Odzivi na dogajanje v Palestini so pričakovani. Vsi – od ameriških zvezdnikov, ki so objavljali fotografije iz Gaze ob izrazu podpore okupatorju, ne vedoč, da gre za fotografije uničene palestinske enklave ali prestrašenih palestinskih otrok, do poslovneža na čelu slovenske vlade, Roberta Goloba – so izražali podporo eni najmočnejših vojsk na planetu. Liberali zgodovinsko stopijo na stran fašizma, kar nam nedvoumno kaže tudi odziv na jasno izgovorjene genocidne izjave in imenovanje Palestincev za živali.

Ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon je sicer po tem, ko je izrazila podporo Izraelu, »pozvala« vojsko z najmodernejšo mašinerijo, naj »še enkrat premisli« o svojem ukazu za umik milijona in 100 tisoč ljudi iz severne polovice Gaze na jug v 24 urah. To je seveda neizvedljivo, saj bi pomenilo hkratno premikanje povprečno več kot 40 tisoč ljudi na uro po, blágo rečeno, slabi infrastrukturi že prenaseljene Gaze. Južna polovica Gaze nima kapacitet sprejeti toliko ljudi na že tako prenatrpano območje ograjenega zapora.

Tiste, ki so se zatekli na jug, večinsko ženske in otroke, je državna teroristična organizacija Izrael tudi že bombardirala. Bombardirala je tako bivalne objekte pod najnovejšo narisano črto kot tudi nad njo. S tehnološko napredno in precizno vojaško mašinerijo je bombardirala vsaj 9 reševalnih vozil. S svojo piar mašinerijo pa je že pred tem razširila laž o 40 obglavljenih dojenčkih, ki so jo mnogi delili brez preverjanja. Med drugim tudi ameriški predsednik Joe Biden, ki je javno zatrdil, da je videl fotografije obglavljanja. Iz Bele hiše so kmalu priznali, da predsednik Biden tovrstnega fotografskega gradiva ni videl, a je trditev že storila svoje.

Video in fotografski zapisi, pa tudi preprosta logika tega, da nanje stalno padajo bombe, pričajo o otrocih, ubitih v Gazi. In teh je v trenutku pisanja komentarja že več kot 1000.

Liberalna parlamentarna stranka Levica je »ob napadih palestinskih milic na Izrael« prav tako obsodila »uporabo orožja, ki je uperjeno zoper civilno prebivalstvo«, a spomnila, da »obstaja kontekst«. Da je anarhizem otroška bolezen liberalizma, ponovno dokazujejo tudi odzivi skupin, ki se imajo za anarhistične. A-Infoshop je na primer delil objavo skupine, ki ima v svojem imenu anarhizem in komunizem in ki bombardiranje Gaze obsoja enako kakor zločine Hamasa proti civilistom.

Tudi v levičarskih krogih, v katerih se bahajo z marksistično terminologijo, so nekateri zavzeli nevtralno pozicijo, oblečeno v kritike palestinskega nacionalizma. Tako so nacionalizem okupiranih Palestincev primerjali z nacionalizmom v Izraelu in nacionalizmom v Ukrajini. Problematično primerjavo vojne med imperialističnimi silami v Ukrajini in boja proti ekspanzionističnim težnjam okupacije palestinskih teritorijev so pojasnjevali s tem, da je s perspektive proletarske svetovne revolucije povsod točno, da je nacionalni boj prenehal biti zgodovinsko progresiven.

Po sedmih desetletjih od Nakbe in življenja pod popolno vojaško, gospodarsko in politično kontrolo okupatorskih sil je osvobodilni boj Palestincev oklicati za nacionalizem vulgarno. Socialisti, ki to počno, so morda pozabili, da mora pojasnjevanje dogodkov za socialiste nujno obsegati pojasnitev resničnih zgodovinskih in ekonomskih korenin religioznega ali nacionalnega mračnjaštva. Nikakor ne smemo zdrkniti v abstraktno, idealistično postavljanje verskega ali nacionalnega vprašanja, ki ne bi upoštevalo razrednega boja, kakor to počno buržoazni demokrati. Kot se je izrazil Lenin, nespametno bi bilo misliti, da lahko v družbi, ki temelji na skrajnem zatiranju in posurovelosti delovnih množic, preženemo religiozne in nacionalistične predsodke na čisto pridigarski način. To bi pomenilo, da smo pozabili, da je religiozni in nacionalistični pritisk na človeštvo samo plod in odsev ekonomskega zatiranja znotraj družbe, kar pa bi bila navadna buržoazna omejenost.

Čeprav se moramo bojevati z nedoslednostmi teh ali onih nacionalizmov in religij, bi morala biti palestinska pozicija za slehernega socialista jasna. Reakcionarna buržoazija je vedno skrbela in še vedno skrbi za razvnemanje verske mržnje, da bi na ta način odvrnila pozornost množic od resnično pomembnih in temeljnih ekonomskih vprašanj. To je razlog, da pogosto slišimo, kako gre v Palestini za verski spopad, čeprav gre za oborožene okupatorje z ekspanzionističnimi težnjami.

Na okupiranem Zahodnem bregu Hamasu rivalska stranka, Fatah, pokorno sodeluje z okupatorjem. A to prav nič ne prispeva k temu, da tam živeči Palestinci ne bi bili tarča rasističnega nasilja. Vdori v mošejo Al Aksa in nasilje nad ljudmi, ki gredo molit, so sedaj že stalnica. Tudi vzklikanje »smrt Arabcem«. Izraelska država s Palestinci počne, kar se ji zahoče, ne da bi mednarodna skupnost to sploh problematizirala. Če je upor pravica in dolžnost tistega, ki je nasilno koloniziran, okupiran in zatiran, potem je nasilen upor Palestincev v današnjih pogojih nujen.

Zatorej: proletarska solidarnost ima prednost pred razvnemanjem nesoglasij, ki jih imamo s pripadniki Hamasa, ki so po dolgem času dobro organizirali izhod iz koncentracijskega taborišča, v katerem živijo. Ekonomska sužnost je pravi vir tako religijskega kot nacionalnega poneumljanja človeštva. Palestinci nimajo ravno časa brati levih bukev, Hamas nikakor ni komunističen in mu lahko očitamo še marsikaj poleg tega. A Palestincem očitati nacionalizem in Hamasu boj proti okupatorju ter s tem zavzeti nevtralno pozicijo se lahko v materialni praksi kaže samo kot podpora nasilju statusa quo.

Vir fotografije: Palestinian News & Information Agency in contract with APAimages, creative commons