Pred dnevi se je zaradi izteka pogodbe občine Logatec s podjetjem za odvoz komunalnega blata Saubermacher pod lupo medijev zopet vrnila težava odvoza blata. Pred dvema mesecema je namreč madžarska opozicijska Socialistična stranka začela pritiskati na vlado zaradi odvoza komunalnega blata, ki jo v Madžarsko izvažajo Slovenija, Hrvaška in Italija. Čeprav madžarska opozicija še vedno opozarja, da se dovoz blata ni nehal, je Zbornica komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije pred dvema mesecema potrdila, da izvoz ne bo več možen. Madžarska, kamor Slovenija izvaža 70 tisoč ton blata, naj bi tako prenehala izdajati dovoljenja za njegov uvoz. Kot je povedal direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Sebastijan Zupanc, pri blatu iz stranišč ne gre za nevaren odpadek, gre pa za specifičnega. Citiramo: “Ne moremo ga hraniti, saj je to na pol tekoča zadeva, ki izredno smrdi in nastaja v velikih količinah.”

A stopimo korak nazaj - kot naj bi se pri ukvarjanju z domnevno tujimi, a pravzaprav preveč domačimi smrdečimi iztrebki tudi spodobilo. Dominique Laporte v delu Zgodovina dreka utemeljuje, da je bil pogoj kanonizacije francoskega jezika prečiščevanje iztrebkov, njegovih umazanih elementov in razmejevanje od domnevno nizkotnih jezikov. Da je francoski jezik lahko postal tudi jezik poezije, se je moral očistiti, a zgodovinsko se je očiščeval tudi v imenu jasnosti kraljevih ukazov. Kraljevi odlok iz leta 1539, ki je uzakonil uporabo francoščine v pravnih in uradnih postopkih, je vpeljeval francoščino in ukinjal latinske izraze v imenu jasnosti in nedvoumnosti kraljeve besede. Jezik je postal čist, ker ga je gospodar umival - brez gospodarja se pač ne gre umiti.

Le kakšen mesec po objavi dotičnega odloka je bil izdan še en odlok, ki pa je v Parizu urejal ravnanje z odpadki. Vsi lastniki hiš in gostišč so morali imeti straniščne jame, na ulice se ni več smelo metati smeti ali odpadne vode, prepovedano je bilo rediti živali v mestu, ostanke hrane pe je bilo treba ustrezno odplakniti na manj moteč javni kraj. Človeške in živalske iztrebke ni bilo več dovoljeno puščati na cesti, temveč se jih je moralo hraniti v lastni hiši, kar pa je nato ”počistila” takrat vzpostavljajoča se javna oblast. Za upoštevanje teh določb je bil predpisan strog nadzor, ob morebitni kršitvi pa sta bila predvidena odvzem hiše ali telesna kazen. Gospodar, ki umiva jezik, prav tako čisti drek in nesnago ter jeziku in mestu podeljuje lepoto.

V urejanju čistega prostora pa je bila vzpostavljena hierarhija med odpadki, med katerimi so bili le iztrebki reducirani na sfero privatnosti. Domačnost nuklearne družine se je vzpostavila v zamejevanju zasebnega prostora, eden izmed zgodovinskih razlogov za njeno vzpostavitev pa je ravno omejevanje opravljanja potrebe na privatno sfero domačnosti. Javna oblast se v 16. stoletju vzpostavi kot čista s tem, da se razmeji od nesnage privatnega individualnega prostora. S tem pa so lahko iztrebki vpeljani v sfero produkcije, tako da je mesto proizvodnje sedaj čisto, sam iztrebek pa prav tako postane sredstvo za ekonomske namene, kot je na primer njegova ponovna uporaba v poljedelstvu.

Odpadek je skratka uporabljan za utilitaristične cilje ekonomske produkcije, prav tako pa se na mestu njegove izključitve vzpostavi kraljeva in državna oblast. Drek je zlato v dvojnem pomenu: ker je v času modernega kapitalizma ob njegovi izključitvi lahko proizvod na trgu in uporabljen v utilitaristične namene in ker se iz geste njegove izključitve rodi zaklad jezika, kralja, države in nenazadnje civilizacije. Red, čistoča in lepota, ki jih je zgodovinski pojem civilizacije vzel kot svojo opredelitev, so potrebovali izključitev dreka in nesnage iz vidnega polja javnega prostora.

Da je bilo oddaljevanje od iztrebkov predmet vzgoje in civiliziranja, je vidno tudi na primerih, ki so nam geografsko bližje. Janez Bleiweis, urednik časopisa Slovenske in rokodelske novice, je za zasebni prostor opravljanja potreb leta 1844 v prispevku za časopis skoval besedo “vstraniše”, predhodnico današnje besede stranišče. Preden se je v prispevku zavzel, da mora biti stranišče v vsaki hiši, je pojasnil, da je to ime primerno, ker se v to stvar, citiramo, “vse stran spravlja, kar nikamur drugam ne kaže”. Tudi mesta, kot je Ljubljana, v tistem času večinoma niso imela stranišč, še leta 1910 je bila z danes samoumevnim straniščem opremljena le tretjina stanovanj. Regulacije in sankcije, ki jih je Pariz poznal v 16. stoletju, so bile v Ljubljani uvedene šele konec 19. stoletja. Moderni kanalizacijski in vodovodni sistem je bil vpeljan po potresu leta 1895, še leta 1910 je bilo na mestno kanalizacijsko omrežje priključenih le 35 odstotkov vseh hiš.

A vendarle počasni premiki v zagotavljanju kanalizacijskega in modernega higienskega sistema niso bili ovira za to, da sta se tudi na distanciranju od iztrebkov gradili vzgoja in civilizacija. Za mesto Trst leta 1900 je neko poročilo ugotavljalo neprimerno higiensko stanje in razliko v tem stanju glede na socialni status. Zraven pa je priporočalo, da,  citiramo, “vsako stranišče budno nadzoruje paznik, še posebej v času pouka. Preprečiti je potrebno, da bi se mladi zadrževali v teh kužnih in smrdljivih prostorih, kar radi počnejo predvsem zato, ker se tam od starejših in pokvarjenih vrstnikov naučijo marsikaj, kar škodi njihovemu telesnemu in duševnemu zdravju.”

Pa vendar se zdi, da je civilizacijski projekt, ne le strukturno, temveč gledano tudi v praktičnem primeru sedanje zagate slovenskega blata, majav. Moderna oblast ni toliko vzpostavila učinkovit sistem odvajanja blata, kot je premestila problem in svoje blato izvažala nekam drugam. Deset tisoč ton blata Slovenija namreč sežge v Celju in Anhovu, kot je pojasnil Zupanc, pa Slovenija nima zmogljivosti za energetsko izrabo vsega preostalega blata. Kot rečeno, zato ostalih sedem osmin izvaža na Madžarsko. Do sedaj sta za odvoz blata preko razpisa imeli pogodbo podjetji Saubermacher in Surovina, katerima bo rok pogodbe naslednje leto potekel, za zdaj pa se na razpise niso prijavila nova podjetja. Če je bil za civilizacijski projekt kraj vrnitve potlačenega iztrebka v čisti obliki predvsem rasizem, pa je v primeru komunalnega blata Slovenije to primer Madžarske, kar je v madžarskem javnem diskurzu očitno ostalo spregledano. Kot je v zgornji izjavi pojasnil Zupanc, iztrebek pač ne more biti zamejen s prostorom, njegova “na pol tekoča” narava izvržka sili k premikanju nekam drugam.