Bratje po orožju, drugič

Bratje po orožju, drugič

Oddaja
17. 12. 2019 - 20.00

Po enomesečnem predahu se vračamo k nadaljevanju oddaje, v kateri smo predstavili večplastno zgodbo o kontroverznih nakupih srbskega orožja s strani Združenih držav Amerike, Saudove Arabije in Združenih arabskih emiratov, ki je končalo v rokah uporniških skupin v Siriji in borcev Islamske države v Jemnu. 

O srbskem orožju v Siriji in Jemenu
 / 19. 11. 2019

Oboroževanje upornikov in džihadistov v Siriji in Jemnu s strani ZDA, Saudove Arabije in Združenih arabskih emiratov je zadnja leta dolgo vztrajalo v sivini samoumevnosti: bilo je nekaj, o čemer se je govorilo, vendar nihče ni zares vedel, kako so oblasti prej izpostavljenih držav izvajale te nakupe in dostave. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj dokazov, ki so jasno predpostavili tovrstne nakupe velikih količin, recimo temu ‘drugorazrednega’, orožja iz nekaterih vzhodnoevropskih držav, med drugim tudi Hrvaške. V primeru slednje smo v prejšnji oddaji tudi na kratko pojasnili, zakaj je hrvaška prodaja orožja eksponentno narasla od začetka sirske vojne. 

To jesen je bolgarska novinarka Diljana Gejtandzijeva objavila trodelno raziskavo, v kateri je ponudila precizno predstavitev poti srbsko proizvedenega orožja do sirskih upornikov in borcev Islamske države v Jemnu. Raziskava Gejtandzijeve v veliki večini temelji na širokem naboru dokumentov, ki jih je iz srbskega državnega orožarskega podjetja Krušik razkril tam zaposleni Aleksandar Obradović. Novinarka je anonimno prejela dolgo vrsto dokumentov, ki so med drugim vključevali naročilnice orožja, elektronsko pošto, pogodbe, fotografije, dokazila o dostavah in tudi fotokopije dokumentov predstavnikov posredniških podjetij, ki so od Krušika kupovala prav tisto orožje, ki je na koncu pristalo v rokah borcev Islamske države. Dokumenti, ki jih je razkril Obradović, datirajo dve leti v preteklost, na podlagi teh pa je postalo razvidno, da je bilo le v tem obdobju v Sirijo in Jemen dostavljenih več kot 3 milijone kosov srbskega orožja.

Čeprav smo prejšnjo oddajo posvetili predstavitvi tega, kako so Združene države Amerike in tri bližnjevzhodne velesile kupovale in dostavljale orožje v Sirijo in Jemen, želimo ponovno izpostaviti, da so Združene države v veliki večini primerov orožje dostavljale v okviru misije zveze NATO in da NATO na to temo še vedno ne želi podati uradne izjave. 

Drugi del oddaje o gibanju Hutijev (Ansar Allah) v Jemnu.
 / 31. 8. 2019

Še vedno nismo prejeli uradne izjave oziroma komentarja katerekoli večje mednarodne institucije, ki je bodisi neposredno vpletena v distribucijo orožja v državi, ki sta pod mednarodnim embargom nad uvozom orožja, bodisi naj bi bila njihova naloga preprečevanje tovrstnih dejavnosti. Ker smo nad tem obupali, danes nadaljujemo oddajo z drugega zornega kota. Tokrat se tako posvečamo predvsem razsežnostim posledic, do katerih je privedlo razkritje dokumentov iz tovarne Krušik v Srbiji. 

Srbska notranja afera Krušik se začne s posredniškim podjetjem GIM, ki se je pojavilo kot nov posrednik v že ustaljenih mednarodnih nakupih orožja, proizvedenega v tovarni Krušik. Razkriti dokumenti so prikazali, da je podjetje GIM kupovalo orožje od Krušika po bistveno manjših cenah od tistih, za katere ga je nato prodajalo ameriškim ali savdskim kupcem. Vest o pranju denarja ob poslih, vezanih na orožarsko podjetje, ki je v državnem lastništvu, je še popestrilo dejstvo, da je bil v te posle kot predstavnik GIM-a vpleten prav oče srbskega ministra za notranje zadeve Nebojše Stefanovića, Branko Stefanović. Njegovo ime se pogosto pojavi v razkritih dokumentih, v katerih je naveden kot eden izmed treh predstavnikov podjetja GIM. 

Balkan Investigative Reporting Network, bolje poznan pod kratico BIRN, je že pred letom dni prejel prve dokumente, ki so nakazovali vpletenost Branka Stefanovića v posredništvu prodaje orožja med tovarno Krušik in Saudovo Arabijo. 

Spoznavamo gibanje Hutijev (Ansar Allah) v Jemnu in ozadje državljanske vojne
 / 9. 7. 2019

Srbski tednik NIN je oktobra 2018 objavil novico, da je podjetje očeta ministra za notranje zadeve prejelo državno licenco za prodajo orožja, na kar se je minister Stefanović nemudoma odzval z izjavo, da to podjetje ni prodalo niti enega samega naboja. To morda celo drži, vendar je bistveno to, da je oče ministra v istem obdobju že deloval kot predstavnik podjetja GIM, ki je aktivno trgovalo z orožjem. Ob pogledu na razkrite dokumente je Branko Stefanović v istem obdobju že naveden kot eden izmed predstavnikov podjetja

.

Medtem ko dokumenti, ki jih je žvižgač Obradović posredoval iz Krušika, govorijo svoje, srbske oblasti, vključno z ministrom Stefanovićem in predsednikom Aleksandrom Vučićem ter premierko Ano Brnabić, že več mesecev vztrajajo pri svoji zgodbi. Če smo nekoliko bolj natančni, bi to težko oklicali za zgodbo. Edina obramba je totalna negacija, ki se vztrajno vrti v ploskem krogu odgovorov, ki niso v skladu z vprašanji, ali zgolj v postavljanju oblasti v pozicijo žrtve. A v kolikor si pogledamo predpostavljene dokaze iz dokumentov, lahko v opozicijo trditvi ministra Stefanovića, da njegov oče ni nikakor vpleten v prodajo orožja, ali izjavi predsednika Vučića, da je Branko Stefanović le ‘navadna zaposlena oseba v podjetju’, nanizamo naslednje dokaze. 

Po razkritih dokumentih sodeč je bil Branko Stefanović del tričlanske delegacije podjetja GIM, ki je v začetku junija 2018 odpotovala v Saudovo Arabijo, da bi tam sklepala nove posle. Poleg tega je dostopen tudi savdski vizum za Branka Stefanovića. Ključno je prav to, da je v nastalih dogovorih GIM v Krušiku narejeno orožje naprej prodajal po skoraj pol višji ceni od dobavne.

Iz razkritih dokumentov so razvidne konkretne vsote, ki jih je podjetje GIM opralo v posredniški vlogi. Za primer lahko vzamemo prodajo 120-milimetrskih min. Te je podjetje GIM kupovalo po ceni 193 ameriških dolarjev na kos, Saudovi Arabiji pa prodajalo za 345 dolarjev na kos. Na ta način se je podjetje, seveda na račun državnega podjetja Krušik, v relativno kratkem obdobju okoristilo za več milijonov evrov. 

Medtem ko je zanimanje za izpostavljeno afero s strani redkih do oblasti kritičnih srbskih medijev izrazito naraščala, oblast ne glede na neizpodbitno dokazno gradivo vztraja pri svojih trditvah. Te so bolj ali manj enake: predstavniki aktualne srbske oblasti vztrajajo pri puhlih odgovorih, zraven pa običajno štejejo, kolikokrat so že odgovorili na to ali neko drugo vprašanje, čeprav ena in ista vprašanja ostajajo neodgovorjena. 

Čeprav je korupcijska afera v povezavi s posredniškim podjetjem GIM v nekaterih srbskih medijih dvignila veliko prahu, je medijska relevantnost te teme v nacionalnem prostoru nekoliko vprašljiva. V skupnem seštevku o aferi Krušik poroča zelo majhno število srbskih medijev. O razlogih, zakaj je temu tako, nam nekoliko več pove novinarka Birna, Jelena Veljković:

Izjava

Za razliko od srbske oblasti, ki se ne glede na razkritje dokumentov in določen medijski pritisk ni pravno odzvala na afero, je precej drugačna usoda doletela žvižgača Obradoviča, ki je razkril dokumente iz tovarne Krušik. Obradovič je v mesecu oktobru izginil, nekoliko pozneje pa je srbski tednik NIN objavil novico, da je v zaporu. Aretacija je bila utemeljena na podlagi suma izdaje poslovnih skrivnosti.

Novica je izzvala določeno reakcijo srbske javnosti. Tako pred zaporom, v katerem je bil nameščen Obradović, kot drugod po Srbiji so se vrstili protesti. Oblast je nedolgo po tem Obradoviča premestila v hišni pripor v Valjevu. Obradoviću je trenutno svoboda odvzeta oziroma omejena že skoraj tri mesece, čeprav višje sodišče še vedno ni priložilo ustreznih dokazov. Več o trenutni fazi sodnega postopka pove Jelena Veljković: 

Izjava

Veljković med drugim izpostavlja, da je bil Obradović aretiran nemudoma potem, ko so bili dokumenti objavljeni v tujem mediju, se pravi, ko je bolgarska novinarka Diljana Gejtandzijeva objavila svojo raziskavo na portalu ArmsWatch. Dodajmo, da je BIRN že predhodno objavil dokumente, ki so dokazovali okoriščanja v podjetju GIM in vpletenost očeta ministra za notranje zadeve.

Izjava

Trenutno vse kaže na to, da se bo srbska oblast nekako izvlekla iz situacije in da tisti del srbske javnosti, ki ga je poročanje o razkritih dokumentih doseglo, ne bo priča ustreznim sankcijam vpletenih oziroma odgovornih. Afera Krušik je nedavno v določeni meri padla v senco novega, recimo temu političnega, škandala. Medij N1 je nedavno objavil raziskavo v obliki dokumentarnega filma “Mega diplomac”, o katerem v tej oddaji ne bomo izgubljali besed. Skratka, Nebojša Stefanović je, poenostavljeno rečeno, diplomiral na fakulteti, ki na nek način ni zares obstajala. 

Za konec pa še kratko dregnimo ob nedavno poročilo portala ArmsWatch. Ruski ‘seperatisti’ v Ukrajini so ugotovili, da so s strani Ukrajine obstreljevani z minometi, proizvedenimi v tovarni Krušik. V duhu ironije ob misli na srbsko bratsko navezo na rusko politiko tako končujemo današnjo oddajo. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness