Javnomnenjske ankete – ah, ta neizogibni, stalni, neobhodni del vsakršnih volitev in referendumov. Kukajo iz vsakega časopisa, spletne strani, televizije, nenehno posodobljene. Celotne strani so posvečene primerjanju javnomnenjskih raziskav različnih medijev in agencij. No, jaz imam na voljo en predlog za javnomnenjsko anketo. Prosim, ukinimo jih in z njimi vse njihove škodljive posledice, ki močno prevladajo nad pozitivnimi.

Javnomnenjske raziskave in ves hrup ter obsesija okrog njih ustvarjajo razburljivo, napeto vzdušje, ponudijo nam občutek vpletenosti v proces. Ampak v kakšen proces? Siolov naslov, pod katerim so objavljene javnomnenjske ankete, se glasi »Tekma je še odprta, 200 tisoč volivcev je neodločenih.« Tekma? A se nam bliža Kentucky derbi, Olimpija: Maribor? S premlevanjem anket med komentatorji in volivci se ustvarja vtis, da so volitve le še ena oblika zabave, en korak stran od resničnostnega šova in tri korake stran od resnega premlevanja, kdo bo morda najbolje poskrbel za interese volivcev. Kdaj smo se odločili, da nas morajo volitve zabavati?

Ankete seveda niso edini krivec tega, da kampanja deluje kot neposrečena farsa – ne zabavna, pa vendar tudi ne informativna. So pa javnomnenjske ankete velik del celotne filozofije medijev, ki so se odločili, da je treba volivce zabavati, jim bingljati z anketami, z »kdo ta teden vodi« pred nosom, kot da so dojenčki na dolgi poti na morje. Ker se očitno volivcev ne da prepričati v spremljanje dejansko informativnih delov poročanja o strankah brez anket? Da je prihodnost zdravstvenega sistema pomembna, ker pač je, ker pač vpliva na našo prihodnost?

Drži sicer, da, kot je potrdil Darijan Košir, urednik Dnevnika »to – misleč javnomnenjske ankete - bralce strašno zanima, to so na spletu najbolj brani prispevki«. Ampak, a mora časopis podpirati naše najnižje impulze, željo po tretiranju volitev kot tekme, z ugibanjem rezultata in stavami vred? Dnevnik izdeluje lastne ankete o »utripu volilnega telesa«, ker, tako Košir, »se ima za resen časopis«. Ampak, ali ne bi bilo potem še bolje, da bi nagovarjali višje funkcije naših možganov, tiste, ki vedo, da politika deluje kot, pa vendar ni, ena velika šala.

Časopisi se morda še lahko izognejo pretirani dodelitvi odgovornosti, trdeč, da imajo mnogo strani in da lahko bralec vedno preskoči anketo, jo ošvrkne in da lahko poleg tega prebere mnogo člankov in analiz stališč in programov strank.

Kaj pa televizija? Koliko minut prime-time oddaj, ko se ljudje odločijo spremljati soočenja, in informativnih oddaj bi prihranili na račun ukinitve anket? Koliko minut na račun tega, da predstavniki na primer Mediane in politični komentatorji analizirajo razvrstitev strank v anketah, ne da bi karkoli povedali o programih strank ali celo o tem, zakaj neka stranka vodi? S čim je pritegnila volivce, katera tema tako zanima volivce? Koliko minut bi si prihranili na račun poslušanja soočanj, kjer se stranke hvalijo z rezultati ali pa citirajo raziskave, ki jih postavljajo na višje mesto kot anketa, ki jo je uporabila dotična televizija? Da ne omenjam, koliko mojih živcev bi bilo v boljšem stanju, če mi ne bi bilo treba poslušati tega pritoževanja in cmihanja politikov, medtem ko se poskušam zbrati in razumeti, kaj mislijo o razporeditvi družbenega bogastva. O, povsem razumem, zakaj imajo politiki radi javnomnenjske raziskave. Če nimajo kaj za povedati, lahko vedno govorijo o anketah.

In ključen ter najbolj nevaren učinek javnomnenjskih raziskav je njihov vpliv na volivce. Ali ankete merijo javno mnenje ali ga ustvarjajo? Če pobaramo Koširja o tem vprašanju: »Začnemo z merjenjem javnega mnenja, ne zanikam pa, da nam je nekje v procesu igrača ušla iz rok. Ampak to pa ni naša krivda.« Če so volitve dojete v smislu igre, potem ni čudno, da nihče ne želi staviti, pardon glasovati, za »luzerje«.

Ankete tako ustvarjajo samoizpopolnjujočo se prerokbo. Stranka, ponavadi nova, se uvrsti nizko, na recimo dvanajsto mesto, ljudje zamahnejo z roko, ah, saj ta pa ne bo nikoli prišla v parlament in jo odpišejo tri tedne pred volitvami. Čeprav njena razvrstitev v anketi tri tedne pred volitvami pomeni, da je slabo poznana, ne da ima inherentno slab program. Ampak, »jaz pa že ne bom glasoval za luzerja in vrgel svoj glas stran«.

Ankete tako »olajšajo« odločitev volivcu: namesto da bi izbral na podlagi programa ali pa vsaj stališč, ki jih je slišal na televiziji, izbere na podlagi trenutne popularnosti in prepoznavnosti strank. Odreče se demokratični pravici, da izbere na podlagi svojih stališč, in se slepo preda mnenju množice, namesto da bi oblikoval mnenje na volitvah samih.