Čeprav Andrej Šiško in njegova falanga, katerih fotografije in videoposnetki, kako oboroženi s strelnim orožjem in sekirami zakrinkani paradirajo po gozdovih okoli Ljutomerja, te dni ob soglasni asistenci medijskih trobil tako levega kot desnega političnega pola preusmerjajo javno pozornost od ustoličenja nove vsebinsko ponovno prazne koalicije in vlade Marjana Šarca, že zaradi javnega samorazkritja z načrtom rušenja domače ustavne ureditve pravzaprav niti ne morejo misliti prav resno, to v poosamosvojiveni zgodovini Republike Slovenije ni ne prva in ne edina ta čas na Slovenskem obstoječa paravojaška formacija. In kakorkoli že da si na slovenski politični desnici, na kateri po odkriti agitaciji za nakup odkrito rasistične biblije projekta Generacije Identitete z naslovom Manifest za domovino, ki ga je za slovenske bralce obelodanila njena založba Nova obzorja, daleč prednjačita Janez Janša in SDS, še tako prizadevajo, da bi tudi tokraten pojav paravojaške formacije v javnosti podtaknili parlamentarni ali zunajparlamentarni levici, so vse omembe vredne paravojaške formacije po osamosvojitvi praviloma nastale pod okriljem in s povezavami s političnimi strankami na desnici slovenskega političnega prostora.

Da tudi Janezu Janši ni prav po godu, da se pa čeprav pred lokalnimi volitvami v ospredje javne pozornosti le prebije tudi spomin na pretekle in propadle ali še naprej obstoječe paravojaške formacije na Slovenskem, priča njegov poskus, da bi politično krivdo za politične motive Andreja Šiška naprtil Zvezi združenj borcev za vrednote Narodno osvobodilne borbe Slovenije, katerih člani sicer redno paradirajo predvsem s partizanskimi praporji, občasno pa tudi z zgodovinsko oglednimi in za konkretno streljanje neprimernimi primerki orožja. Da so levi radikali tudi v še naprej neformalnem podmladku stranke Levica in Študentskem društvu Iskra, pa naj bi dokazovale fotografije iz petdnevnega poletno športno-motivacijskega tabora v letu 2013, na katerem so se udeleženci ob plezanju in dnevnem ter nočnem orientacijskem pohodu med drugim pomerili tudi v jutranjih treningih borilnih veščin in celo več airsoft oziroma paintball bitkah.

In čeprav so tako fotografije zamaskiranih Iskrašev z vso pripadajočo airsoft opremo ter potemtakem tudi za te potrebe prirejenim strelnim orožjem kot sama ideja, da je pa čeprav lažno streljanje na sočloveka lahko nekaj motivacijskega in sproščujočega, daleč stran od ideoloških podstatov sodobne levice, pa je šlo pred nekaj leti za tako popularno zanimacijo, da so si ege s povsem identično športno-motivacijsko aktivnostjo gotovo potrjevali tudi v drugih uradnih ali pač neuradnih podmladkih političnih strank na Slovenskem, pa zaradi tega njihove fotografije izpred pet let in več niso vedno znova priročen dokaz za domnevno, v resnici pa neobstoječo radikalizacijo ekstremističnih pripadnikov levice na Slovenskem.

Paravojaške formacije na Slovenskem, ki so, kot že rečeno, nastajale pod okriljem strank politične desnice, so se v po-osamosvojitveni zgodovini prvič vzpostavile že vzporedno ob odcepitvi in osamosvajanju države. Težko je reči, ali je bil prvi takratni obrambni minister Janez Janša ali pa je bil prvi takratni notranji minister Igor Bavčar, a zgodovinsko dejstvo ostaja, da sta pred med in po uradno desetih dneh osamosvojitvene vojne obstajali njima podrejeni paravojaški formaciji, ena pod okriljem specialcev obrambnega in druga pod okriljem specialcev notranjega ministrstva. Rado pozabljeno dejstvo iz slovenske po-osamosvojitvene zgodovine tudi še naprej ostaja, da obstajajo konkretni vojaški načrti in poročila vaj, kako so se na eni in drugi strani urili za pravi medsebojni paravojaški spopad, vrh katerega bi lahko bil načrtovani nočni desant Bavčarjevcev na Janševo ministrstvo za obrambo. Da do spopada dejansko ni prišlo, je ob nekaj posameznikih poskrbela predvsem mati vseh po osamosvojitvenih afer na Slovenskem, trgovina z orožjem Jugoslovanske ljudske armade, ki ga je bilo očitno toliko, da je bilo dovolj tako za eno kot drugo paravojaško formacijo.

Medtem ko je Igor Bavčar na Dobu in je njegova takratna paravojaška formacija, kot kaže, le razpuščena, so pri Janezu Janši in v SDS najbolj vdani posamezniki iz vrst MORIS oziroma specialne brigade ministrstva za obrambo še danes, tako kot denimo Darko Njavro, ki ima v Slovenski demokratski stranki načez operativo. Tako dokumentarec Koalicija sovraštva, ki ga je objavila nacionalna televizija, kot serija člankov Anuške Delič za Delo pa so potrdili, da se povezave SDS v 21. stoletju navezujejo predvsem na skrajno desnico oziroma konkretneje na slovenske pripadnike neonacističnega gibanja Blood and Honour, katerih neformalni voditelj v Žireh je bil tudi formalno predsednik tamkajšnjega podmladka Slovenske demokratske mladine. V zadnjem času pa se paravojaške formacije SDS občasno in brez orožja postrojijo kot Manevrska struktura narodne zaščite, streljanja z resnim strelnim orožjem pa se urijo predvsem na sestankih in srečanjih lokalnih odborov Združenja za vrednote Slovenske osamosvojitve, ki pravzaprav zadnja leta ne mine brez urjenja v praktični rabi različnega strelnega orožja.

V po-osamosvojitveni zgodovini Slovenije in še posebej Maribora, saj je nenazadnje Andrej Šiško v njem že napovedal kandidaturo za župana, sicer beležimo tudi poskus oblikovanja paravojaške skupine, za katero je stal takrat že bivši član Jelinčičeve Slovenske nacionalne stranke Sašo Lap. Paravojaške strukture so v uniformah z oznako SS, kar je bila kratica za Slovenske Sokole, a na njihovo srečo tudi brez orožja paradirale po Mariboru in policiji po lastnih besedah pomagale zagotavljati javni red in mir, toda vse skupaj je hitro razpadlo ter utonilo v pozabo, kamor sicer sodijo tudi Andrej Šiško in njegovi varda legionarji. Toda tako to gre. Zgodovina nasilnih družbeno-političnih prevratov pač uči, da zares nevarne le niso tiste paravojaške formacije, ki se slikajo in snemajo ter javno objavljajo, da so in kaj da so njihovi domnevno neustavni nameni, pač pa tiste, o katerih dokler ni prepozno, ne vemo pravzaprav ničesar. Zato le preverite, za kaj gre pri projektu Generacija identitete.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vsemi po osamosvojitvenimi paravojaškimi formacijami politične desnice na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.