O državnem udaru v Nigru, v katerem je predsedniška straža s podporo vojske odstavila predsednika Mohameda Bazouma, smo pet dni po njem poročali v OFFsajdu. V Južni hemisferi skušamo pojasniti razloge za državni udar, ki ga vojaški poveljniki utemeljujejo z vehementno protifrancosko retoriko, ne pozabijo pa spomniti niti na Natovo intervencijo v Libiji, ki je na široko odprla vrata Sahela vzponu islamističnih milic. Dekolonialne in antikolonialne retorike je v Nigru na pretek. Še bolj se širokoustijo v njegovih zahodnih sosedah Maliju in Burkina Fasu, kjer od predlani in lani vladata hunti, ki sta iz države vrgli francoske vojake.

Takoj moramo reči: gre za državne udare, ne za revolucije. Da, kolonializem in imperializem zaslužita ves upor in kritiko. A če krivimo, v tem primeru Francijo, za prav vsako zadevo, ki se dogaja v njenih nekdanjih kolonijah, Nigrcem, Malijcem in drugim vzamemo njihov lasten agens in avtonomijo, s tem pa sami zakrivimo kolonialen tretma problema. 

Zahodni mediji puč slikajo kot nevarnega za zahodne interese v Nigru in nasploh v Sahelu. V Niger so Francozi namestili večji del vojske, ki so jo morali umakniti iz Burkina Fasa in predvsem Malija. Poleg njih imajo dve vojaški bazi v Nigru tudi Američani, iz Agadeza z droni nadzirajo celotno regijo. Najbolj se zahodni mediji osredotočajo na špekulacijo, da bi se nigrska hunta, podobno kot se je malijska, lahko obrnila k Rusiji oziroma skupini Wagner. Situacijo v Nigru, kako drugače, slikajo skozi imperialno prizmo interesov tujih vojska, ne da bi obravnavali politično in socialno dogajanje v državi. Mi bomo storili obratno: najprej o tem, kdo so ljudje, ki si spodnašajo stolčke, kdo po puču protestira z ruskimi zastavami in zakaj se vse skupaj dogaja zdaj. Rusofili in rusofobi ter natofili in natofobi bodo na vojaškostrateške podrobnosti morali počakati do srede zvečer, ko bo ob 21.00 drugi del oddaje. 

Prvi uradni razlog za udar, ki ga navaja nova hunta v Nigru, je nesposobnost Bazoumove vlade za spopad z islamitičnimi milicami, kar s seboj nosi tudi kritiko zanašanja na tuje vojske. Drugi uradni razlog je nekako vzrok prvega: vlada ne more – po mnenju vojske – rešiti prvega razloga, ker je s svojo korupcijo, klientelizmom in diktatorstvom besedo demokracija sama naredila za kletvico. Kaj je po njegovem razlog za puč in kako nanj gleda, smo vprašali Ibrahima Dialla, ki se je javil iz Niameyja, nigrske prestolnice. Diallo je ustanovitelj in novinar časopisa Aïr Info ter Radia Sahara FM. Oba imata sedež v Agadezu.

[Diallo]: »Glavni razlog tega državnega udara proti Bazoumu, demokratično izvoljenemu predsedniku, je vojska. Problem je, da je režim Bazouma osvobajal teroriste, ujete v teater vojne. Drugi razlog so protesti, ki so posledica katastrofalne gospodarske politike Bazouma in predhodnika, Issoufuja. Niger je uradno demokracija, vendar je bilo pod njuno vladavino teh zadnjih 12 let težko izvesti miroljuben protest. Kar se tiče gospodarstva, obstaja trgovina pod mizo. Ampak sploh, kar zadeva področje obrambe, so bili ljudje osumljeni nepravilnega delovanja, vendar se nikoli niso znašli pred sodiščem. Predsednik Bazoum je obljubil, da se bo boril proti nezaposlenosti, a ta postaja vse hujša. Mladi ljudje so prisiljeni v iskanje službe izven Nigra. Država ima tudi slabo strategijo upravljanja migracij. Niger je praktično postal odlagališče vseh Afričanov, ki želijo iti v Evropo. Nikoli ne bom rekel, da kot novinar ustvarjam državni udar ali da ga kadarkoli bi. Pa vendar; ko govorim z nešolanimi ljudmi o demokraciji, mi ti rečejo: »Čakaj, kaj pa je ta vaša demokracija prinesla nam? Mi nazadujemo že od Nacionalne konference leta 1991.« Ljudje posledično nimajo veliko zaupanja v demokracijo.«

Puč je izvedla predsedniška straža, ki ima okrog 500 visoko izurjenih specialcev, urijo jih predvsem Američani in Francozi. Na čelu straže je bil od leta 2011 Abdourahamane Tchiani. Leta 2021, dva dni pred Bazoumovo predsedniško inavguracijo po zmagi na volitvah, je prav on s predsedniško stražo puč preprečil. Zdaj pa je bil ravno Tchiani tisti, ki ga je izvedel. Abdourahamane Idrissa, ki na univerzi v nizozemskem Leidnu poučuje o političnem islamu v podsaharski Afriki, v članku z naslovom Vladavina hunte, objavljenem sedmega avgusta v New Left Review, Tchianijevo vlogo razume takó, v prostem prevodu:

[Idrissa]: Do leta 2015 si je Tchiani pridobil sloves kuharja pučističnih spletk, ki jih je nato lahko razreševal, s tem pa za njegove predsedniške patrone postal nenadomestljiv. Poskusi udarov so služili temu, da naredijo Issoufuja paranoičnega glede vojske. Po težko preverljivih anekdotah je taka paranoja prišla na pot krepitvi vojske za boj proti džihadistom.  Februarja mi je vojaški uslužbenec blizu Bazouma dejal, da je načrtovanje puča v visokih vojaških krogih postalo rutinsko, celo banalno. Dodal je, da so bili generali in polkovniki na sestankih s predsednikom hladni in čemerni. Bazoum pa ni vedel, kako bi jih zganil. Moral se je zateči k stalnemu nadzoru in se iti igre ponovnih imenovanj in prikritih odpuščanj. Glede na stopnjo državnega nadzora je lahko puč uspel samo, če ga je izvedlo varnostno telo, ki mu je Bazoum najbolj zaupal: predsedniška straža. Ta je preprečevala puče ne samo pod Bazoumom, ampak tudi pod njegovim predhodnikom Issoufujem. Poveljnik straže Abdourahamane Tchiani je služil obema vladama in užival trdno zaupanje Bazouma.

To, da je Bazoum trdno zaupal Tchianju, je sicer vprašljivo. Bolj kot to je bil Tchiani premočan, da bi ga lahko zamenjal. V nigrskih medijih, denimo v L’Enqueteurju, in v svetovnih medijih so po puču namigovali, da je Tchiani odstavil predsednika zato, ker je ta hotel odstaviti njega. Sicer naj bi v intervjuju – nalašč rabimo pogojnik –, ki naj bi ga dal za revijo Jeune Afrique, Bazoum kar iz pripora zanikal, da je Tchianija nameraval odstaviti. Sam intervju je sprožil nove špekulacije, pojasni Dougoukolo Alpha Oumar Ba-Konaré, raziskovalec in profesor na Nacionalnem inštitutu orientalskih jezikov in civilizacij v Franciji. 

Izjava

Dougoukolo Ba-Konaré je, mimogrede, sin nekdanjega malijskega predsednika Alphe Oumarja Konaréja, ki je bil predsednik od leta 1992 do 2002. Sogovornika smo vprašali, zakaj je Tchiani udar izvedel zdaj, ne pa leta 2021, ko ga je preprečil, in kaj je pravi razlog za tokratni puč.

Izjava

Za osebo, ki bo preprečevala udare proti njemu, je Tchianija leta 2011 izbral tedanji predsednik Mahamadou Issoufou. Issoufou je takrat zmagal na volitvah, ki so sledile enoletnemu obdobju vojaške vladavine. Tchiani roke, ki ga je namestila, očitno ni ugriznil, saj drugače Issoufu ne bi oddelal dveh polnih predsedniških mandatov. Strukturno vlogo predsedniške straže v nigrski vojski in politiki, ki jo je zasedla pod Issoufoujem, opiše Olayinka Ajala, politolog z Univerze Beckket v Leedsu, tudi svetovalec britanskega obrambnega ministrstva.

Izjava

a svojega naslednika je Issoufou izbral Mohameda Bazouma, ki je bil skupaj z njim vodilna figura tedaj vladajoče Nigrske stranke za demokracijo in socializem. Četudi je Bazoum arabskega, torej manjšinskega porekla, je na volitvah zmagal. Zahodni mediji Bazouma predstavljajo kot prvega demokratično izvoljenega predsednika Nigra, ki se je od Francije formalno osamosvojil leta 1960. O »demokratičnosti« volitev v nadaljevanju spregovori Ajala. Da je bil Bazoum prvi izvoljeni nigrski predsednik, najsi bo to demokratično ali ne, pa preprosto ne drži. Res je sicer, da sta Issoufou in Bazoum izvedla prvi volilni, torej nepučistični prenos oblasti z enega predsednika na drugega. Razlog zato je, da sta člana iste stranke. 

Izjava

Issoufou se je pomena čistk v vojski in uravnoteževanja moči znotraj nje zaradi lastne varnosti dobro zavedal. 

Izjava

O ozadju tuareških uporov v regiji, predvsem v Maliju – radikalizaciji in prevladi islamističnih oziroma salafističnih pogledov na boj proti sahelskim državam ter njihovim zahodnim zaveznikom – smo govorili v več oddajah. Tu govorimo denimo o Boko Haramu in Islamski državi – Provinci zahodne Afrike. Na kratko: zares se je začelo z zahodno odstranitvijo Moamerja Gadafija in uničenjem Libije. Nadaljevalo se je leta 2012 s francoskim posredovanjem v Maliju, islamistične skupine so se dodatno radikalizirale in se povezovale, s tem pa tudi razširile svoje območje delovanja v sosednje države Malija. Issoufou, za njim pa tudi Bazoum, sta se za operacije proti islamistom zanašala na francoske in ameriške sile. Idrissa v citiranem članku v sporu glede tega, kako bi morali voditi boje proti islamistom, išče tudi razlog za državni udar Tchianija pred slabim mesecem dni.

[Idrissa]: Jabolko spora med državo in vojsko je bila varnostna politika. Po prihodu na oblast je imela stranka Issoufuja in Bazouma, Nigrska stranka za demokracijo in socializem, načrte o porabi denarja za zdravstvo in izobraževanje. Da bi lahko to izvedla, je morala denar za vojsko kar se da zmanjšati, kar je bilo možno le, če je kdo drug pomagal nositi stroške.  A stranka je izgubila svojo stavo, da bo Zahod pomagal izkoreniniti džihadiste. Če bi to stavo dobila, bi danes bila na oblasti. Toda Zahod je postal ovira kolektivni varnosti v trenutku, ko sta puča v Maliju in Burkina Fasu na oblast spravila ljudi, ki so se odločili, da se nanj ne bodo zanašali.

Za ustvarjanje do zahodnjakov – na čelu s Francozi – sovražnega političnega okolja Idrissa krivi tudi vladajočo stranko.

[Idrissa]: Javnosti stranka za demokracijo in socializem ni mogla prodati tuje vojaške prisotnost zaradi lastnega razdiralnega načina vladanja. Stranka je vsakršno kritiko tujih vojska predstavila kot grožnjo, ki prihaja iz radikalne opozicije, ne kot legitimen pomislek. Prek družbenih omrežij je v javnost pronical ideološki zvarek dekolonialnega radikalizma, obrobnih ideologij, kot je kemetizem – religiozno prepričanje, da je Črna Afrika dedinja Faraonskega Egipta –, in bodečega suverenizma šibkih. Vojska, na katero so vplivala taka ideološka sporočila, je pomislila, da je kolektivna varnost z Malijem in Burkina Fasom pomembnejša kot partnerstvo z zahodnimi silami. Zdi se, da je Bazoum vojski skušal prisluhniti. Zgodaj letos je bil šef vojaškega štaba Salifou Modi poslan v Bamako v Maliju na pogajanja o ukrepih kolektivne varnosti. Možno je, da je Bazoum slišal, da je Modi storil več kot to, glede na to, da ga je aprila odstavil in ga poslal za veleposlanika v Združene arabske emirate. A predsednik se s tem manevrom ni rešil. Na oblast je Modi prišel kot drugi za Tchianijem in je zdaj zaposlen z grajenjem vezi z Malijem in Burkina Fasom.

Čeprav zahodnjaki in Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav, znana kot Ecowas, z uvajanjem sankcij vred zdaj pozivajo k vzpostavitvi ustavnega reda v Nigru in povratku, kakor vseskozi poudarjajo, demokratično izvoljenega Bazouma na oblast, je delovanje njegove vlade bilo vse prej kot demokratično. S tem državnega udara ne želimo legitimirati, ampak opozoriti na zmotno predstavljanje predsedniške vladavine kot dobre, vojaške pa kot slabe. Delovanje vladajoče stranke je bilo tisto, ki je dalo vojski pretvezo za puč.

Lani so nigrski aktivisti, ki se zavzemajo za odhod predvsem francoske, pa tudi ameriške vojske iz države, ustanovili gibanje M62. Abdoulaye Seydou, ki se predstavlja kot sokoordinator gibanja, je za svojega idola navedel Thomasa Sankaro, burkinafaškega revolucionarja iz osemdesetih let. To je storil v intervjuju za The Irish Times. Dan po intervjuju ga je dala Bazoumova vlada aretirati. Sodišče v prestolnici je sedaj, kmalu po puču, Seydouja oprostilo in ga osvobodilo iz ječe, kjer je prestajal 9-mesečno kazen. Gibanje M62 je vodilno pri protestih v podporo puču, ki se vrstijo po Nigru. Proteste je organiziralo tudi pred udarom, zato je Seydou pristal za zapahi. Idrissa piše:

[Idrissa]: Protestno koalicijo M62, ustanovljeno avgusta 2022 in poimenovano po dvainšestdesetih letih neodvisnosti od Francije, je režim preprečil. Skozi leta je nigrska država tako protestna gibanja kot kritične novinarje ukrotila z radodarnim podkupovanjem in pogostimi grožnjami. Stranka za demokracijo in socializem je opozicijo fragmentirala, nato pa jo požrla z uporabo zakladov: zaželenih služb, pogodb, tolerance do poneverb. Vlade pod vodstvom stranke so naredile prostor za ducate ministrov – vedno več kot 40 – in na stotine svetovalcev ter »visokih predstavnikov«. Stranke, ki so se uprle takemu načinu vključevanja, so preganjali. Asimilaciji se je uprla denimo stranka Demokratično gibanje za afriško federacijo, bolje znana kot Lumana, ki je imela utrdbo na zahodu države, vključno s prestolnico Niamey. Njen kandidat Hama Amadou je kampanjo pred predsedniškimi volitvami leta 2016 preživel v zaporu. Vzpostavljena je bila de facto enostrankarska vladavina. 

Po puču so torej protestniki večkrat šli na ulice. Če se lahko zanesemo na pričevanje Dialla, novinarja, ki se nam je javil iz Nigra, so protesti iskren izraz ljudske volje.

[Diallo]: »Povedal vam bom svoje mnenje na podlagi virov iz več regij. Jaz sem iz regije Agadez, poznam pa ljudi iz drugih regij, na primer Zinder, Maradi, Tahoua, Tillabéri, Diffa in Dosso. Vse te regije so šle na ulico, da bi se zahvalile vojski, ker je strmoglavila tedanjo oblast. Veliko ljudi trdi, da so bile te demonstracije plačane. Jaz se ne strinjam, ker vsaj v Agadezu, od koder sem, so bili protesti simultani, spontani. Mladi ljudje, ženske in starejši so prišli na ulice, da bi se zahvalili vojski. Lahko torej rečemo, da je ta državni udar v Nigru viden pozitivno.  A ne smemo pozabiti, da je to delno tako, ker gre za novo osebo na oblasti. Pri nas, v afriških deželah, je novi kralj vedno cenjen, vedno pozdravljen z vzkliki. Četudi je bil stari, tisti, ki smo ga zamenjali, zelo dober, bomo novemu kralju rekli, da je dober, in bomo plesali in peli. Veliko ljudi želi protestirati v podporo Bazoumu, a jim ni dovoljeno. To je problem.«

Svetovni mediji so na protestih v podporo puču brž opazili ruske zastave, prav tako pa naj bi nekateri protestniki vzklikali gesla v podporo Rusiji in Vladimirju Putinu. Po mnenju Dialla gre za provokacije posameznikov. 

[Diallo]: »Tega državnega udara ne moremo primerjati s puči v drugih državah. Od 26. julija do danes ni bil nihče ranjen, nihče mrtev. V tem se naš državni udar razlikuje od udarov v Maliju, Gvineji, Burkina Fasu. Je pa res, da je Niger država, v katero se s svojimi interesi rade vmešavajo države, kot so Kitajska, Francija in Združene države Amerike. Povem vam tudi, da Rusija ni vpletena v Niger. Na protestih so sicer bile vidne ruske zastave, ampak to je le provokacija Francije, ker vemo, da Francija noče videti ruskega denarja v Nigru. Ljudje so šli na tržnico, kupili blago in pri krojaču naročili, naj sešije ruske zastave, zato so te na protestih. Po mojem mnenju je to zgolj provokacija mladih ljudi, nič več.«

Ruske zastave so na protestih pod okriljem gibanja M62 razkazovali že pred državnim udarom. Sokoordinator gibanja Seydou je, podobno kakor naš sogovornik, v omenjenem intervjuju za to okrivil vlado, ki da je hotela s tem pridobiti podporo Francozov in Američanov ter očrniti gibanje. Kakor je dejal, so organizatorji ruske zastave zasegli. Diallo se z oceno, da gre pri gibanju M62 preprosto za instrument Rusije ali kogarkoli drugega, ne more strinjati. 

[Diallo]: »Jaz pravim, da se ljudje, ki pravijo, da je gibanje M62 rojeno in financirano, da bi destabiliziralo Francijo, Niger ali druge države, in da ga financira Rusija, motijo. Jaz poznam te ljudi, te mlade ljudi, ki se zelo zanimajo za obrambo svobode in suverenosti Nigra. To so ljudje, ki se ne strinjajo s tem, da je Francija iz Nigra ustvarila svoj vrt. Jezi jih dejstvo, da je Niger po 63-ih letih neodvisnosti še vedno podrejen Franciji. Francija je tista, ki določa ceno nigrskega urana, Kitajska je tista, ki določa ceno nigrske nafte. Ti ljudje so torej za Niger in proti vsem, ki škodujejo njegovim interesom. Torej, to je mlada stranka, mlado gibanje z zavzetimi mladimi na čelu. In po državnem udaru 26. julija pozivajo zgolj k demonstracijam, na katerih zahtevajo odhod francoske vojske in s tem dejansko suverenost Nigra.«

Dougoukolo Ba-Konaré, ki gibanje M62 spremlja iz Francije, ima o njem bolj ambivalentno mnenje. 

Izjava

V drugem delu oddaje, prihodnjo sredo, bomo situacijo, v kateri so se po puču znašli kolonialisti in imperialisti v Nigru, obravnavali podrobneje. Keč je namreč v tem, da situacije Američanov in Francozov – v Nigru je tudi nekaj sto vojakov drugih držav Evropske unije – ne moremo vreči v isti koš. Američani po odstavitvi Bazouma niso pozvali k njegovemu povratku na oblast, kakor to počnejo v Franciji in Ecowasu. Joe Biden je pozval le k izpustitvi Bazouma iz pripora. Vladajoča hunta ameriškim vojakom niti ni ukazala, naj spakirajo kovčke. Prekinila je le pet sporazumov o vojaškem sodelovanju s Francijo. Jeza in nasprotovanje francoskemu neokolonializmu se tako pri vojski kot pri državljanih Nigra kopičita že dolgo. Po mnenju Ba-Konaréja so Francozi včasih tudi neupravičeno grešni kozel za vse, kar gre v Nigru narobe. 

Izjava

Nikakor seveda ne moremo zanikati dejstva, da so Francozi s svojim neizčrpnim izkoriščanjem neokolonije za kvarjenje lastne podobe krivi tudi sami. 

Izjava

Več o francoskem in ameriškem sodelovanju z nigrsko vojsko ter domnevni ruski grožnji torej prihodnjič. 

Hvala Gei za prevod iz francoščine. 

Vir fotografije: USAFRICACOM, creative commons