Odprava v Zagorje ob Savi
Dvojica iz delegacije svetovnih popotnikov aktualno-politične redakcije se je po obiskih kohezijskih dogodkov v Novi Gorici, Litiji in Brežicah 6. junija odpravila na tržnico društev v Zagorje ob Savi. Na Mestnem trgu doktorja Janeza Drnovška, tlakovani sprehajalni potki z zelenico in drevjem med glavno cesto ter stanovanjskimi bloki v centru mesta, so organizatorji ob štirih popoldne otrvorili tržnico z okoli 20 stojnicami, na katerih so se predstavljale razne neprofitne organizacije, društva in zavodi, ki delujejo v Zagorju. Med hojo med stojnicami smo si ogledali stripovsko razstavo kohezijskih kokošk Cirila Horjaka in sodelovali v nagradnih žrebanjih. Program na stojnicah je spremljal umetniški program: ulična gledališka predstava, akrobatski nastop in impro nastop UM in KUNA. Dogodek je trajal približno tri ure, avtorja pa sva se opremljena z uporabnimi nagradami in najpomembneje, selfijem z doprsnim kipom drugega slovenskega predsednika zapeljala nazaj proti Ljubljani.
Na tržnici društev sva se o projektih in pomenu evropskih sredstev za izvedbo storitev in dejavnosti, ki jih izvajajo, pogovarjala s predstavniki štirih organizacij, ki so se predstavile na dogodku. Hedvika Kovač, vršilka dolžnosti direktorice Varstveno-delovnega centra Zasavje, pojasni, s čim se VDC Zasavje ukvarja.
Kovač predstavi zadnji projekt VDC Zasavje, ki so ga financirali z evropskimi sredstvi.
V katere evropske projekte pa se bodo vključili v prihodnje?
Marko Pavlovič, direktor Mladinskega centra Zagorje, našteje, kakšne možnosti mladim iz Zagorja prek evropskih sredstev nudijo v mladinskem centru.
Pogovarjala sva se tudi s Polono Trebušak, direktorico Zasavske ljudske univerze, ki je izpostavila medgeneracijski center kot primer dobre prakse, financirane z evropskimi kohezijskimi sredstvi. V medgeneracijskem centru aktivnosti potekajo vsak dan, udeležujejo pa se jih predvsem starejši, upokojenci in priseljenci, ki zapolnijo skupine.
Na tržnici se je predstavljala tudi Regionalna razvojna agencija Zasavje. O delovanju razvojnih agencij je spregovoril Kristijan Adamlje, strokovni sodelavec agencije za pravični prehod.
Center za pravični prehod Zasavje po zaprtju z institucionalizacijo pravičnega prehoda v regijo poskuša uvesti nove, trajnostne dejavnosti. Zasavje, kjer je gospodarstvo dvesto let temeljilo na premogu, ni privlačno za večje investicije, zato je v strategiji o prestrukturiranju regije eden glavnih ciljev gradnja novih uporabnih površin za velike investicije. V sklopu strategije so v regiji zgradili Ekonomsko-poslovno cono Kisovec 2, v Trbovljah pa urejajo največjo poslovno cono Lakonca. Tam občina in predsednik podjetja Dewesoft Jure Knez napovedujeta gradnjo tehnološkega parka Mesto akrobatov, ki bo po besedah gospodarskega ministra Matjaža Hana zgrajeno v obliki kampusa po vzoru velikih tehnoloških podjetij in za katero je prepričan, da bo naredila Zasavje v eno najrazvitejših slovenskih regij. V Hrastniku je načrtovana gradnja Obrtne cone Rudnik, ki naj bi spodbujala razvoj podjetništva in sodobni mestni center, kjer je bil nekdaj rudnik. Zadnji projekt, ki ga načrtuje Center za pravični prehod, je podjetniški inkubator Kompreshaus, ki bo prav tako v sklopu cone Rudnik. Šlo bo za prestrukturirano kompresorsko postajo nekdanjega rudnika. V Zagorju so poslovno cono, ki že obratuje, zgradili z zasebno investicijo.
Adamlje povzame delovanje Centra za pravični prehod Zasavje, pri tem pa izpostavi kemijski inštitut kot najpomembnejši doprinos.
Sogovornik razloži tudi, kdo podeljuje sredstva za pravični prehod in kako to poteka.
Prav financiranje po projektih, ki je kratkotrajno, saj je časovno omejeno na nekaj let, je največja težava, s katero se soočajo sogovorci. Več o izkušnji z evropskim financiranjem – in s pomanjkanjem državnega financiranja dejavnosti ljudske univerze – pove Trebušak.
Strinja se tudi Kovač, ki izpostavi predvsem težave pri financiranju plačil ponudnikov podpornih storitev v sklopu oskrbe na domu po zaključku projekta.
Še ena težava, ki jo opaža direktor mladinskega centra Pavlovič, je neusklajenost vsebin evropskih projektov in dejanskih potreb v okolju.
Za naše sogovornike evropska sredstva v prvi vrsti financirajo njihove temeljne dejavnosti. V večini primerov so enkratni projekti, ki nadgrajujejo njihove aktivnosti, šele v drugem planu, hkrati pa izpostavljajo tovrstne projekte kot najboljše. Več o tem pove Kovač.
Razrez virov proračuna je za vse organizacije različen in niha iz leta v leto. Za Mladinski center Zagorje na primer, kot razlaga njegov direktor Marko Pavlovič, evropska sredstva predstavljajo dobršen del proračuna.
Kot so nam povedali sogovorniki, se poskušajo pri pridobivanju sredstev prilagajati zahtevam Evropske unije, da bi izpolnili kriterije prijave. Toda večinoma poskušajo financirati svoje temeljne dejavnosti ali svoje nujne potrebe, zato se pogosto zdi, da so prioritete pogosto ovire, ki jih je treba preplezati na poti do denarja, ne pa iskreni cilj prijavljenih projektov. Poleg tega so prioritete pogosto neživljenske in se z vsako sedmo letno finančno perspektivo nepričakovano spreminjajo. Tudi pri programu za pravični prehod je, kot je povedal Adamlje, za Zasavje ključna predvsem pridobitev delovnih mest.
Po pogovorih z organizacijami se je težko izogniti občutku, da tako imenovani evropski projekti predvsem zapolnjujejo praznino, ki jo pušča država. Večina naših sogovornikov opravlja aktivnosti, ki so po vseh značilnostih take, da bi zahtevale redno sistemsko financiranje. Gre za dejavnosti, ki so se zaradi takega ali drugačnega razloga znašle na margini socialne države, a so po drugi strani več kot očitno družbeno koristne, celo nujne.
Ko govorimo o tem, gre recimo za organiziranje dejavnosti za ljudi s telesnimi ali duševnimi motnjami, za starejše in mlade. Gre za dejavnosti, ki delajo življenja teh ljudi v sodobni družbi konkurence in osebnih karier bolj znosna. To je le en primer številnih področij, s katerimi se država ne želi ukvarjati, predvsem pa tega ne želi plačevati.
Današnji sogovorniki prihajajo iz organizacij, ki so večinoma javni zavodi, torej jih je ustanovila država ali občine, toda ustanoviteljice za delovanje zavodov ne zagotavljajo dovolj sredstev. Zagnanost vodstev teh organizacij lahko pripišemo temu, da poskušajo svoje poslanstvo izpolniti kljub premajhnim sredstvom, tako da iščejo druge vire financiranja s prijavami na evropske projekte.
Ti projekti seveda zahtevajo precej več administrativnega dela, poleg tega pa je dejavnosti treba predstaviti in deloma tudi prilagoditi zahtevam, ki jih postavljajo razvojni cilji posamezne finančne perspektive.
Določitev teh ciljev, ki smo jih predstavili v prejšnjih oddajah v okviru projekta Govoriš kohezijsko? Lokalno, je povsem ločena od potreb uporabnikov, kot so ti, s katerimi smo govorili v tokratni oddaji. Namesto tega izgleda ta sistem kot neskončna igra nadmudrovanja, katere pobudnik so vlade držav članic Evropske unije.
Na pogajanjih med Evropsko komisijo, državami članicami in Evropskim parlamentom se razvojne prioritete oblikujejo dovolj široko, da lahko države na evropska sredstva prevalijo del dejavnosti, ki bi jih sicer morale financirati same. Evropska komisija pa na drugi strani želi izpolnjevati svoje politične cilje in s tem pokazati svoj vpliv.
Vse skupaj povezuje način razmišljanja svetovalnih podjetij. Ta so včasih pri oblikovanju razvojnih načrtov vpletena tudi neposredno, saj jih najemajo posamezne države in regije. V tokratni oddaji je tak primer oblikovanje strategije za pravični prehod, ki jo je za Zasavje pripravila svetovalna družba Deloitte. Tudi če svetovalne agencije v projektiranje niso neposredno vključene, pa so njihove metode in pristopi do reševanja problemov vseprisotni v evropskih projektih. Tako ni čudno, da se po vsaki perspektivi pokaže, da je ena od težav to, da naj bi morali uporabniki evropskih sredstev bolje razumeti prioritete posameznih skladov in njihove vizije.
Toda težko je priti do drugačnega zaključka, da je tu težava v sporočitelju, in ne v sporočilu. Kdo lahko razume razliko med središčem za mreženje, središčem za vodenje in središčem za znanje v okviru Pakta za spretnosti, sploh če obstajajo središča za znanje tudi na področju evropske migracijske politike, digitalizacije in mednarodnih odnosov?
Vse te prioritete, cilji in strategije so nato polje igre definicij pri pripravi projektov posameznih organizacij. Dejavnosti uporabnikov evropskih sredstev ostajajo skozi leta večinoma bolj ko ne iste, kar je povsem običajno.
V današnji oddaji smo poskušali opazovati, kako uspešno se ideološka agenda Evropske unije prijema na terenu. Vtis je, da tisti, ki se na te projekte prijavljajo, na uradno evropsko vizijo, ki stoji za financiranjem, nikakor ne gledajo cinično. Hkrati pa imajo večinoma zelo konkretne težave v svojih organizacijah, ki jih rešujejo z evropskim denarjem. Zato poskušajo v svoje delovanje dobronamerno vključiti cilje EU.
A hkrati nihče ne jemlje vsega skupaj preveč resno. Del razloga je v tem, da so govori, vizije in dokumenti, ki pridejo iz Bruslja, solata besed brez vsakdanjega pomena. Jezik, uporabljen v dokumentih, kot je predstavitev projektov, ne služi prenašanju idej, ampak vzpostavlja nekoliko zožen krog tistih, ki dihajo nekoliko bolj moderen zrak od ostalih. Po liberalni morali je seveda nedostojno zahtevati, da bi kdorkoli čemurkoli od tega resnično in intimno verjel. Zato pa je pogoj za sodelovanje v sadovih Evropske unije to, da človek prežveči kup precej kompliciranega besedičenja in se nato nauči uporabljati ta jezik tudi sam.
Toda največja ovira za to, da bi Evropsko unijo in njene politične vizije na terenu jemali bolj resno, se zdi, da cilji, ki naj bi jih dosegali, recimo evropska kohezijska politika, preprosto niso kredibilni. Cilji, kot so pametna Evropa, bolj povezana Evropa in Slovenija bližje državljanom, digitalizacija in inovativnost, niso takšni, da bi si lahko kdorkoli kdaj zamislil, da smo jih resnično dosegli.
Nekoliko bolj oprijemljiv naj bi bil tako imenovani Pravični prehod, ki je osredotočen na nekdanja premogovniška območja, kot je tudi Zasavje. Toda kljub opaznemu entuziazmu je tudi v Zagorju težko reči, da ta program spremlja resnično prepričanje, da bo ta politika temeljno in materialno spremenila življenja ljudi. Upanje je predvsem to, da se bo s predvidenim denarjem lahko vzpostavilo nekaj obrtnih con, kjer bo nastalo čim več novih delovnih mest. Kaj več je nerealno pričakovati, saj je tej regiji s skoraj 60 tisoč prebivalci namenjenih 75 milijonov evrov. To je recimo polovica vsote, ki so jo Slovenci zgolj letos plačali za vsakega od treh nemških sistemov zračne obrambe. Ali pa cena za sedem od osemnajstih samovoznih havbic, ki jih je prav tako letos kupila Slovenska vojska.
V primeru Zasavja in razvoja te regije po zaprtju rudnikov se pojavlja še eno vprašanje. Zasavje kot regijo je oblikoval prav premog. Tudi steklarna v Hrastniku je bila odprta ravno zato, da bi se našel porabnik za premog. Tem krajem se še danes reče kar »revirji«, torej območje, kjer se pridobiva premog. Najbolj prepoznana arhitektura teh krajev so postale rudarske hiše. In na grafičnih upodobitvah, ki se želijo povezovati z Zasavjem, se vedno znova upodablja ikonografija rudarjev in njihovega delavskega boja.
Rudarstvo je bilo tudi tisto, s katerim je Zasavje pridobilo težo v širšem slovenskem prostoru, tako ekonomsko kot politično. Od tu so v času Jugoslavije prihajali neprimerljivo veliki deleži slovenskih politikov. Še pred tem je bilo Zasavje znano kot prva frontna črta delavskega boja, ki se je tu slavno bil v stavkah leta 1920, 1934 in nato manj ostro, a nič manj odmevno leta 1958. Zadnji ostanek te velike teže Zasavja je danes še recimo krog vodilnih ljudi v slovenski energetiki, ki so izšli iz Termoelektrarne Trbovlje.
Kristjan Adamlje je sicer optimističen glede preživetja zasavske identitete.
Vprašanje pa vseeno ostaja, kaj bo definiralo Zasavje po premogu. Vključitev Zasavja v program Pravičnega prehoda je vzpostavilo meje geopolitične entitete, ki ima zdaj tudi skupen politični cilj, ne le kulturno zavedanje o skupni pripadnosti. Toda ta politična enota nima skupnega političnega telesa. Kot je značilno za večino evropskih politik, se temeljne politične odločitve, kot je na primer uporaba dobrin, kot so prosto in javno dostopna sredstva, nadomeščajo s tehnokratskimi procesi. Ti naj bi pripeljali do objektivno optimalnih rešitev, a so tudi in prav v tem še vedno politične.
Oddaja je nastala v okviru projekta Govoriš kohezijsko? Lokalno, ki ga podpira Evropska komisija. Mnenja, podana v oddaji, ne odražajo mnenj Evropske komisije, ki tudi ne odgovarja za uporabo informacij, navedenih v oddaji.
Dodaj komentar
Komentiraj