Burkina pod imperialističnim napadom
Zahodni imperij širi laži. To je star vzorec. Kadar se afriška država upre neokolonialnim interesom, se začne propaganda. Tudi star vzorec. Sankaro so ubili, Lumumba prav tako, Gadafija so linčali – in zdaj je na vrsti Ibrahim Traoré, ki je preživel 20 poskusov atentata. Zaenkrat.
V zadnjih dneh so svetovni mediji, kot sta BBC in France 24, poročali o domnevnih »pobojih 100 civilistov« v severnem Burkina Fasu, ki naj bi jih zagrešile vladne sile. Ta zgodba, ki hitro kroži po zahodnih portalih, spominja na že videno formulo. Ko afriška država prepove izvoz rudnin in drugih naravnih bogastev, izžene kolonialne vojake in zavrne diktat mednarodnih finančnih institucij – se nenadoma pojavijo poročila o »vojnih zločinih«. Leta 2022 je vlada v Maliju prekinila vojaška sodelovanja s Francijo, čemur so se sledile obtožbe o »kršitvah človekovih pravic«. Leta 2023 v Nigru, teden dni po izgonu francoskih vojakov so zahodni mediji prav tako poročali o »civilnih žrtvah«.
Vir teh podatkov je v primeru aktualnega incidenta v Burkina Fasu zloglasna prozahodna, in predvsem proameriška nevladna organizacija Human Rights Watch, ki deluje pod finančnim zaledjem ameriške obveščevalne agencije CIE, zloglasne netilke pučev, prevratov in subverzivne propagande proti dolarju nepokornim državam. V preteklosti je Human Rights Watch to počela s ponarejanjem in fabriciranjem pričevanj izpod peresa domnevnih žrtev teh sistemov in s financiranjem profesionalnih agitatorjev in aktivistov. Te subverzivne taktike so z obsežnimi raziskavami razkrili neodvisni novinarji denimo pri GrayZone. Izkazale so se za plod skrajno desnih elementov, ki so jih ameriške oblasti v okviru varnostno obveščevalnih in vojaških kapacitet po drugi svetovni vojni zvesto rehabilitirale za služenje zahodnemu imperializmu in njegovemu antikomunizmu.
Tokrat smo Human Rights Watch ujeli na bistveno bolj transparentni laži. V svojem poročilu organizacija trdi, da so Burkinine provladne, pučistične sile zaslužne za masaker civilistov. Kar pa zamolči, je dejstvo, da pripadniki Al Kaide, ki so zagrešili ta pokol, niso pripadniki provladnih sil! Gre za popolni nesmisel. Traorejove sile so že vse od začetka njegove vladavine v nenehnem spopadu z islamskimi fundamentalisti, ki so produkt zahodnega destabiliziranja sahelskega območja. Obvladujejo zajeten del Burkina Faso, ki si ga osrednje oblasti kos za kosom počasi prisvajajo nazaj. Poboj civilistov so zagrešili ravno kot odgovor na Traorejevo rekonkvisto.
V nedavni zgodovini Afrike redko najdemo primer, ko je en sam voditelj v tako kratkem času sprožil toliko sistematičnih sprememb. Ibrahim Traoré, predsednik začasne vlade Burkina Faso, je v samo dveh letih upravljanja dokazal, da je afriška neodvisnost več kot le politična retorika – lahko postane konkretna gospodarska in socialna realnost. Njegova vladavina predstavlja prelomnico ne le za Burkina Faso, temveč za celoten Sahel, saj izziva globoko zakoreninjene neokolonialne strukture.
Ključna značilnost Traoréjevega pristopa je radikalna ekonomska suverenost. Medtem ko so zahodni analitiki še pred leti trdili, da je Burkina Faso »preveč reven, da bi lahko obstajal brez mednarodne pomoči«, je država pod njegovim vodstvom dosegla presenečenje. Gradnja prve domače zlate rafinerije leta 2023 ni bila le simbolična gesta, temveč strateška poteza, ki je spremenila ekonomsko dinamiko. Do leta 2024 se je predelava zlata v državi povečala z nič na 87 odstotkov, kar je državi prineslo dodatnih 62 odstotkov skupnih državnih prihodkov od rudarstva.
Še bolj impresivno je Traoréjevo zavračanje tradicionalnih mehanizmov neokolonialne odvisnosti. Zavrnitev posojil Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, ki so običajno prinašala destruktivne pogoje »strukturnih prilagoditev«, je pokazala, da je Burkina Faso pripravljen razvijati lastne finančne poti. To ni bil samo politični izziv, temveč praktična odločitev, podprta z odplačilom 100 odstotkov lokalnih dolgov in uvedbo alternativnih trgovalnih mehanizmov, vključno s trgovanjem z zlatom v nacionalni valuti.
Njegov program kmetijske mehanizacije je bil ena najvidnejših reform. Razdelitev več kot 400 traktorjev, 710 motornih črpalk in tisoč 200 kmetijskih motorjev je kmetom omogočila, da so v letu 2024 dosegli rekordne pridelke: prosa za 22 odstotkov več kot prejšnje leto, riža za 17 odstotkov več in paradižnika za 14 odstotkov več. To ni le številka – to pomeni večjo prehranjenost, manjši uvoz in večjo stabilnost za podeželske skupnosti.
Industrijska politika je sledila podobni viziji. Odprtje dveh tovarn za predelavo paradižnika, prve takšne vrste v državi, in gradnja druge predelovalnice bombaža (prva po Sankarovi dobi) sta pokazali, da Burkina Faso ni več zadovoljen z izvozom surovin. Nacionalno središče za podporo predelavi bombaža je dodatno okrepilo lokalno gospodarstvo, kar je omogočilo kmetom, da dodajo vrednost svojim pridelkom.
Kljub mednarodnim pritiskom je Traoréjeva vlada izvedla ambiciozen infrastrukturni načrt. Izgradnja novih asfaltnih cest in obnova 180 kilometrov regionalnih poti sta izboljšali povezanost podeželskih območij, kar je bistveno za razvoj kmetijstva in trgovine. Še pomembnejša je gradnja novega letališča Ouagadougou-Donsin, ki bo ob odprtju leta 2025 postalo prvo letališče v državi, ki ne bo odvisno od francoskega letalskega prostora. To ni le prometna infrastruktura – to je geopolitično sporočilo.
Traoréjeve reforme niso bile omejene le na gospodarstvo. Njegova odločitev, da zniža plače ministrov za 30 odstotkov in hkrati poveča plače javnih uslužbencev za 50 odstotkov, je bila jasen signal, da prioritizira delovno ljudstvo pred politično elito. Prav tako je izvedel pomembno dekolonizacijo pravosodnega sistema – prepoved britanskih pravnih lasulj in tog na sodiščih je bila majhna, a simbolična poteza.
Najbolj odmevna politična poteza njegove vlade je bil dokončen izgon francoske vojske januarja 2023. Zaprtje francoske vojaške baze Kamboinsin in prekinitev vojaškega sporazuma s Francijo sta pomenili konec neposrednega kolonialnega vpliva. Tako je Francija izgubila zlato, uran in strateški položaj Burkina Faso. Namesto tega se je Burkina Faso obrnil k novim zavezništvom, kot je Alliance des États du Sahel z Malijem in Nigrom, kar kaže na širšo tendenco regionalnega povezovanja proti zahodnemu vmešavanju.
Traoréjevi uspehi niso zgolj burkinski fenomen – predstavljajo alternativni model razvoja, ki izziva globalni sever. Njegova vladavina dokazuje, da je možno zavrniti neokolonialne strukture. Burkina Faso je pod njegovim vodstvom doživel gospodarsko rast, večjo socialno pravičnost in neodvisnost. Kljub mednarodnim dezinformacijskim kampanjam in političnim pritiskom je Traoré pokazal, da je afriška neodvisnost več kot le beseda – je dejanska politična in ekonomska strategija, ki deluje.
Burkina Faso se pod aktualnim predsednikom pridružuje multipolarni prihodnosti, ki jo bodo diktirala gesla solidarnosti in kooperacije napram kolonialnemu zavojevanju zahoda. Ta proces lahko dandanes zasledimo pri številnih državah po svetu, ki se ne uklanjajo dominanci dolarja. Videti je, da bo aktualna politična klima na Globalnem jugu čedalje bolj naklonjena progresivnim političnim eksperimentom, ki se bodo zgledovali po velikih socialističnih in komunističnih projektih 20. stoletja. Naša naloga v centrih imperializma je podpreti tovrstne eksperimente in se učiti od njih. Podpora proletariatu Globalnega juga je podpora boju proti svetovnemu imperialističnemu sistemu in s tem neizogibno našemu zoperstavljanju kapitalističnim elitam na domači grudi.
Komentarji
Končno nekaj radikalnega.
delulu time
pizda končno apr
Komentiraj