Čeprav je Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference 17. avgusta leta 1919 pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ga v novejši poosamosvojitveni zgodovini z državnimi proslavami sicer le ob okroglih obletnicah oziroma na vsakih pet let, kot dela ne prost dan, obeležujemo kot državni praznik in Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Praznik je sicer uradno v veljavi od leta 2006, varčevalni ukrep o državnih proslavah zgolj na vsakih pet let pa od 2009. Zato skromnejše vmesne prireditve na lastne stroške pripravijo kar prekmurske občine same. Letos sta to breme na lastna pleča prevzeli občini Turnišče in Beltinci, potekala pa je pod naslovom Združeni ob združitvi.

Kljub temu da so sicer tudi po uradnem videnju zgodovine Prekmurci z matičnim narodom združeni pravzaprav manj kot stoletje in da je bil preostali matični narod razdeljen vsaj med avstrijsko in italijansko civilno ter vojaško upravo, pa še dandanes velja, da so gospodarske razmere v Prekmurju praviloma slabše od povprečja v preostalih delih države. Slovenija je v letih od 2009 do 2013 po podatkih Eurostata denimo dosegla drugi rezultat v povečanju revščine med vsemi članicami Evropske unije, tudi statistično slabše od Slovencev  so jo med vsemi Evropejci odnesli le Grki.  

Na obeh straneh Mure so v državi med prvimi po stopnji tveganja revščine, ki je v Prekmurju in Pomurju tudi po podatkih državnega Statističnega urada še naprej skoraj 20 odstotna. Slovenski, pa še posebej po- in pre-kmurski paradoks je, da se povečuje delež delovno aktivnih, torej tistih, ki delo imajo, pa kljub temu zaradi mizernega zaslužka živijo pod pragom revščine. Na ravni celotne države je takih že sedem odstotkov vseh delovno aktivnih v državi oziroma 54.000 ljudi. Čeprav to pogled iz za turiste bleščečega centra bele Ljubljane prikriva, je tudi uradno po vsej državi, največ pa  na obeh straneh reke Mure in spodnjem Posavju, tudi uradno revnih 287.000 ljudi, h katerim pa je vendarle potrebno prišteti še 385.000 potencialnih ljudi, ki se vsak dan zbujajo v možnost, da tudi sami padejo pod uradni prag revščine na Slovenskem, kar pa skupaj znese že pravzaprav res zastrašujočih 672.000 ljudi.

Toda na praznični dan so bile iz političnega vrha države namenjene zgolj bolj vsebinsko prazne kot pa spodbudne besede. Tako je predsednik Državnega zbora Milan Brglez v voščilu zapisal, da praznik združitve predstavlja enega svetlejših in bolj navdihujočih trenutkov naše zgodovine in da smo domovina v prvi vrsti njeni ljudje, državljanke in državljani ter vse njene pokrajine in da bi bila brez katerekoli od njih slovenska domovina in država nepopolna. Sociolog dr. Srečo Dragoš sicer javno dvomi, da ima država resnični interes zmanjševanja revščine, saj se je delež revnih v samostojni republiki Sloveniji povečeval tudi v času konjunkture oziroma dandanes nedosegljive gospodarske rasti in trdi, da se bo revščina pri nas politično preračunljivo povečevala, vse dokler bo vztrajala pod evropskim povprečjem.

V celotni Evropski uniji je sicer stopnja tveganja revščine kar stabilna, giblje se okoli 17 odstotkov ljudi, v Sloveniji pa je lani znašala 14,3 odstotka oz. 0,2 odstotne točke manj kot leto prej. Iz Ministrstva za delo poudarjajo, da se trend stopnje revščine letos prvič po koncu krize obrača v pozitivno smer, toda Prekmurci in drugi na Vzhodu države, ki danes praznuje dan združitve prekmurskih slovencev s Kraljevino Srbov, Hrvatov in šele naposled tudi Slovencev, tega pač še ne občutijo. Toda tako to gre. Pred 97 leti se je v Beltincih zbralo približno 20.000 ljudi in podprlo priključitev Prekmurja k takrat šele nekoč tudi matični osamosvojeni državi. A bi sploh še bili za, če bi vedeli, kako trda bo, pa naj ostane neodgovorjeno.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem ob prazniku združitve prekmurskih slovencev z matičnim politično načrtno vse bolj revnim narodom v zobeh poskrbel Tomaž Z.