V zahodnih medijih lahko že tri mesece spremljamo vse bolj alarmistična svarila pred iminentno invazijo Rusije v Ukrajino. Nenavadno je, da v ZDA, ki so od Ukrajine oddaljene skoraj deset tisoč kilometrov, vsi trepetajo za njeno usodo, medtem ko iz Moskve nenehno ponavljajo, da ne nameravajo začeti vojne. Ameriški senzacionalizem jezi tudi Kijev, saj strah pred rusko invazijo, četudi je prej navidezen kot realen, škodi nacionalni ekonomiji. Ukrajinski veleposlanik v Veliki Britaniji, Vadim Pristajko, je omenil, da razmišljajo celo o tem, da bi se zavoljo deeskalacije prostovoljno odpovedali članstvu v zvezi Nato.  

Po trditvah zahodnih vlad in poročanju medijev naj bi bilo v preteklih tednih na mejo z Ukrajino in v Belorusijo premeščenih več enot ruske vojske, vendar je natančno število vojakov nemogoče oceniti. Ukrajina, ki od nedavnega uporablja turška brezpilotna letala, je prav tako mobilizirala več kot sto tisoč enot. Enajstega februarja so na obeh straneh meje pričeli z vojaškimi vajami. Zahodni narativ vztraja, da je ruska mobilizacija dokaz teritorialnih aspiracij po Ukrajini kot celoti ali vsaj po regijah Doneck in Lugansk. V zadnjih tednih je postalo modno, da se kot ultimativni dokaz teh teženj navaja Putinov esej o skupni zgodovini Ukrajine in Rusije, a kdor bo ta dokument dejansko prebral, bo presenečen ugotovil, da esej nedvoumno priznava suverenost ukrajinske države.

Po besedah Linde Thomas-Greenfield, ambasadorke ZDA pri Združenih narodih, naj bile ruske vaje, ki se počasi končujejo, najobsežnejša vojaška mobilizacija v Evropi v zadnjih štirih desetletjih. To preprosto ne drži, saj Rusija ob ukrajinski meji že deset let izvaja vaje podobnega obsega, pa jih doslej nihče ni obravnaval kot razlog za preplah. Predstavo, da lahko ruska vojska vkoraka v Ukrajino kot strela z jasnega, spodbija tudi dejstvo, da je rusko medijsko poročanje o trenutnem konfliktu izrazito mirno. Kdor misli, da bi lahko Kremelj začel vojno, ne da bi prej na to pripravil rusko prebivalstvo in tako preprečil ali omilil protivojne proteste, podcenjuje Putinov politični čut.

Verjetnejša je razlaga, da ima ruska mobilizacija diplomatsko funkcijo. Moskva namreč že vrsto let opozarja na dve temeljni varnostni zahtevi, in glede na to, da so doslej vedno naleteli na gluha ušesa, se zdi, da na Zahodu res ne razumemo nobene logike razen logike vojaške moči. Ti zahtevi sta, da se Ukrajina in Gruzija ne pridružita zvezi Nato ter da se končno udejanji Minški mirovni sporazum, ki predvideva, da se regijama Doneck in Lugansk v Ukrajini dodeli poseben status in se v njiju razpišejo volitve. Čeprav se ruski zahtevi rado hitro odpiše, nista povsem iracionalni. Spoštovanje mirovnih sporazumov je temeljna postavka mednarodnega prava, včlanjenje Ukrajine v Nato pa bi bilo povsem v nasprotju z duhom načela nedeljive varnosti, h kateremu so se članice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi zavezale v Istanbulski in Astanski deklaraciji. Po tem načelu namreč nobena država ne sme povečati svoje varnosti na račun varnosti drugih držav iz regije. Res je sicer vsaka država samostojna pri izbiri varnostnih organizacij, ki bi se jim rada pridružila, a tudi te organizacije so samostojne pri izbiri, katerim državam podelijo članstvo in katerim ne. Če bi priključitev neke države porušila globalno razmerje sil, ni načelnega razloga, zakaj bi njeno prošnjo za članstvo morali uslišati.

Pri proučevanju medijskega poročanja o trenutni etapi ukrajinske krize ne moremo mimo spektakla, ki se je pred nekaj dnevi zgodil na tiskovni konferenci ameriškega zunanjega ministrstva. Uradni govorec Ned Price je na njej obelodanil, da naj bi Rusi pripravljali propagandni video, v katerem naj bi uprizorili ukrajinski napad na rusko govoreče prebivalstvo Donbasa, kar naj bi nato izrabili kot casus belli. In svet je obkrožila novica: Rusi pripravljajo propagandni video! Novinar Associated Pressa Matt Lee se je kot eden redkih pozanimal, s čim je ta obtožba utemeljena. Prisluhnimo izseku iz pogovora med Leejem in Pricem.

posnetek

Pogovor med Leejem in Priceem priča o tem, da je dominantni javni diskurz o Ukrajini tavtološki. Da je Rusija iracionalna in ekspanzionalistična sila, s katero se ne da imeti konstruktivnih diplomatskih odnosov, je hkrati njegova predpostavka in sklep. Kdor to predpostavko zavrača, je očitno Putinova lutka.

posnetek

Težko je spregledati vzporednice s hladnovojnim diskurzom kakega Georgea Kennana ali celo Josepha McCarhtyja, ki pa sam temelji v protikomunistični preganjavici iz let po prvi svetovni vojni. To je bil čas rdečega preplaha, ko je bila paranoja pred komunistično sabotažo približno tako razširjena kot danes paranoja pred rusko invazijo. Ameriški sociolog Thorstein Veblen je takrat trdil, da te paranoje ne moremo razumeti drugače kot patološko. Poimenoval jo je kolektivna dementia praecox. Dementia praecox oziroma zgodnja demenca je mentalna bolezen, za katero so značilne ekstravagantne fantazmatske tvorbe in kognitivna disonanca. Je tipična družbena bolezen ZDA, ki je njihovo zunanjo politiko sprevrgla v jastrebji maniheizem in sprožila serijo poslednjih vojn, ki se lahko po besedah Walterja Lippmana, novinarja, medijskega kritika in avtorja izraza »hladna vojna«, konča šele, ko bo edina prava politična religija zavladala po celem svetu. Preplah zaradi skorajšnje invazije Rusije v Ukrajino lahko morda obravnavamo kot najnovejšo dementno epizodo ZDA, nikakor pa ne smemo zapostavljati kontinuitete v pojmovni trojici antikomunizem – antiboljševizem – rusofobija.

Toda po Shakespearu ima tudi norost svojo logiko. Trenutna paranoja po eni strani dodatno onemogoča politično analizo dogodkov iz leta 2014. Zamegljuje momente, kot sta udeležba neonacističnih skupin na majdanskih protestih in pokol v Odesi, ko so majdanski protestniki zažgali zgradbo, kamor so pregnali udeležence proruskega shoda in ubili več kot petdeset ljudi. Ali pa ameriško lutkarstvo pri sestavi ukrajinske vlade leta 2014, ki je razvidno iz javno objavljenega telefonskega klica med vodjo evropskega oddelka ameriškega zunanjega ministrstva Victorio Nuland in veleposlanikom ZDA v Ukrajini Geoffreyjem Pyattom. Zaradi nenehnega bombardiranja z novicami o ruski agresiji smo kolektivno že zelo hitro pozabili tudi to, da na majdanske protestnike v resnici ni streljala vojska na ukaz predsednika Janukoviča, pač pa ukrajinski provokatorji, kakor je razvidno tudi iz posnetka pogovora med estonskim zunanjim ministrom Urmasom Paetom in visoko zunanjepolitično predstavnico Evropske unije Catherine Ashton. Po drugi strani bi po fiasku v Afganistanu ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu prišlo prav, če bi imel priložnost zablesteti v vlogi mogočnega zunanjepolitičnega vodje in branika svobodnega sveta. Kakšen dodaten orožarski posel seveda tudi nikoli ne škodi. In nazadnje ne pozabimo, da si mora Nato že vse od razpada Sovjetske zveze zmeraj znova izmišljati razloge za obstanek.

A kljub vsemu se ameriška dementia praecox tokrat le ne zdi povsem funkcionalna. Ni namreč jasno, zakaj Nato glede članstva Ukrajine za zdaj ni pripravljen niti malo popuščati in sprejeti denimo desetletnega moratorija. To bi bile poceni diplomatske točke, saj Ukrajina zaradi splošno razširjene korupcije očitno še dolgo ne bo izpolnjevala pogojev za članstvo, v zadnjih tednih pa se je pokazalo tudi, da ji zveza niti v primeru invazije ne bi bila zares pripravljena nuditi polne vojaške pomoči. Hkrati Nato s svojo izolacionistično politiko potiska Rusijo vse bližje Kitajski, kar nikakor ne more biti v njihovem pravem interesu. Na začetku februarja sta se predsednika Rusije in Kitajske na srečanju podpisala pod skupno izjavo, v kateri sta obsodila Natov »enostranski pristop k vprašanjem mednarodne varnosti«. Izjava za prihodnost že obeta tesnejše sodelovanje azijskih velesil glede varnostnih vprašanj.

Tudi včerajšnji dan, ki so ga zahodni obveščevalci kriče izbrali za začetek tretje svetovne vojne, je minil mirno, le Rusi nadaljujejo z umiki svojih tankov, saj se vojaške vaje končujejo.

Da bo označen za Putinovo marioneto, se boji vajenec Ivan.