnike, saj se na ravni lokalne samouprave že obračajo prve konkretne vsote javnega denarja.

Največji kos sicer naglo usihajočih javnih prihodkov domače države pa gre s potrjevanjem proračunskih izdatkov pravzaprav dobesedno skozi roke vsakokratne koalicije poslancev Državnega zbora in če bi bilo vse po načrtih političnih dejavnikov, ki so se po samo zamrznitvi predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića zbrali pod in okoli krila predsednice vlade Alenke Bratušek, bi se v Sloveniji na parlamentarne volitve odpravili šele prihodnje leto jeseni. Toda da je, kot kaže, šlo za račun brez krčmarja, tokrat ni uspelo doseči parlamentarni opoziciji, ampak ustanovitelju Liste Zorana Jankoviča, iz katere se je v stranko preoblikovala Pozitivna Slovenija in pod katerega vodstvom je na zadnjem parlamentarnem preverjanju razpoloženja domačih volivk in volivcev ta stranka tudi prepričljivo zmagala.

Krčmar Zoran Janković sicer ni najbolj prepričljiv, ko pravi, da pri njegovi odločitvi, da se na volilnem kongresu Pozitivne Slovenije 25. aprila ponovno poteguje za mesto njenega predsednika, ne gre za spopad med njim in Alenko Bratušek, pač pa da so razhajanja programske narave, saj naj bi se ta Vlada več ne držala programa, s katerim je stranka zmagala na volitvah. Bistvena razlika med vodenjem glavnega mesta in države, ki jo Zoran Janković še ni imel priložnosti osvojiti, namreč je, da Zoran v Mestni občini Ljubljana lahko dela, kar in kako ter predvsem s kom hoče, saj ga ob tem brez ugovorov podpira prepričljiva svetniška večina. Na nivoju celotne domače države, ki zaenkrat še ni Madžarska, pa čeprav se že tudi pri nas za takšno prihodnost po kočevskih gozdovih urijo paravojaške strankarske enote, pa so parlamentarne večine ene same stranke predvsem po zaslugi veljavnega volilnega sistema pravzaprav nemogoče in nedosegljive, saj se pri koritih demokratične oblasti praviloma izmenjujejo večstrankarske koalicije in Vlade.

Zato v po-osamosvojitveni zgodovini pravzaprav ne poznamo primera, ko bi posamezni stranki po volitvah uspelo v celoti realizirati svoja predvolilna programska izhodišča. Če posamezna stranka ne konča v opoziciji in potem zanjo velja več sreče prihodnjič, je namreč že po naravi reči in posledično nujni delitvi korit izvršne in zakonodajne oblasti ter večstrankarski koalicijski pogodbi primorana v politične kompromise. Ponovna kandidatura Zorana Jankovića za predsednika Pozitivne Slovenije je tako zgolj in predvsem spopad za poslednji poskus prevzema stranke, ki jo je ustanovil in ki je Alenka Bratušek po njegovem mnenju očitno ne vodi dobro, saj ji njenega programa ni uspelo v večji meri udejaniti.  

Prihodnost, po kateri bi tudi v primeru zmage Zorana Jankovića po njegovih besedah Pozitivna Slovenija lahko obdržala in župana glavnega mesta in predsednico vlade, pa ni sprejemljiva ne za Alenko Bratušek, ki bi potem le morala bolj upoštevati njegova navodila, in predvsem ne za koalicijski partnerici, ki sta z izstopom in prestopom iz Janševe vlade pravzaprav omogočili, da sta se lahko pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti vzpostavili vlada in koalicija Alenke Bratušek. Kljub na prvi pogled pestremu političnemu dogajanju se je politično odločanje v državi vsaj do 25. aprila, ko bo jasno koga večinsko podpirajo člani in kako zelo velik je ta razkol v  Pozitivni Sloveniji, ohromilo. Toda tako to gre. Koalicija in Vlada v teh dneh na Slovenskem pač več ne delujeta, politični strategi posameznih strank pa preigravajo, kaj bo, če bodo v državi potrebne ponovne predčasne volitve. Da pa so te tako rekoč pred vrati, pa ob vseh predvolilnih aktivnostih parlamentarne opozicije napoveduje tudi današnja postavitev table v spomin na žrtve totalitarnih režimov na zunanji ograji ameriškega veleposlaništva v Ljubljani.                       

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačimi državljani kot žrtvami permanentnega predvolilnega boja v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness