Študentske organizacije študentom!

Študentske organizacije študentom!

Aktualno-politična novica
22. 10. 2019 - 16.00

ŠOUP, volitve in plastenka črnila
 / 21. 10. 2019
Po razveljavitvi petkovega glasovanja lahko študentje Univerze na Primorskem danes na predčasnih volitvah spet izrazijo svojo voljo. Sedaj že dobro znani incident uničevanja volilnega imenika in polivanja črnila v volilno skrinjico – gverilskega izkazovanja študentske nepokorščine, ki so se ga poslužili pripadniki gibanja Študentska lupa – pravzaprav ni spremenil ničesar. Kandidature, ki jih je komisija izločila kot neveljavne zaradi domnevno spornega podvajanja podpornih glasov, so take tudi ostale, noben pravni organ pa ni odločal o upravičenosti takega dejanja. Podrobnejše situacije na tem mestu ne bomo povzemali, saj je bila predstavljena že v včerajšnjem OFFsajdu; namen tokratnega komentarja je ponovno problematizirati način postopanja študentskih organizacij, ko pride do priprave in izpeljave volitev, in kritično ovrednotiti odnos njihovih vodstev do demokratičnega odločanja študentov – tistih, ki s svojim obstojem in delom upravičujejo njihovo delovanje.

Pri razumevanju namena študentskih organizacij se je treba ozreti v preteklost. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU v Ljubljani, je nastala kot naslednica Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je s svojim udejstvovanjem v času osamosvajanja pripomogla k postavljanju demokratičnih temeljev in razvoju civilnih gibanj. Študentske organizacije, kot jih poznamo danes, poleg ŠOU v Ljubljani še kasneje ustanovljeni Študentska organizacija Univerze v Mariboru in Študentska organizacija Univerze na Primorskem, krajše ŠOUP, se lahko za svoj položaj zahvalijo predvsem specifičnemu zgodovinskemu okviru, znotraj katerega so dobile svojo avtonomijo. Le-ta pa mora biti, tudi v luči nedavno sprejetih sprememb Zakona o skupnosti študentov, ki je v veljavo stopil prejšnji teden, nenehno prevpraševan. Tako je treba poudariti, da tudi spremembe, ki jih ta prinaša na področju pravne opredelitve študentskih organizacij, ne rešujejo sistemskega vprašanja namenske porabe javnih sredstev, čeprav se vsaj za urejanje nadzora zdi, da gre v pravo smer.

Če transparentnost delovanja pripomore k vzpostavljanju njihovega ugleda, se legitimnost voljenih institucij, poleg drugih dejavnikov, odraža zlasti z višino volilne udeležbe, ne glede na to, s kakšno odstotkovno podporo so izvoljeni njeni člani. Pri tem je eno izmed demokratičnih vodil možnost izbire, torej da lahko volivci v skladu s svojimi prepričanji in pričakovanji oddajo glas za kandidata, ki ga bo ta v skladu s svojim volilnim programom najbolje zastopal. Pričakovali bi, da je visoka stopnja inkluzivnosti, ki je bila značilna za proces vključitve študentov v politiko na začetku 90. let in tudi eden ključnih razlogov za nastanek študentskih organizacij, še vedno vodilo, ki v slabih tridesetih letih ni izgubilo na veljavi.

Glede oviranja postopka kandidature na volitvah v ŠOUP
 / 21. 10. 2019
Izkušnja z izvedbo volitev na ŠOUP kaže nasprotno sliko. Kot priča že naslov izpovedi anonimne študentke Univerze na Primorskem, objavljene v včerajšnji oddaji Pod katedrom na Radiu Študent, je "Kandidirati v ŠOUP: misija nemogoče." Če je bilo za seznanitev z novico o razpisu volitev potrebno kanček detektivskega brskanja po spletni strani, se je odisejada za z odloki skladno oddajo kandidature in ŠOUP-ovega razumevanja demokratične participacije šele začela.

Zatekanje volilne komisije v črkobralstvo, torej nadvse ozko tolmačenje odlokov, saj so bolj kot samo vsebino upoštevali slovnično dikcijo zapisanega, je število kandidatov, ki se potegujejo za dvanajst poslanskih mest, zradiralo le na trinajst. Ker volilna komisija ne more biti poslana z neba, je razumeti, da jo imenuje zbor. A hegemonija garniture študentskega zbora ŠOUP – v njem pravzaprav sedijo izključno poslanci-podporniki trenutne izvršne oblasti – ne zagotavlja videza nepristranskosti. Tega praviloma, čeprav ne nujno, zagotavlja raznovrstnost sestave, za katero je potrebna raznovrstnost študentskega zbora. Če volilna komisija zaradi prej omenjenih vprašljivih nepravilnosti zavrne nastop kandidatov, ki se predstavljajo kot opozicija, je krog sklenjen: pluralnost se namreč zatira na vseh inštancah ŠOUP.

Nadalje je problematično, da odločitve volilne komisije ni mogoče izpodbijati na drugem pritožbenem organu zunaj ŠOUP. Študentsko pritožbeno komisijo, ki je edina pristojna za razreševanje tovrstnih sporov, namreč sestavljajo člani, imenovani istočasno, na enak način in s strani istih funkcionarjev kot člani volilne komisije. V prihodnosti bi zato veljalo razmisliti, da se področje volitev študentskega predstavniškega telesa regulira s samim zakonom in da se morebiti uredi možnost sodnega varstva. Avtonomija, na katero se tako radi sklicujejo predstavniki študentskih organizacij v imenu transparentnosti, ne more in ne sme biti ovira.

Ko je govora o transparentnosti, ne moremo mimo dostopnosti, ki v odnosu do študentskih organizacij ni zagotovljena zgolj nadzornim organom, temveč tudi predstavnikom medijev in drugi zainteresirani javnosti. Namigovanja, da gre za zrežiran incident, ki jih je bila deležna novinarka Radia Koper Lea Širok, so le še en košček v mozaiku splošnega dojemanja, da opravljanje novinarskega dela pomeni izvajanje pritiska nad delom študentskih organizacij.

Tovrstna študentsko-politična preigravanja in pripadajoče anomalije puščajo pečat na volilni udeležbi. Pregled za desetletje nazaj razkriva, da je bila ta na zadnjih treh rednih volitvah v ŠOUP velikostnega razreda nekaj odstotkov, medtem ko podatki za obdobje pred tem niso dostopni, saj jih je ŠOUP kot "pretežni del nepotrebnega arhiva" ob selitvi zavrgel. Z nizko volilno udeležbo se sicer ne zares spopadajo tudi na ŠOU v Ljubljani in ŠOUM – predstavniki omenjenih organizacij namreč ostajajo le pri deklarativnih pozivih, pa še za te se gre vprašati, kako iskren dejansko so. Neumestno bi bilo vleči kakršnekoli zaključke, če in kako volilna abstinenca v študentskih letih vpliva na državljanovo kasnejšo volilno participacijo, vendar je dejstvo, da marsikateri državljan splošno volilno pravico lahko prvič izkoristi prav v obdobju začetka visokošolskega šolanja. Če je eden izmed namenov vpeljave predmeta državljanske vzgoje v srednje šole spodbujanje mladih k dejavnemu sodelovanju tudi na ravni družbe nasploh, se zdi negovanje usvojenih vrednot na naslednji, terciarni ravni izobraževanja naravno nadaljevanje tega procesa. Da svoje udejstvovanje v smislu samoumevnega napredovanja zelo dobro razumejo zdajšnji in bivši študentski, poprej morda že dijaški funkcionarji, kaže tudi njihova zastopanost v sferi današnje državne politike.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness