Zahodni mediji in politiki, Slovenija ni pri tem nobena izjema, tekmujejo v tem, kdo bo bolj svetníško obsodil Hamas. Enostranska retorika obsojanja je vedno služila po eni strani definiranju pravovernosti in po drugi strani preverjanju pravovernosti. Prav nihče od nikogar ne pričakuje, da najprej obsodi zločine izraelske vojske in več kot 70 let preganjanja Palestincev iz njihovih rodnih krajev, če želi imeti pravico previdno pokritizirati taktike Hamasovih borcev. Imamo obratno situacijo. Na ta način se ustvarja predvsem predstava o barbarskem Hamasu, ki mu po implikaciji Izrael predstavlja nasprotje. O Izraelu dolgo poslušamo, da je »edina demokracija na Bližnjem vzhodu«, biser, obkrožen s teokratskimi »režimi«.

Ampak demokratičnost Izraela je lažna. Razblini se že ob spremljanju notranjepolitičnega dogajanja neposredno po začetku novega vala kazenskega bombardiranja Gaze. Izraelska policija je aretirala več Palestincev v Izraelu zaradi »hujskaštva« na družbenih omrežjih. Maloštevilni protivojni protesti so takoj zatrti in protestniki aretirani. Direktor policije Kobi Shabtai ob tem grozi protestnikom, da jih bo z avtobusi deportiral v Gazo. Na udaru so se znašli tudi mediji. Katarska televizija Al Džazira ne poroča ravno naklonjeno Izraelu, na kar je izraelski generalni državni tožilec reagiral z zahtevo, da se ji prepove delovanje v državi. Toda če prideš preblizu dogajanja, te pred državnim preganjanjem ne bo ščitilo niti to, da pišeš propagando za državo Izrael. V Tel Avivu je izraelska policija napadla novinarje britanskega BBC-ja, kar je policija potem upravičevala, češ da so bili videti sumljivo. Odbor za etiko izraelskega parlamenta je medtem suspendiral poslanski status Oferja Cassifa – edinega judovskega poslanca zavezništva levih strank Hadaš – zaradi »proti-izraelskih izjav«. Cassif je v intervjuju z nacistično Končno rešitvijo primerjal načrt premierja Benjamina Netanjahuja za Palestince v Gazi. Kolikor je nasprotnikov bombardiranja Gaze, veljajo v družbi za izdajalce. 

To lahko, sicer nekoliko na prvo žogo, primerjamo z represijo nad protivojnimi protestniki v Rusiji po začetku invazije v Ukrajini, ki za razliko od sedanjega dogajanja v Izraelu ni ušla radarju slovenskih medijev. Poleg možne primerjave z Rusijo se Izrael po političnih razmerah kaže tudi bolj podoben drugim, vljudno imenovanim, »iliberalnim« državam kot liberalni demokraciji po zahodnoevropskem zgledu. Kaže se kot država, v kateri obstajajo formalne institucije parlamentarizma, toda politiko popolnoma dominira en človek. Premier Benjamin Netanjahu s prekinitvami Izraelu vlada skupno že 16 let, svojo prevlado v politiki pa v zadnjem letu poskuša formalizirati s sodno reformo. Vendar o Izraelu mediji ne govorijo na ta način. Vodilo pri ocenjevanju svobode te ali one države je še vedno prej geopolitična pripadnost kot njena politika. 

Izraelska politika se je celo v primerjavi s preteklimi desetletji ekstremizirala. To je v svojem do Izraela zelo milem govoru na Frankfurtskem knjižnem sejmu pravilno izpostavil Slavoj Žižek. Navedel je primer Itamarja Ben-Gvira, ki ga pred desetletji niso sprejeli v vojsko zaradi članstva v desničarski ekstremistični skupini, danes pa je minister za nacionalno varnost. Tudi v samem Izraelu je v preteklosti bilo več kritikov odnosa do Palestincev, ki so izrekali celo bolj ostre obsodbe stanja v državi, kot si jih je škandalozno drznil Žižek. Denimo izraelski liberalni akademik Israel Shahak, ki je preživel dve koncentracijski taborišči, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja govoril o judovskem nacizmu. 

Sionizem je imel v začetku tudi nekakšno liberalno in levo krilo in ni bil v popolnosti nacionalistični projekt. Primer levih sionistov so kibucniki, ki so ob selitvi v »obljubljeno deželo« ustanavljali komune, v katerih so poskušali realizirati skupnostno življenje brez zasebne lastnine in z neposredno demokracijo. Toda še bolj res je, da je projekt izraelske države že v sami zasnovi predvideval odstranitev Palestincev. Slogan sionistov v začetku kolonizacije je bil »zemlja brez ljudi za ljudstvo brez zemlje«. Jasno, da tu ni prostora za Palestince. Hkrati z eksperimentiranjem z utopijo so kibuci služili tudi kolonialnim namenom. Njihova glavna vloga se je nazadnje izkazala za vojaško in ne na primer za ekonomsko. Bili so prva linija širitve judovske naselitve in sodelovali pri pogromih nad palestinskim prebivalstvom. 

Prevlade ultranacionalizma v prej minimalno pluralistični državi ni težko pojasniti. Protislovje med izraelsko ekspanzionistično politiko in družbeno naprednimi ali pa vsaj liberalnimi ideologijami se je moralo tako ali drugače razrešiti. In če se ni razrešilo s koncem nasilja nad Palestinci, se je moralo razrešiti z izginotjem nefašističnih prepričanj. Če izvajaš genocid, si ne moreš privoščiti humanih prepričanj. Človek ni nagnjen k temu, da bi bil zavestno pošast. Če to počne, mora samega sebe nekako prepričati, da je to, kar počne, prav, in da je do tega upravičen. Obrnil se bo k ideologijam, v okviru katerih je njegovo početje mogoče legitimirati. Tako pridemo do rasističnega dehumaniziranja Palestincev, do idej od Boga obljubljene dežele in podobnih delegitimacij palestinskega obstoja, govora o izmišljenem narodu in tako dalje. Vse to je konstitutivno tudi in predvsem za izraelsko notranjo politiko. Ne sme nas čuditi torej, da v Izraelu praktično ni levice, da je beseda »levičar« žaljivka. Da so prepričanja večinskega prebivalstva vse bolj fašistoidna, vsaj kar se tiče odnosa do Palestincev. Da je po začetku novega vala bombardiranja Gaze v vojni kabinet Netanjahuja takoj vstopil tudi voditelj tako imenovane liberalne opozicije Benjamin Gantz. Projekt Izraela je bil že s tem, kako je bil zastavljen, obsojen na dominacijo desnice. 

Izrael ni edina demokracija na bližnjem vzhodu in tega si ne more privoščiti, dokler je cilj državne politike etnično čist Veliki Izrael. Samo s končanjem kolonizacije in okupacije se lahko odpre možnost za razvoj v drugi smeri. Izrael bo svoboden šele potem, ko bo svobodna Palestina.

 

Vir fotografije: Kristoffer Trolle, flickr, Creative Commons