O proslavi za dan državnosti se je letos že veliko govorilo in pisalo, predvsem zaradi njene varčevalno-prostovoljske narave in pa seveda zaradi odločitve, da se na proslavo ne povabi praporščake nekaterih veteranskih organizacij. Seveda predvsem tistih, katerih simbol je zvezda. Manj je bilo govora o kulturnem programu proslave, ki prav tako veliko pove o prirediteljih. Jernej Kuntner, voditelj proslave je ob uvodu v kulturni del proslave, prebral naslednjo napisano mu besedilo:

„Ples je gib in je čutenje. Ne da se ga ujeti in nikoli se ne vrača na isto mesto. To gibanje, ki spremlja ljudi je ena sama skrivnost, saj izginja v trenutku lastnega nastanka. Zato so zgodbe plesne preteklosti v celoti neponovljive. Poznamo le še njihove fragmente. Kljub temu jih danes moramo povedati. Tako v preteklosti kot v prihodnosti smo jih in jih bomo pripovedovali znova in znova. Te zgodbe niso zgodbe ljudi, ki bi jih govorili iz sive davnine, ampak so zgodbe nas. Potrebujemo jih mi, zdaj in tukaj. Zato jih pripovedujemo sami sebi. Nocoj vam predstavljamo našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Naj živi slovenska pesem.“

Za temi besedami je zaigrala tako imenovana slovenska narodna glasba v boljšem pomenu besede in na njene melodije so člani folklorne skupine Dragatuš zaplesali tradicionalne plese iz Bele krajine. Sledile so še druge folklorne skupine iz različnih delov Slovenije. Osrednji del proslave je bila predstavitev slovenske glasbene in gibalne preteklosti.

Če poskušamo razumeti, kaj so nam letos prireditelji z proslavo poskušali povedati, se je treba torej vprašati, kakšen pomen imajo tradicionalni ljudski plesi za pretežni del aktualne oblastne nomenklature. Kaj je tisto na njih, kar tako fascinira sedanjo oblast, ki je kmalu po ustanovitvi ukinila ravno dobro ustanovljen Center sodobnih plesnih umetnosti. Kaj je torej tisto, zaradi česar je tako imenovani ljudski ples dobil mesto na osrednji državni proslavi, medtem ko sodobne gibalne prakse niso niti zaželene da obstajajo.

V resnici to dejstvo sploh ni tako enostavno za razumeti. Novinarka Tanja Lesničar-Pučko je na ljubljanskem festivalu sodobnega plesa CoFestival, ko se je govorilo o prihodnosti slovenskega sodobnega plesa, pokazala na veliko bližino med plesalcem sodobnega plesa in idealnim delavcem, ki ga zahteva pozni kapitalizem. Plesalec je zelo fleksibilen. Pripravljen je delati v različnih ekipah, se seliti iz enega mesta na drugo, vajen je menjavati šefe, se pravi koreografe, dramaturge, scenografe. Vse to, da bi lahko delal. In, končno pripravljen je delati zastonj, zgolj zato, da lahko dela.

Na drugi strani imamo plesalca v folklorni skupini, ki je vse drugo od tega, kar od delavca zahtevajo dandanašnji trgi zaposlitve. Plesalec v folklorni skupini se praviloma ne seli, kajti način gibanja je vezan na točno določeno okolje in se z njim ponavadi tudi identificira. Vajen je dolga leta plesati v isti skupini, kar pomeni, da se ravno pogosto ne menja niti vodja skupine. In nenazadnje - čeprav naj bi bila proslava dokaz nasprotnega – ni pripravljen delati brezplačno. Umetniški vodja akademske folklorne skupine France Marolt in so-režiser letošnje proslave, Tomaž Simetinger ki je na proslavi tudi sodelovala, pravi da sami niso v enakem položaju kot drugi kulturniki, ker jih posredno financira država. Naštete karakteristike so ravno to, kar po mnenju desne politike zaradi nekonkurenčnosti zavira gospodarski razvoj.

Če se je torej plesalec sodobnega plesa z vso svojo fleksibilnostjo pripravljen odpovedati udobju ustaljene forme in stalne službe, potem lahko za folklorista rečemo, da si želi rednost nespremenljivega. Zakaj torej sedanja konservativna neoliberalna oblast ne pripozna plesalca sodobnega plesa kot utelešenje idealnega delavca poznega kapitalizma in mu zagotovi primerno mesto? In nasprotno, zakaj aktualna vlada na ravni kulture čisla tradicijo, ki je po definiciji toga in še kako neprimerna za ekonomsko realnost?

Ena od možnosti razlage je ta, da neoliberalni konservativci sicer z vso silo podlegajo prisilam poznega kapitalizma, pri čemer je fleksibilen trg delovne sile nekaj kar mu neizogibno pritiče. Po drugi strani pa niso pripravljeni sprejeti vseh konsekvenc, ki jih prekarnost prinaša, zato mora učinke blažiti z neko preteklo enotnostjo in ustaljenostjo, ki pa je seveda popolnoma iluzorna. In to že na ravni samega folklornega plesa. Tomaž Simentinger, pravi, da avtentike v ljudskih plesih ni in da je niti ni mogoče poustvariti.

Figura plesalca sodobnega plesa je za neoliberalca nesprejemljiva, ker ta popolnoma pristaja na fleksibilni trg delovne sile in znotraj njega išče možnosti, da bi se izvil njegovi sedanji izkoriščevalski naravi. Medtem, ko je zanj figura plesalca folklore idealna. Tudi ta bo moral slej kot prej sprejeti turbolentnost zaposlitve, drugega mu ne preostane, vendar slednji poskuša izven aktualnosti iskati tisto malo miru, ki mu ga lahko nudi preteklo harmonično stanje. Tako na eni strani pristaja na neizbežno krutost sistema, na drugi pa ga pomirja namišljena skupna lepa preteklost.

Da ne bo pomote ljudski ples je še kako zanimiv in dosti bolj kompleksen kot je bilo povedano. Vendar na državni proslavi za katero stoji Slovenska demokratska stranka dobi nek politični pomen, ki ga ni za zanemariti. Če ga gledamo iz perspektive Janeza Janše ali Žige Turka, bi ga lahko razumeli točno tako in uvod v kulturni del proslave, ki se konča, citiramo: „Nocoj vam predstavljamo našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Naj živi slovenska pesem.“, konec citata, se sliši v danih razmerah še kako grozeče.