V pričakovanju prihajajočega supervolilnega leta smo že priča vrsti na novo ustanovljenih strank ali strank, ki so se na novo združile v večja gibanja, medtem ko drugi politični akterji še premlevajo, kaj se v danem trenutku najbolj splača. Tudi večje medijske hiše skušajo z izbranimi agencijami kar najbolje prikazati in napovedati voljo slovenskih volivcev. Ne glede na to, kako smo opredeljeni do raziskav javnega mnenja, se lahko strinjamo o dvojem. Prvič, da se slovenski politični prostor še naprej drobi, in drugič, da bi stranka neopredeljenih volivcev in tistih, ki na volitve ne hodijo, pometla s konkurenco. Tako v današnjem komentarju o fragmentaciji in volilni udeležbi.

Drobljenje političnega prostora ni nikakršna slovenska posebnost. Gre za izražanje nezadovoljstva volivcev nad tem, da trenutne parlamentarne stranke neustrezno naslavljajo zdajšnje in prihajajoče izzive v državi. Zaradi tega se volivci obrnejo k drugim strankam, kar vodi v zmanjšano moč vodilnih strank ter povečanje števila strank v parlamentu in tudi zunaj njega. Če pogledamo onkraj naših meja, so trendi podobni tudi v državah z drugačnim modelom demokracije in volilnega sistema. V Združenem kraljestvu so na primer volivci v 70. letih prejšnjega stoletja namenili bodisi laburistom bodisi konservativcem 90 odstotkov svojih glasov, leta 2010 pa le še 65 odstotkov. Želja po alternativah se kaže tudi v Združenih državah Amerike, kjer je leta 2003 40 odstotkov vprašanih menilo, da država potrebuje vidno tretjo stranko, leta 2021 pa je takšnega mnenja že 62 odstotkov.

Pojav alternativ je osrednja prednost drobljenja, saj lahko volivci med številnimi strankami izberemo tisto, ki se nam zdi najboljša ali vsaj najbližje našim vrednotam in prepričanjem. V slovenskem političnem bazenu ta prednost ni tako izrazita, saj skuša več strank nagovarjati isto volilno telo oziroma so nekatera njihova stališča za povprečnega volivca preveč nejasna. So pa zato bolj očitne negativne posledice fragmentacije političnega prostora. Po volitvah je težje oblikovati vladne koalicije, ki so tudi bolj krhke in lahko hitreje razpadejo, ko ena izmed strank oceni, da ji sodelovanje v koaliciji ne koristi. Koalicijske stranke so tudi zaradi volilnih teles, ki jih predstavljajo, manj naklonjene iskanju soglasij, zato vlade pogosto težje opredelijo svoje cilje in se manj učinkovito lotijo reševanja osrednjih problemov. Nestabilnost vladajočih koalicij privede do povečanega nezadovoljstva volivcev, ki znova iščejo nek nov odgovor, morda nove politične stranke. Težko je reči, ali gre le za prehodno obdobje ali za stalnico demokracij 21. stoletja, vendar konsolidacije za zdaj še ni na obzorju, tudi zaradi hitro spreminjajočega se sveta s porajajočimi se problemi, ki jih politika konkretno še ne naslavlja, na primer avtomatizacijo delovnih mest.

Ob široki paleti političnih strank hitro pozabimo na še en problem slovenske demokracije, padajočo volilno udeležbo. Tudi ta težava ni zgolj slovenska, temveč se pojavlja tudi drugod po svetu. Če pod drobnogled vzamemo zgolj Slovenijo, je trend jasen. Na parlamentarnih volitvah leta 1996 je glasovalo dobrih 73 odstotkov, leta 2011 65 odstotkov, leta 2018 pa dobrih 52 odstotkov volilnih upravičencev. Kaj natanko je botrovalo padcu volilne vneme? Zagotovo politična apatija, češ da glas volivca ne šteje oziroma da se ne bo nič spremenilo. Da se trend nemara vendarle obrača navzgor, kaže spodbudna volilna udeležba letošnjega referenduma o vodah. Hkrati je bilo ob tej priložnosti moč opaziti tudi jasno sporočilo in možnost dobrega razločevanja stališč, česar volivci ob volitvah niso vedno deležni. Tu je krivda deljena. Delno so odgovorni mediji, ki včasih premalo prevprašujejo programska stališča. Svoj delež nosijo tudi politične stranke, ki jim tovrstno stanje nemara ustreza, saj se volivci zaradi nejasnosti vsebine pogosteje odločajo na podlagi hevristik ali všečnosti volilnih kandidatov. Brezmadežni nismo niti volivci, ki pogosto namenimo bistveno premalo časa spoznavanju strank in usklajenosti njihovih in naših vrednot in prepričanj.

Ali bomo na volitvah oddali glas ali ne, je odvisno od številnih naših lastnosti in značilnosti političnih predstavnikov. Volilna udeležba je povezana tudi s časom, ki ga posameznik porabi za iskanje in obdelavo volilnih informacij. Več časa in energije porabimo, manjša je možnost, da bomo dejansko glasovali. Ustavimo se še pri značilnostih političnih predstavnikov. Če so si kandidati preveč podobni, to volivca odvrača od udeležbe, obratno pa velja za všečnost. Če je oseba izrazito naklonjena ali nenaklonjena enemu političnemu predstavniku ali stranki, se bo verjetneje udeležila volitev.

Iz tega je mogoče oblikovati določene smernice. Volivci želijo poznati odgovore na vprašanja o političnih strankah, ki jim omogočajo, da lahko ustvarijo jasne ločnice med kandidati in političnimi strankami. Vse to pa želijo izvedeti čim hitreje. V slovenskem političnem prostoru se ločnice pogosto poenostavijo na to, ali bo stranka sodelovala s strankami z nasprotnega pola ali ne. Manj jasna pa je diferenciacija strank po vsebini; če povprečnega volivca vprašate, kakšne so ključne programske razlike med Stranko Alenke Bratušek in Stranko Marjana Šarca, bo najverjetneje hitro odnehal. Zato bi bilo, če želimo bolj izobraženo volilno telo, smiselno ustvariti volilni vodič, kot ga poznajo drugod po svetu. Gre za aplikacijo, ki postavi uporabniku vrsto vprašanj o političnih temah ter izmeri njegovo naklonjenost posameznim političnim strankam in njihovim voditeljem. Nato mu predstavi rezultate tako, da je bolje seznanjen z lastnimi stališči in stališči strank ter se lažje odloča, kar zviša možnost, da se bo udeležil volitev. V slovenskem političnem prostoru smo že lahko uporabljali takšno aplikacijo ob evropskih volitvah. Hkrati je vzpostavitev spletnih strani in aplikacij, kot je COVID-19 Sledilnik ali Parlameter, nakazala, da obstajata volja in možnost za vzpostavitev politično čim manj pristranskih in družbenokoristnih aplikacij. Ob poplavi novih strank in prevetritvi političnih programov bi bil tak vodič izredno uporabno orodje.

Slovensko politično prizorišče nikakor ni edinstveno; podobne težave in priložnosti lahko vidimo tudi drugod. Tudi padanje volilne udeležbe se lahko preobrne z bolj jasnim strankarskim in medijskim naslavljanjem volivcev, da jih obe strani bolje opremita za politično udejstvovanje. A pri tem je ključno, da se uporabijo rešitve, kot so volilni vodiči, saj ti v razmeroma kratkem času dobro opremijo volivca in ga tako spodbudijo k volilni udeležbi. Ta je pomembna, če želimo, da bi v našem prostoru širok spekter ljudi prevpraševal začrtanje poti države in sodeloval pri njem.