Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je v četrtek obiskal Ribnico, kjer se je sestal z ribniškim županom Samom Pogorelcem. Govorila sta o varnostnem vprašanju, kar, če ne govorimo v evfemizmih, pomeni o Romih. Župan Pogorelc je ob tem za medije izjavil: »Ko bomo enkrat na skupnem imenovalcu in ko si bodo Romi res želeli integracije, ko si bodo želeli izobraževati, delati in spoštovati zakonodajo, potem voda in urejenost naselij ne bosta več težava. Dokler ne bo sprememb z njihove strani, pa naj pozabijo na kakršnekoli vnaprej dane bombončke.«

Župan, nikakor sicer ni edini, govori, kot da slovenska stran za Rome naredi vse in morajo korak naproti zdaj narediti Romi sami in se moralno dokazati pred državo. Kdaj se bodo Romi pred državo res moralno dokazali? Kako vemo, da si želijo izobraževati se in delati ter spoštovati zakonodajo? O Romih govori kot o nekakšnem monolitu, ki sprejema odločitve kot en organizem in ne kot o skupnosti, ki se ne more za vsakega svojega člana naenkrat odločiti, da se bo od zdaj naprej ne glede na okoliščine obnašal angelsko. Romski korak naproti je torej lahko večen izgovor, da se država z njimi ukvarja samo policijsko.

Slovenske državne institucije, od centrov za socialno delo prek šol pa do ministrstev, sicer izvajajo določene programe, ki pa med sabo niso usklajeni in v večini pri snovanju načrtov z Romi ne sodelujejo. V praksi se ne glede na izhodiščni namen funkcija teh programov tako izkaže v tem, da institucije opravijo svoje, oblastniki pa se lahko nato pretvarjajo, da je država Romom dala že preveč brezplačnih bonbončkov in da so zdaj oni na vrsti.

Romi v resnici v svojih naseljih pogosto nimajo napeljanega vodovoda ali elektrike, prav tako ta niso pravno urejena. Njihovi otroci se v šolah srečujejo z diskriminacijo, šolski sistem ne upošteva njihovih jezikovnih potreb in nazadnje se jih zaradi neuspeha, ki je pogosto posledica prav jezikovnih problemov, izključi. Tako Romom očitamo, da otrok ne pošiljajo v šolo, romske otroke, ki so v šoli, pa mečemo iz nje. Integracijo si med drugim predstavljamo tudi kot jezikovno asimilacijo, tako da so jezikovni problemi krivda staršev, ali pa kar samih otrok. Tudi zaposlovanje ni samo vprašanje pripravljenosti Romov, ampak je to v kapitalizmu stvar gnade delodajalca. Vsi smo podrejeni njihovim kapricam in predsodkom, v primeru Romov pa je teh predsodkov več in se nanašajo specifično nanje kot Rome. Če Romi ne kažejo entuziazma nad vključevanjem v sovražno družbo zunaj svojih naselij, to ni njihova enostranska odgovornost.

Zgodovinsko so bili Romi segregirana in zatirana skupina in njihov sedanji položaj je dediščina te zgodovine. Tudi različna stopnja integracije dolenjskih in prekmurskih romov je delno posledica različne politike Avstrije in Ogrske. V času vladanja razsvetljene habsburške girlbossice Marije Terezije so romske otroke prisilno oddajali v tujo prevzgojo, njihov jezik pa je bil prepovedan. V 19. stoletju so Rome lokalne oblasti nasilno preganjale iz kraja v kraj. Prisilne selitve na območja nekdanje nemške manjšine je po drugi svetovni vojni izvajala še jugoslovanska oblast. To, da danes živijo v barakarskih naseljih na zemljiščih, ki niso njihova lastnina, je dediščina tega dolgega preganjanja. Večinsko razmišljanje o romskih naseljih zmore samo moraliziranje o zasebni lastnini, katerega edini logični, toda raje neizrečeni zaključek je, naj se Romi vdrejo v zemljo, ker ni nikjer njihovo.

Večinsko prebivalstvo svojo obravnavo Romov upravičuje z njihovo stopnjo kriminala. Toda kriminal je posledica socialnega položaja – revščine in segregacije – in dolgoročno se ga lahko odpravi samo z odpravo tega vzroka. Ampak raje kot revščini pripisujemo kriminal romski kulturi, o kateri razen tega sicer ne znamo povedati nič. Če se zaradi kriminala posamezniki iz večinskega prebivalstva ne počutijo varno, to ni nekaj, kar jim lahko na osebni ravni očitamo. Vendar pa to utrjuje segregacijo in ustvarja začarani krog, zaradi katerega so interakcije med obema skupnostma praviloma konfliktne. Za to, kako sama analizira situacijo in čemu pripiše vzrok, pa je odgovorna večinska skupnost. Ni ji treba rasistično govoriti o kriminalni in leni kulturi. In od tega, ali upošteva položaj in zgodovino Romov ali išče rasistične razlage, je nato odvisno, kako se loti reševanja konflikta na družbeni ravni.

Odnosi med Romi in Slovenci so v začaranem krogu. V primeru začaranega kroga pa ima večjo odgovornost za izstop iz njega tisti, ki lahko nastopa s pozicije moči. Moči Romi nimajo, niti ekonomske niti politične, vsa je na drugi strani. Kdor je na poziciji moči, lahko s svojimi dejanji začarani krog preseka, lahko pa ga tudi popolnoma zapre. Potem je vseeno, kakšne želje ima podrejena stran, delovati mora znotraj okvirjev, ki jih je postavil drugi. In na represijo se Romi ne bodo prilagodili tako, kot si na deklarativni ravni predstavljamo. Ravno represija je pripeljala do sedanjega stanja in sedanjih odnosov. Je pa to brezpredmetni pomislek, če bi se jih na neizrečeni ravni v resnici radi samo znebili, ali pa se jim vsaj maščevali za baker.