Zadnje čase je situacija v Venezueli ena tistih, ki nudi medijem neizčrpen vir na hitro skuhanih in stalno pogrevanih zgodb. Logika povprečnega medija pač narekuje, da nekatere teme preprosto “morajo” biti pokrite. Če o njih pišejo od Washingtona do Los Angelesa, moramo po njihovem vzoru pisati tudi od Londona do Kijeva in še dlje. Seveda način poročanja pove več o nas samih kot o Venezueli.

Tako se nihče ne vpraša, kaj o nas in za nas govori dejstvo, da je lani bilo pozitivno rešenih 25 vlog državljanov Venezuele za pridobitev slovenskega državljanstva in samo ena negativno. Letos je bilo do sedaj pozitivno rešenih vsaj 16 vlog in ena negativno. Za podatke smo izvedeli šele nedavno in kljub njim mediji, povezani s Slovensko demokratsko stranko, še zmeraj vztrajajo, da “Slovenija zavrača Slovence iz Venezuele”. Čeprav je desnica vodilna v lobiranju za tovrstno izvajanje večinoma izredne naturalizacije, tako rekoč vsi osrednji mediji prav radi omenjajo “Slovence v Venezueli”. A kdo sploh so ti Slovenci, kaj pomeni biti Slovenec?

Vlada v odgovoru na vprašanje poslanca SDS Zvonka Černača pravi, da po ocenah v Venezueli živi “najmanj 500 do 600 Slovencev oziroma oseb slovenskega porekla”, medtem ko ima okrog “315 državljanov Republike Slovenije” tam prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Iz tega je razvidno, da je Slovenec nekdo, ki ima “slovensko poreklo”, medtem ko je državljanstvo Slovenije ožja kategorija. Pravno to morda ni nič spornega, a na podlagi česa utemeljiti tako veliko naklonjenost podeljevanju državljanstva ljudem s slovenskim poreklom? In hkrati tako goreče nasprotovanje, da bi ljudem brez tega porekla sploh omogočili zaprositi za državljanstvo, kar se kaže v policijskih postopkih na južni meji. Od 777 vlog za mednarodno zaščito, ki so jih v prvih treh mesecih migrantje sploh uspeli vložiti, ne da bi bili prej predani hrvaški policiji, je bil status priznan 24 osebam, devetnajstim je bila prošnja zavrnjena, velika večina postopkov pa je bila ustavljenih.

Od 17 vlog državljanov Venezuele je bila negativno rešena le ena, nasprotno je prosilcem za azil iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike stežka ugodena prošnja. Medtem ko za desnico tako stanje pomeni svojevrsten civilizacijski dosežek, bi se na levici pogosta ocena glasila: “državni fašizem!”, “državni rasizem!”, “nacionalizem!” … Kakor da je vse to eno in isto, kakor da pravzaprav sploh ni problem v rasizmu, temveč v državi, ki je inherentno rasistična, fašistična. Tovrstno razumevanje je simptom liberalizma vse od 19. stoletja, ki državo enači z vlado. Toda vlada je lahko v najboljšem, idealno republikanskem vidiku, le zastopnica političnega telesa države, v najslabšem, dozdevno empiričnem vidiku, pa birokratski stroj.

Fašizem in rasizem se tako neredko pripisujeta birokratskemu elementu vladanja. Toda birokracija po nujnosti sploh ni odvisna od nobene forme vladavine, sploh ne potrebuje nobene ustave in je prevladujoč način funkcioniranja vseh korporacij. Bistvo moderne birokracije namreč niso zakoni ali zakonska ustaljenost postopkov, temveč tajno upravljanje prek uredb in ukazov, ki gredo iz pisarne na “teren”, in poročil, poslanih v obratno smer. Ko tako imenovani politiki vedno in povsod ponavljajo, da se zavzemajo za “manj birokracije”, s tem mislijo le, da bodo birokracijo organizirali na način menedžerstva in zasebnega gospodarjenja, iz nje pa izrinili še zadnje povojne ostanke države blaginje. Birokracija je torej kako rasizma, kar vidimo na primeru znane depeše nekdanjega generalnega direktorja policije Simona Veličkega, katere namen seveda ni bil, da bi postala javna. Domnevamo, da si navodil Velički ni sam izmislil, ampak jih je dobil z notranjega ministrstva, to pa po možnosti z višjih ravni Evropske unije.

Ne more pa biti birokracija za-kaj rasizma. Ne pojasni, od kod vladi razumevanje, da je Slovenec (v Venezueli) nekdo s “slovenskim poreklom”. Drugače rečeno, Slovenec je nekdo s “slovensko krvjo”, kar je razvidno iz tega, da lahko za izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov zaprosi “slovenski izseljenec ali njegov potomec do drugega kolena v ravni vrsti”. To pa ni nič drugega kot rasistična formulacija, za razliko od denimo take, po kateri bi Slovenec bil nekdo, ki govori slovenski jezik, kar bi bilo zgolj nacionalistično dojemanje. Orbanovo skoraj leto dni tajno naturaliziranje 300 Venezuelcev “madžarskega rodu”, ki sploh naj ne bi govorili madžarsko, lepo izpostavi razliko.

Naša tendenca, da mešamo rasizem in nacionalizem, verjetno izhaja iz tega, da je že nastanek Republike Slovenije utemeljen na mešanici obeh. Sklicevanje na “nacionalni jezik literature” pri Trubarju, Prešernu itd. je nacionalističen element, dojemanje slovenskega naroda kot naslednika slovanskih prednikov pa rasističen. Enakost, na kateri temelji politično telo, tako ni enakovrednost mnenj in dejanj posameznikov v skupnem javnem prostoru - ne glede na vse dejanske razlike med nami. Gre za princip “enakosti”, ki teži k uničenju vseh teh razlik, tudi tistih povsem naravnih, in vzpostavlja etnično homogenost telesa nacije, ker se boji, da bo drugačnost vdrla v javni prostor in ga umazala, skazila njegovo “enakost”. Izbrisani so, in to je danes jasno vsakomur, “izvirni greh” vzpostavitve homogenega slovenskega naroda. Po ideji sploh ne gre več za javni prostor, ampak družbeno telo nacije, v katerem smo lahko - in moramo biti - enaki le še po rodu in navadah.

Na podlagi takega principa sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic migrantov na južni meji ni nič čudnega, saj morajo nacionalne vlade same skrbeti za uveljavljanje teh domnevno univerzalnih, neodtujljivih in naravnih pravic. V trenutku, ko vlada začne zares skrbeti za človekove pravice, v resnici skrbi za človekove pravice svojega političnega telesa, kajti sama ustanovitev tega je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic. Človeštvo pač razumemo kot družino narodov. S tem, ko vlada skrbi za pravice svojega naroda, prispeva k pravičnosti celotne družine. A če je posameznik izločen - ali se izloči sam - iz telesa enega naroda, potem ostane tudi izven celotne družine.

Tisti migranti, ki so se iz telesa svojega naroda izločili sami - pa četudi ne formalno - so poleg nevzdržnih življenjskih pogojev le talci podobnega nerazumevanja človekovih pravic, svobode, enakosti kakor mi, ko sanjamo, da posedujejo človekove pravice nekakšno magično silo, s katero se v tako imenovanih demokracijah po nujnosti in same od sebe uveljavijo, ali pa da so enkrat za vselej že tu in jih “imamo”, kakor imamo avto.