Zoran Janković in integriteta

Današnji jutranji program, ki pod imenom najbolj zoprni ponedeljek vsako sredo med 7.00 in 11.00 uro domuje na Radio Študent kljub ekskluzivnemu gostu v živo, bivšemu predsedniku Pozitivne Slovenije in še naprej županu Mestne občine Ljubljana Zoranu Jankoviću ni prinesel večjega, omembe vrednega presenečenja. Kljub temu da je župan sam izpostavil, da je to njegovo prvo medijsko pojavljanje na tematiko zanj pač še naprej obremenilnih ugotovitev iz poročila nadzora premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank Komisije za preprečevanje korupcije, nismo izvedeli pravzaprav nič, kar ne bi že prej lahko videli, slišali in gledali v okviru rednih informativnih vsebin preostalih domačih medijskih trobil državotvornega diskurza.

Na uvodoma direktno postavljeno vprašanje, ali bo podpisal odstopno izjavo, ki mu jo že dobra dva meseca v živo vsako sredo prebira in na uradni elektronski naslov pošilja ekipa najbolj zoprnega ponedeljka in je nenazadnje tudi bila povod za ta ne najbolj pogosti obisk v studiu Radia Študent, je namreč Zoran Janković suvereno odvrnil, da vsekakor ne namerava odstopiti, saj da za to ni prav nobenega razloga. Toda nadaljevanje razprave, že za veke vekomaj arhivirane na spletnih straneh Radia Študent, je samo po sebi pokazalo, da razlogi za njegov odstop, kot jih je črno na belem nanizala in v skladu s svojimi pristojnostmi obelodanila protikorupcijska komisija, vsekakor obstajajo in ostajajo, le da jih Zoran Janković ne razume, ali vsaj noče razumeti in sprejeti.

Že videna, slišana in prebrana argumentacija še naprej ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki namerava na položaju javnega funkcionarja tudi končati svoj zgolj z zaenkrat enkratnim izletom v parlamentarno politiko na prvih predčasnih volitvah v državi prekinjeni županski mandat, ostaja, da ga komisija za preprečevanje korupcije pravzaprav ni pozvala k odstopu in da tudi dobesedno ni ugotovila, da je on sam sploh koruptiven in da je ugotovila pravzaprav zgolj sum sistemskega tveganja korupcije. Ne glede na to, da župan sam priznava, da ni pravnik ampak ekonomist, se sicer tako kot že večkrat prej tudi tokrat ni pozabil sklicevati na načelo nedolžnosti, ki v sodnih zadevah velja, dokler ni posamezniku krivda tudi pravnomočno dokazana. Tako mimogrede pa je v pravniških rečeh prav tako ne najbolj ukega sogovornika podučil še, kakšna je pravzaprav pravna, uradna in v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je uradna podlaga za delo neodvisnega nadzornega organa tega področja oz KPK, zapisana definicija samega pojma korupcije.

Povsem v skladu z v domači Republiki veljavno zakonodajo je korupcija tako vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega, kar očitno, kot je bilo danes slišati v jutranjem pogovoru na Radiu Študent, ve tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Nasploh je sicer tako, da naj bi bili v državi pod drobnogledom protikorupcijske zakonodaje in za njeno izvajanje pristojnih organov, med katerimi je tudi komisija za preprečevanje korupcije, pravzaprav vse osebe, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, v katerem vrednost postopka presega mejne vrednosti za oddajo naročila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi, ki so 40.000 evrov brez ddv za blago in storitve ter 80.000 evrov brez ddv za gradnjo.

Sicer zgolj na papirju Republika Slovenija je zgledno proti-korupcijsko urejena država, ki pa v praksi, kar nenazadnje ponazarjata tudi primera s poročilom korupcijske komisije inkriminiranih Janeza Janše in Zorana Jankovića, konkretna zakonska določila uporablja in izvaja selektivno, kar je nenazadnje podlaga tudi za vso danes dopoldne ponovno slišano argumentacijo še naprej ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Tako je ponovno ponovil tudi to, da njegov odstop z mesta predsednika sprva liste Zorana Jankovića in šele kasneje Pozitivne Slovenije ni bil posledica ugotovitev poročila protikorupcijske komisije, pač pa da je odstopil za to, da preseka politično krizo v državi in omogoči izvolitev nove vlade z mandatarko Alenko Bratušek prav iz Pozitivne Slovenije.

Sum sistemskega koruptivnega ravnanja Zorana Jankovića pa ostaja še kako aktualen kljub njegovemu odstopu z mesta predsednika stranke, ki jo je ustanovil in vodil do končne, a na začetku mandata ne tudi materializirane zmage na prvih predčasnih volitvah v državi, ter nastopom še sveže imenovane nove vlade. Nenazadnje se je prav z ustoličitvijo vlade Alenke Bratušek k koritu izvršne oblasti v celotni državi pripustilo tudi večje število prav Zoranu Jankoviću vdano zvestih kadrov, ki so doslej v njegovi senci vedrili kot poklicni funkcionarji Mestne občine Ljubljana.

Med prvokategornike in ministre sta se tako med drugimi denimo prebila dosedanji ljubljanski načelnik za kulturo Uroš Grilc, ki bo imel načez ponovno samostojno ministrstvo za kulturo. Kljub temu da je to glede na njegovo dosedanjo osebno pot in politične izkušnje vsaj nekoliko paradoksalno, se je na mesto obrambnega resorja države povzpel pedagog in sociolog Roman Jakić, dosedanji direktor ljubljanskega Zavoda za šport. Pa tudi sama mandatarka, je lahko za svoj za mnoge še nekaj tednov nazaj povsem nepredstavljivi meteorski vzpon na čelo vlade, hvaležna zgolj in predvsem prav Zoranu Jankoviću.

Toda Zoran Janković še naprej vztraja, da ne vidi prav nobenega razloga, da bi odstopil iz mesta župana Mestne občine Ljubljana. Ob dobrem znanju definicije korupcije, ki jo v medijih izkazuje, pa ne ve ali noče vedeti, da je taista definicija konstitutiven del zakona, ki se ne imenuje samo Zakon o preprečevanju korupcije, pač pa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. V skladu s taistim zakonskim besedilom pa je integriteta definirana kot pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

Integriteta Zorana Jankovića pa ostaja pod vprašajem že zaradi enega samega preprostega dejstva. Vse njegovo premoženje izvira iz dolga, ki so mu ga dolžna podjetja sinov, katerim je za velik denar, ki ga ob prodaji nista imela, prodal lastno podjetje. Posel oziroma kredit tega družinskega nakupa pa se je odplačeval tudi s poslovanjem podjetij sinov z Mestno občino Ljubljana povezanimi družbami. Toda tako to gre. Premoženje družine Janković se poveča, vsakič ko v žep kaj pospravita ali sinova ali sam tata mata.                 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Zoranom Jankovičem in njegovim nepoznavanjem definicije integritete v zobeh poskrbel Tomaž Z.