Slovenija predseduje Evropski uniji v zelo neugodnem obdobju. Ravno v času, ko je skoraj gotovo, da bo Kosovo enostransko razglasilo neodvisnost od Srbije in bo pri tem Evropska unija igrala seveda izjemno pomembno vlogo. Slovenija se je pred EU vedno širokoustila, da zelo dobro pozna situacijo na Balkanu, saj da jo s tem prostorom, tako političnim kot kulturnim, vežejo zgodovinske vezi. Kako to konkretno koristi v praksi, ni znano. Bila naj bi pripravljena – oh, kakšen znak velikodušnosti in vzvišenosti hkrati - svoje bojda precejšnje izkušnje deliti z drugimi državami članicami in ostalimi zavezniki, kot se jim demagoško reče. Pri tem noče priznati, da imajo svetovne velesile neprimerno več izkušenj s prisotnostjo na Balkanu, kot jih ima sama. Vse od časov dominance Otomanskega imperija, prve in druge svetovne vojne pa do sedaj, ko z bore malo posluha za ljudi na terenu, odločajo o usodi in novem risanju mej.

Dimitrij Rupel pa nas vztrajno prepričuje, da je on celo nečesa sposoben s svojim besednjakom, ki obsega tri ključne besede: torej, poglejte in seveda. Nekdo mu mora končno razložiti, da diplomacija niso kriljenje z rokami, okrasni robci na obleki in naduto debilen nasmešek. Človek, ki pravi, da je problem nespoštovanja avstrijske državne pogodbe, torej zavračanje postavljanja dvojezičnih tabel, zgolj lokalen problem in da s tem ni za obremenjevati cele unije, ki se šopiri ravno s spoštovanjem takšnih pravic, naj bi bil sedaj sposoben pravično za oba naroda poseči v situacijo na Kosovu.

Ta dva naroda pa sta zaradi srbske arogance in nasilja v preteklosti na eni ter albanskimi apetiti na drugi strani enostavno predaleč narazen, da bi lahko kohabitirala v skupni politični entiteti. Če že ne moreta, naj se omogoči kosovskim Srbom ista pravica, kot jo zase zahtevajo večinski Albanci, torej priključitev k centralni Srbiji. Albanci temu seveda ostro nasprotujejo, saj so oni zgodovinske žrtve in se njihove domovine ne spodobi razkosati. Vseeno pa človek zahteva vsaj minimalno konsistentnost. Če že ne s strani vpletenih, pa vsaj s strani zunanjih faktorjev, specifično Evropske unije in predsedujoče Slovenije. V nasprotnem primeru bo Kosovo le še en v nizu dokazov, da je pravica do samoodločbe zgolj »joker karta«, ki jo veliki igralci povlečejo iz rokava, ko jim to ustreza.

Ker je razglasitev neodvisnosti napovedana za zelo bližnjo prihodnost, uniji zmanjkuje časa, da bi dala na mizo tudi to možnost, torej srbsko odcepitev od nove države. Javno predstavljanje raznih možnosti pa je včasih nujno, saj se le tako lahko mnenje o določenih predlogih konsolidira do te mere, da le-ti izgubijo na svoji eskplozivnosti. Ampak izgleda, da sta kosovska in srbska javnost še najmanj upravičeni do vseh informacij, saj je politika od slabe diplomacije prevzela tiste tri ključne besede: torej, poglejte in seveda, s katerimi se zapleta v razne nesmisle. Tako se vse odvija v zakulisju, pod mizo in šepetaje, saj so ljudje očitno preozki za tako široka razmišljanja visoke politike. Kar je sicer velikokrat res, kot je res tudi, da ta ista politika izhaja iz teh istih ljudi.

Prav hecno bo spremljati motoviljenje Rupla in poslušati njegove tri ključne besede ob tako usodnih odločitvah in korakih. Na kocki so tako odnosi s Srbijo, ki je izjemno hvaležna za slovensko gospodarstvo, kot z Združenimi državami in Rusijo. Zajebana situacija. Še posebej, ker Slovenija ne bo ravnala po lastnih prepričanjih in načelih, ki v takšnih primerih stvari olajšajo in zožijo izbire, ampak bo tipična oportunistka, ki bo hotela pobrati kar največ z vseh strani. Še zdaj pa se ne ve, kakšno sploh je stališče Slovenije, razen tega, da mora biti Evropska unija v njem enotna.

Kaj poreči za konec? Nova blamaža je praktično zagotovljena. Izrazimo lahko le upanje, da bo risanje meja na Balkanu prineslo čim manj tako gorja novim sosedom kot profita avtorjem te slikanice. Za izražanje pričakovanje uspešnega in res svobodnega Kosova, kjer bodo zadovoljni tako Srbi kot Albanci, pa nam je preprosto zmanjkalo cinizma.