Rumeni jopiči kot protestno, a politično nejasno gibanje brez trdne vodstvene strukture obstajajo že štirinajsti teden. Zdaj so bili obtoženi antisemitizma. Obtožnica izvira iz pariškega sobotnega protesta, na katerem je ducat rumenih jopičev kričalo na filozofa judovskega rodu Allana Finkelkrauta. Obmetavali so ga s sovražnimi besedami, kot so “umrl boš, umazani zionist, pojdi nazaj v Tel Aviv, to je naša država, ne tvoja”. Pred znanega filozofa, ustanovitelja zionistične organizacije, se je nato postavila policija, protestniki pa so odšli.

Odziv politikov na Twitterju je bil hiter in oster. Predsednik Emmanuel Macron je izjavil, da Finkelkraut ni le sin poljskih imigrantov in spoštovani akademik, ampak simbol vsega, kar ustvarja veličino Francije. Notranji minister Christophe Castaner, med rumeni jopiči sicer osovražen, je objavil, da je takšno obnašanje v Parizu, leta 2019, preprosto nesprejemljivo ter da je govoril z gospodom Finkelkrautom in mu zagotovil absolutno podporo. Politiki vseh političnih strank so napovedali, da se bodo udeležili protesta proti antisemizmu, kulturni minister Franck Riester rekoč, citiramo: “ker vemo, da je to boj za človečnost, civilizacijo, Republiko, Čast Francije”.

V vseh visokoletečih besedah pa se je, od politikov Macronove vlade namerno, izgubila subtilnost. S subtilnostjo ne mislimo dejstva, da ducat verbalnih napadalcev Finkelkrauta predstavlja manj kot promil izmed dva tisoč rumenih jopičev, ki so protestirali tisto soboto. Niti subtilnost v smislu, da so ti protestniki morda verbalno napadli Finkelkrauta zaradi podpiranja zionizma in ne na etnični podlagi, kar vsekakor še ni dokazano in ne opravičuje njihovih besed. Subtilnost je izginila v bolj ključni točki; namerna zamenjava sočasnosti dogodkov z vzročnostjo. Sočasno z gibanjem rumenih telovnikov se je v zadnjih tednih zgodilo več antisemitskih dejanj. V Parizu in drugih francoskih mestih je v odziv več tisoč ljudi protestiralo proti naraščajočemu antisemitizmu. Francoska policija je objavila, da se je v letu 2018 število antisemitskih napadov povečalo za 74 odstotkov, na anekdotni ravni pa so to potrdili rumeni napisi “Juden” na trgovini blizu pariške judovske četrti in grafitiranje svastik na judovske grobove v Alzaciji.

Rumeni jopiči Macrona kritizirajo, češ da nima stika s povprečnimi ljudmi in ne razume njihovih potreb, včasih dodajo še antisemitstične podtone, ko opominjajo, da je bil Macron včasih zaposlen v investicijski banki Rothschild. Macronovi vladi ob tej priložnosti ni bilo dovolj z razglasitvijo novih zakonov proti antisemitizmu utrditi si sloves odločnih, strpnih politikov, ampak so sočasnost policijskega poročila o rasti antisemitskih zločinov in napada na Finkelkrauta izkoristili za ponovno diskreditacijo rumenih jopičev, za zabijanje žeblja v krsto vse manjšega gibanja.

V gibanju s široko paleto zahtev, ki bi jih lahko strnili v “zahtevamo boljše razmere za udobnejše življenje srednjega in nižjega sloja” se vsekakor najdejo tudi antisemiti. Benjamin Cauchy, član rumenih jopičev, sam pravi, da rumeni jopiči sicer niso rasisti, da pa je možno, da so med njimi norci in rasisti, tako kot v celotni francoski družbi. In glede na to da so bili napadalci na Finkelkrauta večinoma belopolti moški, kakršna je večina gibanja, se zdi, da ta napad sesuva mit francoske družbe o promotorjih francoskega antisemitizma.

Francozi si namreč radi domišljajo, da je francoski antisemitizem uvožen z arabskimi priseljenci in njihovimi potomci, kot da je Zola leta 1898 v J’accuse, pisal o Mahmudu ali pa da so 1942 Jude v vlake spravljali priseljenci. Gre za trdovraten mit, saj so prva poročila še nezaključene preiskave o napadu Finkelkrauta navedla, da naj bi bil en napadalec salafist. In tako lahko beli Francozi obtožijo muslimane za antisemitizem, Macronovi ministri pa rumene jopiče. Resnica je pač raztegljiva.

Vprašanje pa ostaja, kdo bo v propagandni vojni zmagal. Bo Macronova taktika divide in impera delovala? Se bo število rumenih jopičev naslednjo soboto zaradi teh obtožb zmanjšalo? Rumeni jopiči so bili obtoženi huligantstva, razbijanja trgovin in kulturne dediščine ter nacionalnega simbola, kot je Slavolok zmage, dalje še nasilja in napadanja policistov. Obtoženi so bili tudi blokiranja države in gospodarstva ter predpostavljanja, da protestniki Macrona nimajo za legitimnega. Na to bi protestniki morda citirali kulturnega ministra, da se tudi oni borijo za človečnost in čast Francije.

Tako imenovana skupina Rdeče rute je na enkratnem protestu poudarjala, da so proti nasilju na protestih in da naj se zadeve umirijo in rešujejo konstruktivno, s pogovorom. Na te strune brenka tudi predsednik, ki v zadnjih tednih na srečanjih s predstavniki civilne družbe razpravlja o prihodnji francoski politiki. Na njih se predstavlja kot zavzet, deloven debater, ki zaviha rokave in se tudi do šest ur pogovarja s predstavniki nezadovoljnih Francozov. In opozarja, da so protesti rumenih jopičev nepotrebni, saj lahko ti zdaj pridejo in mirno, konstruktivno predstavijo svoje ideje.

Zakaj ljudje torej vztrajajo na ulicah? Kljub vsem obtožbam, ki do neke mere, ne v sistemskem smislu, ampak na ravni posameznikov, definitivno držijo. Oblast jih je označila za prevratnike, ki želijo strmoglaviti vlado, ampak takšne moči nimajo. Morda vztrajajo zato, ker upajo, da bodo z vztrajanjem na ulicah dosegli še kakšen socialni ukrep, na primer višanje minimalne plače. Morda upajo, da bodo z objavljanjem posnetkov in fotografij policijskega nasilja nad njimi okrepili podporo gibanju in njihove stranke na evropskih volitvah. Ali pa čutijo, da nimajo kaj izgubiti in da je, v najslabšem primeru, vsak sobotni protest dober ventil za izražanje vseh nakopičenih frustracij, nabranih skozi leta in sproščenih ob odkritju, da tudi Macron, novi predsednik, ni nič drugačen od drugih in da ni na njihovi strani.