Wild boys & girls za vedno
Včeraj, nocoj in v naslednjih dneh svojih četrt stoletja delovanja praznuje najstarejši avtonomni prostor v Sloveniji, AKC Metelkova mesto. V svoji zgodovini je bil prostor raznolikim posameznicam, posameznikom in skupinam, ki so vznikale in se širile v mestu, na Metelkovi in širše. O mnogih med njimi so v teh letih obširno pripovedovali in pisali ter hkrati razpravljali o fenomenu njihovega delovanja, različnih prostorih ter uporabnicah in uporabnikih. V uvodniku tematske številke ČKZ-ja, ki je izšla pred petimi leti, eden on uporabnikov zapiše:
S to mislijo se bomo ob nocojšnji priložnosti avtonomni kulturni coni na Metelkovi ulici posvetili z nekoliko drugačne perspektive. Perspektive tistih prvih skvoterjev, ki so bili tako v obče družbenem kot na Metelkovi pogosto odrinjeni, preslišani in utišani, so pa tako kot drugi metelkovci ustvarjali pomembne prostore za svoje skupnosti in mesto kot celoto, sedanja kluba Tiffany in Monokel. Družbene dinamike in vlogo Magnusa in sekcije ŠKUC-LL, ki so pripeljale do znamenitega plezanja čez ograjo belgijske vojašnice pred natanko 25 leti, pojasni Brane Mozetič, pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik knjižnih zbirk Aleph in Lambda.
Kot se spominja Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in publicistka, je bilo tako kot za druge skupine tudi za gejevsko in lezbično skupnost, ki sta pod okriljem ŠKUC-a delovali znotraj sekcij Magnus in LL, v tistem času problem predvsem splošna potreba po prostoru za delovanje.
Mreža za Metelkovo je imela leta 1992 že okoli 200 podpornic in podpornikov in se je uspela z mestnimi oblastmi dogovoriti za ogled prostorov zapuščene vojašnice. Po teh ogledih so pridobili tudi načrte prostorov in različne skupine so se med seboj okvirno dogovorile, kateri prostori na Metelkovi so jim v interesu, se spominja Brane.
Stavba Lovci na skrajno severovzhodnem delu Metelkove bi tako pripadla gejevski in lezbični sekciji ŠKUC-a ter feministični skupini Lilit, pojasnjuje Suzana.
Prvih nekaj let skvotanja stavbe Lovci je bilo gverilskih, brez vode in elektrike, a so kljub temu prostore dokaj kmalu zagnali z ustvarjanjem družabnih večerov in drugih dogodkov, se spominja Brane.
Nataša Sukič, pisateljica, poslanka in dolgoletna urednica oddaje Lezbomanija na valovih Radia Študent, poudarja, da so bile potrebe po dveh različnih prostorih, enem za gejevsko in drugem za lezbično skupnost, prisotne že od začetka.
Lezbična sekcija ŠKUC-a sicer izhaja iz feminističnega gibanja Lilit, nastalega leta 1985 v Klubu K4, kjer je Sukič sicer kot rezidenčna DJane tudi vestno vrtela plošče. Želja gibanja je bila vzpostavitev prvega popolnoma javnega ženskega prostora, v katerega bi bile vabljene vse ženske in bi bil hkrati vstop prepovedan vsem moškim. Lezbični klub Monokel je tako vzniknil iz raznolikih pogledov na identiteto prostora. Pogled članic skupine Lilit se je razlikoval od feministično-lezbične skupine Kasandra.
Suzana Tratnik poudarja, da so bili spori zaradi heterogenosti skupin na Metelkovi na začetku nekaj popolnoma vsakdanjega. V vrenju devetdesetih let je delovalo veliko skupin, ki so se med seboj ideološko izključevale, prihajalo pa je tudi do šovinističnega nasilja.
Na drugi strani je gejevska skupnost prav tako snovala ideje za ustvarjanje svojega kluba, a je bila v tistem obdobju veliko bolj dejavna scena v K4 na Kersnikovi, kjer so od leta 1989 naprej pripravljali nedeljske roza večere, pove Brane.
Leta 1994 so od MOL-a dobili denar za mladinski tabor in skupaj z mladimi iz Slovenije in tujine prenovili notranjost prostorov. Nekaj let kasneje se je za prenovo odločila tudi občina in takrat sta se skupnosti odločili, da v prenovljene prostore vstopita z najemno pogodbo.
Pred razdelitvijo v dva kluba, gejevskega in lezbičnega, sta skupnosti delovali v enem prostoru, imenovanem Konzulat, dogodki v njem pa so sledili posebnemu terminskemu razporedu, pojasnjuje Brane.
V naslednjih desetletjih, še posebej po zaprtju kluba K4 in koncu roza večerov, sta oba kluba postala prepoznavni figuri na gejevski in lezbični sceni, pripoznana pa sta bila tudi širše med obiskovalci Metelkove. To je botrovalo kar nekaj težavam, dokaj zgodaj so morali najeti varnostno službo. Prizadevanja ekipe Monokla, da ta postane in ostane predvsem lezbični klub, strne Suzana Tratnik.
Podobno razmišlja tudi Sukič, ki izpostavlja, da je bil klub Monokel že od začetka zelo odprt, pritiski na njegove uporabnice pa so tudi po desetletjih še vedno zelo močni, zaradi česar se je njegova identiteta z leti začela izgubljati.
Tiffany in Monokel sta tako kot drugi klubi na Metelkovi doživela mnogo sprememb, tudi zaradi nenehnih pritiskov državnih in mestnih oblastniških struktur, ki se že od samega začetka delovanja Metelkove na vse pretege trudijo dejavnosti institucionalizirati, prostor pa poblagoviti in si ga prisvojiti. Del problemov so, kot izpostavlja Suzana Tratnik, v zgodovini delovanja Metelkove predstavljali tudi njeni najrazličnejši obiskovalci.
Uspešen odpor proti tovrstnim politikam je bil namreč vedno odvisen od ekip in programa, ki so ga te ustvarjale.
Eden tovrstnih poskusov apropriacije se je zgodil nedavno, ko je mestni svet na aprilski seji z absolutno večino sprejel osnutek odloka o preimenovanju ulic, parkov in trgov v Ljubljani. Med drugim si je želela občina z novim imenovanjem simbolno prisvojiti javne površine na območju Metelkove. Trg brez zgodovinskega spomina bi se po novem imenoval Trg Tomaža Pengova, metelkovsko dvorišče s stolpom Trg Jureta Detele, muzejska ploščad na jugu pa kar Trg Marije Terezije.
Poglejmo si utemeljitev smiselnosti preimenovanja, kot ga je opredelila Komisija za poimenovanje naselij in ulic na pobudo Društva slovenskih pisateljev.
Trg Jureta Detele, Trg Tomaža Pengova in Trg Marije Terezije so v prostoru znotraj dvoriščnih stavb bivših vojašnic v središču mesta, kjer se dogaja in razvija zgodovina Ljubljane in Slovencev. Tu se prepletajo multikulturne dejavnosti, ki jih nudi notranji javni prostor in okoliški dejavniki. Prinaša mestu vse tisto, kar so opisali člani Društva slovenskih pisateljev v svojih preteklih pobudah. Vsi trije trgi so v času po letu 1990 doživeli svoj razvoj, ki ga štejemo z začetkom v letu 1988 s pojavom gibanja »Za Metelkovo mrežo« in v čas dogovora z Jugoslovansko ljudsko armado in Skupščino mesta Ljubljane, da vojska opusti uporabo kasarn v mestu Ljubljana.
Temu se je Nataša Sukič kot predstavnica Levice v mestnem svetu z amandmaji odločno uprla in dosegla, da so preimenovanje opustili.
Nataša danes na Metelkovi pogreša več solidarnosti, ki so jo avtonomisti v začetnih letih skvotanja in ustvarjanja prostorov gojili drug do drugega.
Pomanjkanje solidarnosti med kolektivi na Metelkovi opaža tudi Brane Mozetič. Boji se, da bo poblagovljenje, ki se odraža v kičasti načičkanosti centra mesta, na neki točki zajelo tudi metelkovske ulice in trge.
Mestne občine Ljubljana metelkovski program in njene vsebine podobno kot tiste, ki jih ustvarjajo skvoterji v Rogu, v bistvu ne zanima. Načelno ignoranco oblasti, ki je Metelkovi v preteklosti koristila, je danes nadomestilo zanimanje, prisvajanje njenega statusa kot mestne alternativne kulturne cone in vse večji naval turistov. Ob tem pa tudi želja po nadzoru poslovanja in klubskih dejavnosti. Prostori gejevske in lezbične skupnosti bodo na Metelkovi obstali le, če si bosta to obe želeli in z dejavnostjo tudi udejanjali, svojo zaključno misel strne Suzana Tratnik.
Preživetje Metelkove pa bo možno le, če bo njena skupnost še naprej prepoznavala pomen avtonomne produkcije kulturnih vsebin. Če bo preživela ta zavest, bo naslednjih 25 let preživela tudi AKC Metelkova mesto, današnji prispevek zaključuje Nataša Sukič.
*Fotografija prispevka: Priprave na nastop v prvih dneh zasedbe stavbe Lovci, septembra 1993. Spodaj levo Nataša Sukič in Suzana Tratnik, med vrati Miran Šolinc - Mirč, ki se pripravlja na nastop. Avtor fotografije: pokojni Frenk Fidler.
Dodaj komentar
Komentiraj