“Zmagale so sile zla, vračamo se v srednji vek”. Ta in podobne izjave so polnile socialna omrežja v nedeljo zvečer. Vsesplošno razočaranje je pospremil občutek samozadovoljstva in intelektualne vzvišenosti nad tistimi “provincialnimi čičoti, ki so proti”. Sledeči prispevek ne misli biti analiza zmage opcije PROTI na referendumu, temveč kritični pogled na kampanjo Čas je ZA, predvsem vloge, ki jo je znotraj nje odigrala Iniciativa za demokratični socializem, krajše IDS.

Izhodiščna teza prispevka je, da napake IDS-a izvirajo iz slabega strateškega ravnanja ter napačnih ideoloških izhodišč. A pojdimo lepo po vrsti. Začelo se je s fototerminom na Prešernovem trgu, ko so se v spretnem objektivu piarovca socialdemokratov Denisa Sarkića ujeli pripadniki ZL-ja, SMC-ja in SD-ja. Po neuradnih informacijah naj bi združitev ‘mavrične koalicije’ pod geslom Čas je ZA predstavljala kršitev sklepa sveta stranke IDS - slednji je določil, da gredo socialisti v kampanjo samostojni. Od te točke dalje lahko spremljamo kampanjo, značilno za klasične meščanske stranke. Okrogle mize z igralci, slikanje z lokalci pod transparenti in teženje facebook frendom, “naj si končno pod profilno sliko naštimajo badge ZA”. Omembe vreden je tudi propagandni spot poster childa revolucije, Luke Meseca, ki zaradi uporabljene žabje perspektive, ostrenja pokrajine in mirne kitarske glasbe še najbolj spominja na spot ameriških predsedniških kandidatov.  Dramatični vrh je kampanja dosegla po soočenju na javni televiziji. Levica se je na socialnih omrežjih lotila izjav in izjavljavcev z največjim intelektualnim deficitom. S kolaži in fotomontažami so iz “božje hčerke” Norme Korošec naredili simbol desnice, ki “služi kot opozorilo vsem tistim, ki si drznejo zoperstaviti levici.”  O odnosu levice do desnih elementov družbe je bilo s strani sodelavcev pričujoče radijske postaje povedanega že veliko, opozarjam zgolj na prispevek “Kanček resnice radikalne desnice” Jerneja Kaluže.

K strateškim napakam. Kljub temu, da so imeli zagovorniki novele ZZZDR na voljo učno leto 2012, iz tega niso potegnili nobene lekcije. Spomnimo, 25. marca 2012 so slovenski državljani glasovali o predlogu družinskega zakonika, ki je uvajal mnogo blažje spremembe kot letošnji predlog novele ZZZDR. Takrat se je namreč pokazal celotni hegemonski aparat kulturne desnice, ki je s svojo institucionalno mrežo Rimokatoliške cerkve, pa tudi drugimi civilnodružbenimi združenji prisotna v vsakdanjem življenju ljudi. Razmere se od tedaj niso dosti spremenile. Cerkev in z njo povezane humanitarne institucije so zaradi vse ostrejših socialnih razmer v državi in po svetu kvečjemu povečale svoj vpliv med ljudmi. Zato je sprovajanje spremembe po parlamentarni poti vprašljivo.

Po propadu tega poskusa je bila Združena levica kot predlagateljica spremembe prisiljena v referendumsko kampanjo. Slednjo pa je pač igrala, kot jo je lahko - z liberalnimi metodami. Iniciativa za demokratični socializem namreč meri na hegemonizacijo diskurza zgolj skozi sredstva javnega obveščanja in PR-akcije. Prosto po Gramsciju je treba hegemonijo graditi skozi politične boje v različnih skupinah po civilni družbi. Slednje pomeni naslavljanje konkretnih  na videz partikularnih problemov različnih družbenih skupin s konkretnimi rešitvami. Levoliberalna, pretežno ljubljanska civilna družba se je pri vprašanju pravic istospolnih nazadnje poenotila leta 2012, prvič pa verjetno leta 1984 s festivalom LGBT filma Magnus. Čemu torej referendum, če socialisti v tem času hegemonije niso gradili drugod po civilni družbi.

Druga težava kampanje Čas je ZA oziroma domnevnih socialističnih elementov v njej so ideološka izhodišča. Kampanja Čas je ZA je v svojem bistvu emancipatorna, morda celo progresivna - je pa daleč od tega, da bi bila radikalna ali revolucionarna. Elemente revolucionarnega bi v kampanjo moral vnašati IDS. Namesto argumentiranosti in kritičnih vpogledov pa smo dobili klasično ‘uravnoteženo’ debato. Na strani PROTI smo lahko poslušali o hormonskih motilcih in združitvi pravnih ter fizičnih oseb, na strani ZA pa floskule o ljubezni, prelomnem civilizacijskem momentu in tako naprej. Dalje, če je bila liberalna mantra “živi in pusti živeti” sprejemljiva iz ust poslanca socialdemokratov Matjaža Nemca, bi morala biti njena alternativna oblika “zakon nič ne jemlje, a mnogo daje” za socialiste tabu.

IDS tekom kampanje ni uspel proizvesti analize instituta zakonske zveze. Ni uspel nasloviti družine kot individualistične družbene tvorbe, ki ima, prosto po Engelsu, opraviti predvsem s koncentracijo bogastva in dedovanjem le-tega. Iniciativa za demokratični socializem se ni premaknila stran od identitetnih politik in naslovila vprašanja družine kot razrednega vprašanja, ali če se znova obrnemu k Engelsu: “Ko postanejo produkcijska sredstva skupna last, bo posamična družina prenehala biti gospodarska enota družbe. Privatno gospodinjstvo se bo spremenilo v družbeno dejavnost. Oskrbovanje in vzgoja otrok bosta postali javna zadeva; družba bo poskrbela za vse otroke enako, najsi bodo zakonski ali nezakonski.” Dodajmo, da lahko dogmatično branje Engelsa zaradi njemu lastnega ekonomskega redukcionizma škoduje. Citat naj služi zgolj kot opomnik, da je potrebno problematizirati vlogo družine in njene reakcionarne ideološke reprodukcije.

Zaradi pomanjkanja osrednje argumentacijske linije in prepogostega skakanja v polje identitetne politike so zagovorniki novele ZZZDR uspeli sproducirati precej kontradiktornih in patetičnih izjav. Z drugim je mišljeno predvsem izpostavljanje lastnega statusa očetovstva s strani Mateja T. Vatovca, poslanca ZL. Sledil mu je zaveznik AB Roman Jakič, ki je povedal, da je tudi dedek. Moč je torej sklepati, da je razlika med staro in novo levico le generacijska.  Kontradiktorne pa so izjave, ki so v eni sapi sposobne združiti spol kot zgolj družbeno dejstvo in spolno usmerjenost kot nekaj po naravi danega. S tem smo le korak daleč od večkrat slišane “tudi pingvini so homoseksualci”.

Zaključujemo nepričakovano, v pozitivni luči. Poraz na referendumu je priložnost za refleksijo levice, posebej IDS-a. Pri tem seveda ne bo dovolj le kritika “od zunaj”, pač pa temeljita razprava o socialistični strategiji.