Včeraj se je končal 20-letni poseg Združenih držav Amerike v Afganistan. Umik ameriških vojakov se je začel aprila 2020, maja letos pa se je začela stopnjevati ofenziva talibskih upornikov, ki so se ji neuspešno zoperstavili ameriški zavezniki iz Kabula. Bliskovito hiter propad Islamske republike Afganistan je povzročil kaos na kabulskem letališču. Tam se je včeraj uradno zaključil umik tujih vojakov in diplomatov ter afganistanskih državljanov, ki so sodelovali z zahodnimi silami in od talibov pričakujejo maščevanje. Nasilje in zmešnjava ob odhodu vojakov sta vzbudila veliko pozornosti in medijske odzive tako rekoč vseh svetovnih voditeljev. Visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Josep Borrell je v intervjuju za francosko tiskovno agencijo AFP izjavil, da težave pri evakuaciji evropskih državljanov in kolaborantov iz Afganistana kažejo, da mora EU ustanoviti »ekspedicijske sile«, ki naj bi štele okoli 50 tisoč vojakov. 

Prvi diplomat Evropske unije kot povod navaja nezanesljivost Združenih držav Amerike, za katere je v intervjuju povedal, da »niso več pripravljene, da bojujejo vojne drugih ljudi namesto njih«. Očitno bi rad, da jih Evropa nadomesti, ne glede na to, kako škodljiv — še bolj pa neizvedljiv — je takšen načrt. Njegov predlog lahko razumemo kot nadaljevanje pobude, ki so mu jo spomladi vložili obrambni ministri 14 držav članic Evropske unije, med drugim Francije, Nemčije, Italije in — seveda — Slovenije. Predlagali so, da Evropska unija ustanovi skupno brigado s pet tisoč vojaki, morda pa tudi mornariške in letalske sile, katere glavna naloga bodo posegi v nestabilne demokratične države, ki potrebujejo njeno pomoč. Miroljubni predstavnik Borrell je s svojo odločno podporo tej ideji odprl vrata ustanovitvi Evropskih sil za hitro posredovanje, angleško European First Entry Force, ki jih zdaj očitno želi še nadgraditi.

O skupnih oboroženih silah EU se je spet začelo govoriti, ko je leta 2014 Rusija anektirala Krim, še bolj pa med vlado Donalda Trumpa, ko so se odnosi v čezatlantskem zavezništvu bistveno poslabšali. Konec leta 2017 se je začel projekt Trajno strukturirano sodelovanje, ki omogoča trajno sodelovanje 25 od 27 članic predvsem na področjih vojnega zdravstva, kibernetike in obveščanja. Aprila letos pa je Evropski parlament podprl 8 milijard evrov vredno naložbo v raziskovanje in razvoj vojaške opreme. Skupna zunanja in obrambna politika uživa tričetrtinsko podporo med državljani Evropske unije, ustanovitev skupne evropske vojske pa jih podpira dobra polovica. Ta je najvišja v državah Beneluksa, Litvi in, med drugim, Sloveniji. 

Čeprav bi morda kdo posumil, da nas od skupne evropske vojske in zunanjepolitičnih pustolovščin z nalepko »Made in EU« ločuje le nekaj let, se moramo zavedati, da je najprej treba razvezati cel klobčič gordijskih vozlov. Na primer: za skupno obrambno politiko najprej potrebujemo skupno zunanjo politiko, ta pa kljub privolitvi državljanov in odločni podpori evrokratov v praksi bržkone ne obstaja.

Kadar gre za karkoli več od deklaracij zaskrbljenosti — kot so jih sprejeli v primerih človekovih pravic Ujgurov in puča v Mjanmaru — je gospodarski interes veliko pomembnejši od evropske enotnosti. Najbolj relevanten primer je Rusija. Najbolj vzhodne članice Unije — Estonija, Latvija, Litva in Poljska — jo označujejo za največjo grožnjo miru na celini, od leta 2014 pa okupira večji del Ukrajine, ki naj bi bila uradno potencialna kandidatka za članstvo v uniji. Kaj pa od takrat za obrambo pred Rusijo počne Nemčija? Nič — v bistvu prav nasprotno, kot bi si želele njene vzhodne zaveznice. Kljub protestom Poljske in baltskih držav gradi Nord Stream 2 — ogromen plinovod, ki povezuje Rusijo z osrednjo Evropo in prispeva k nadaljnji odvisnosti zahodne Evrope od ruskega plina. Lahko ob tem resno pričakujemo, da bodo Nemci ob morebitnem pojavu uniformiranih mož v pretežno ruskih delih Estonije priskočili na pomoč s čim več kot ostrimi pismi?

Enotnosti ni niti pri konfliktih, v katerih bi načeloma lahko uporabljali ekspedicijske sile, na primer pri libijski državljanski vojni. Do dogovora o premirju, ki je bil sklenjen lansko jesen, sta Francija in Italija podpirali dve nasprotujoči si frakciji. Francozi so skupaj z Grki in Rusi podpirali predstavniški dom in uporniškega generala Kalifo Haftarja s sedežem v Tobruku, Italija pa tako kot Organizacija združenih narodov in Evropska unija vlado narodne enotnosti s sedežem v Tripoliju. Če bi se bojevanje spet začelo in bi bil za »zaščito demokracije« potreben poseg mednarodnih sil, komu bi lahko pomagale Evropske sile za hitro posredovanje, ne da bi Francija ali Italija na predlog vložili veto?

In tudi če bi obstajal konsenz, da je treba narediti poseg in v čigavo korist, ostane vprašanje poveljevanja. Koga bi sprejeli za vrhovnega poveljnika: Evropsko komisijo, Borrella osebno, morda celo obrambnega ministra države, ki predseduje EU? Po kakšnem ključu bodo izbirali častnike? Bi v Parizu, kjer pogosto vihajo nos celo nad turisti, ki govorijo angleško in ne francosko, dopustili, da bodo njihovim vojakom poveljevali v angleščini? Kajti če bodo vsilili dvojezičnost, bo imela evropska vojska verjetno enake težave kot avstro-ogrska na začetku prve svetovne vojne, ko je polovica vojske večinoma govorila nemško, polovica pa madžarsko.

Pred oblikovanjem evropske ekspedicijske formacije, še posebej pa vojske, obstaja še en velik vprašaj, in sicer oprema — natančneje, po kakšnem načelu jo bodo dobavljali. Pri nakupih orožja in opreme za evropsko vojsko bodo zagotovo vse države hotele pobrati nekaj dobička, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da imajo tri gospodarsko najmočnejše države – Nemčija, Francija in Italija — velike in dobičkonosne vojaške industrije. Ko so te nazadnje poskusile sodelovati pri večjem projektu, smo dobili letalskega lovca Eurofighter Typhoon, ki so ga skupaj razvili Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija in Španija. Njegov razvoj je trajal 14 let, zaznamovala sta ga pa hiter izstop Francije iz programa – ta pa je nato v krajšem času sama razvila enako dobro letalo – in pričkanje o sorazmernosti med številom naročil ter porazdelitvijo delovnih nalog med podjetji iz vsake države.

Nenazadnje, če želijo v Bruslju imeti ekspedicijske sile, s katerimi bi posegali v vojne daleč od doma, bodo potrebovali daljnosežne logistične zmogljivosti, ki jih nima nobena država Evropske unije. Za strateški zračni prevoz — torej prenašanje večjega števila vojakov, vozil, opreme in tako naprej v bolj oddaljene dele sveta — se evropske članice pakta NATO povsem zanašajo na Združene države Amerike. Od vseh oboroženih sil v EU se je z vojaškimi posegi v Sahel kot najbolj neodvisna izkazala Francija, toda tudi Francozi se pri tem za točenje goriva v lovce med lètom zanašajo na ameriško logistiko. Ta je bila prav tako ključna za obsežno kampanjo bombardiranja libijske vojske leta 2011, in kot je razvidno tudi iz Borrellovih komentarjev, za odrešitev evropskih državljanov iz Afganistana letos.

Torej, zedinjenosti ni, opreme ni in pogojev tudi ni. Enotnost zunanje politike – ali kakršnekoli politike – v času, ko se zaradi covida-19 schengenske meje zapirajo, se zdi popolna znanstvena fantastika. Če Borrell trdi, da bodo lahko v krajšem ali srednjem roku v takšnih pogojih lahko ustvarili kompetentno vojsko, ki bi jo lahko poslali v druge dele sveta, se ali sploh ne zaveda ovir pred sabo ali pa za tem stoji kakšen drug razlog. Ob morebitnem prihodu novega vala beguncev se bolj kot posegi v takšne ali drugačne tuje države zdi verjetna strategija popolne izolacije. Morali se bomo torej zadovoljiti zgolj z militarističnim geslom: Fortress Europe.