Ali SDS vstopa v koalicijo?

Na državni politični sceni vseskozi pozornost posvečamo tistim, ki vodijo, vladajo. Le redkokdaj se ozremo na delovanje opozicije, pa čeprav le-ta nemalokrat bolj ali manj odkrito nakazuje svojo igro na slovenskem političnem plesišču.

Naša največja opozicijska stranka je v trenutni opoziciji postavljena v sila nehvaležno situacijo. Na eni strani jo je ideološko nadigrala njena nekdanja tesna zaveznica Nova Slovenija, na drugi strani pa jim Združena Levica zapira preostali manevrski prostor za kakršnokoli bolj socialno usmerjeno kritiko sistema. Da bi bila kapa polna, je večina zmernejših konservativcev, ki so bili vse do sedaj pregovorno dokaj trdna volilna baza, že na prejšnjih volitvah prestopila k drugim političnim opcijam.

Poleg ideoloških tegob SDS pestijo tudi politično-pragmatične tegobe. Modus operandi te stranke namreč temelji na dveh stebrih: ideološkem fanatizmu podpornikov ter oportunizmu operativne baze. In prav slednjemu SDS že lep čas ne zmore več ustreči. Največja opozicijska stranka je tu namreč povsem odvisna od izplena na volitvah, najsi bodo to evropske, državnozborske ali lokalne.

Izguba 100.000 volivcev na državnozborskih volitvah je SDS denimo prisilila, da je nekatere svoje neizvoljene kadre začela premeščati v lokalne odbore, kjer so se nato potegovali za županske stolčke. Čeprav si je s tem SDS resda zagotovila lojalnost svojega vodstvenega vrha, pa je poteza povzročila nemalo odpora ter celo odstopov celotnih vodstev lokalnih odborov. S podobno dilemo lastne kadrovske implozije je SDS soočena danes v Državnem zboru. Vloga v opoziciji jo namreč postavlja v položaj, v katerem ne zmore poskrbeti za ambicije vseh svojih funkcionarjev.

A sočasno v SDS lahko vidijo luč na koncu predora. Če v opoziciji ždi stranka s prevelikim kadrovskim bazenom, ima največja koalicijska stranka velike težave pri zapolnjevanju mest, ki ji pripadajo. Največja koalicijska grupacija Stranka Mira Cerarja namreč le s težavo sproti zapolnjuje vsa mesta, ki ji v skladu z razdelitvijo politične moči pripadajo. Prav zaradi tega že prihaja do bolj ali manj odkritih koketiranj obeh strank za morebiten skupen političen nastop v prihodnosti.

Miro Cerar se namreč v svoji koaliciji sooča s številnimi preprekami. Koalicijska partnerica SD je vse do nedavnega kongresa zagovarjala popolnoma pragmatično pot. V luči kopneče javne podpore na račun novinke Združene levice ter vse bolj odkrite lastne ideološke shizofrenije se je na nedavnem kongresu vodstvo stranke odločilo za »bolj levo« usmeritev. To Cerarju predstavlja hudo grožnjo pri doslednem izpolnjevanju obljub bruseljskim birokratom. Pri tem bo zanj zagotovo najbolj pereče prav politično vprašanje napovedane privatizacije 15 podjetij.

SDS se očitno zaveda omenjenih težav in tegob največje koalicijske stranke in vse bolj kaže, da ji je pri tem pripravljena tudi pomagati. V začetku letošnjega leta so se tako v njihovih strankarskih medijih začeli pojavljati zapisi nekaterih njihovih vidnejših intelektualcev. Janez Juhart, Žiga Turk in Dimitrij Rupel so vsi enoglasno v svojih publicističnih zapisih pozvali na tako imenovano »politično-narodno spravo« obeh največjih parlamentarnih strank.

Pravzaprav se tiho sodelovanje obeh največjih parlamentarnih strank že dogaja. V preteklem tednu se je denimo zaradi terorističnih groženj sestal Svet za nacionalno varnost, v katerem je na povabilo premiera Mira Cerarja kot predstavnik parlamentarnega odbora za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb sodeloval tudi prvak SDS-a, Janez Janša. Kot protiuslugo si Cerar najverjetneje lahko obeta lojalnost celotnega glasovalnega aparata SDS v Državnem zboru. Ob dejstvu, da imata obe omenjeni stranki domala identična stališča pri najpomembnejših politično-ekonomskih vprašanjih, kot je na primer privatizacija, to nikakor ni zanemarljivo.

Največja opozicijska stranka je znana po svojem makiavelizmu, ki ga vsakodnevno udejanja v industrijskem obsegu. SDS niso tuje ne poneverbe zgodovinskih dokumentov, podpisov za referendume, prav tako ne snovanje teorij zarot, uporaba najbrutalnejših propagandnih tehnik in še bi lahko naštevali. Stranka očitno navkljub vse slabšim volilnim rezultatom ne miruje. Prav nasprotno, deluje na vse pretege v smeri ponovne uzurpacije oblasti za vsako ceno. Oblast je namreč edini cilj SDS-a in njenega vodje, saj se le tako lahko ohranja njen ideološki raison d'etre ter oportunistični perpetuum mobile. Prav zato je špekulacija o morebitnem vstopu omenjene stranke v koalicijske vrste še kako na mestu.