Golobi ali golobice

Oddaja
3. 5. 2022 - 16.00

Dober teden dni mineva od državnozborskih volitev, na katerih je stranka Gibanje Svoboda nedvomno prejela rekordno število poslanskih sedežev. Predsednik stranke Robert Golob je velikodušno prevzel vlogo mesije, ki bo po kaosu zadnjih dveh let družbi omogočil, da – v skladu z imenom stranke – svobodno zadiha. Po njegovih besedah se nam obetajo sprejetje zakona, ki ga predlaga Inštitut 8. marec, vrnitev Marcela Štefančiča na televizijske zaslone in boljša stanovanjska politika. Toda to ni vse. Robert Golob, ki je z zmago na volitvah v politiko pripeljal mnogo novih obrazov, je več kot polovico stolčkov namenil ženskam. 

Ta podatek ni presenetljiv le v kontekstu sestave nove stranke, marveč tudi glede na dosedanje trende vstopanja žensk v slovenski politični prostor. V državnem zboru naj bi stolčke tokrat zasedalo 36 žensk, kar je za deset več od zadnjega sklica parlamenta. Piše se torej zgodovina, saj gre za največji delež poslank v dosedanji slovenski politiki. Kljub temu da je trud ostalih strank za vključevanje žensk nezanemarljiv, pa si lahko velike zasluge pripiše prav zmagovalna stranka Gibanje Svoboda. Od 41 podeljenih mandatov bo namreč mesto v parlamentu domnevno dobilo 22 njenih kandidatk. 

O percepciji in kritiki konservativnih političark
 / 20. 10. 2020
Delež žensk, ki sestavljajo parlament, v Sloveniji sicer narašča. Porazni rezultati mandatov med letoma 1996 in 2000 ter med 2004 in 2008, ko je v državnem zboru sedelo le 11 poslank, so se popravili zlasti s spremembo zakonodaje. Po letu 2004 smo v zakonih o volitvah za evropski parlament, lokalnih volitvah in volitvah v državni zbor določili tako imenovano nevtralno različico spolnih kvot pri oblikovanju kandidatnih list. Zakon določa, da ne sme biti na kandidatni listi noben spol zastopan z manj kot 35 odstotki vseh skupnih predstavnikov. Kljub temu da je zakon zapisan v obliki, ki narekuje vključevanje obeh spolov, pa gre za mehanizem, ki skrbi zlasti za vključevanje žensk v moško dominantna okolja, kakršno je politično. Zakon predpisuje, da volilna komisija kandidatno listo ob neupoštevanju spolnih kvot zavrne. Zdi se, da je problem rešen, kajne?

Žal ni tako. Zakon o volitvah je namreč neke vrste slamnati mož. V Sloveniji imamo spolne kvote za postopke kandidiranja, ne pa tudi za zagotavljanje večjega deleža izvoljenih posameznic. Strukturo našega volilnega sistema tvorijo volilne enote, ki jih nadalje tvorijo volilni okraji. Poznavanje posameznih okrajev in njihovih volivcev je ključno za načrtovanje, kdo bo imel možnost vstopiti v parlament. Ključni predstavniki, ki so navadno pripadniki moškega spola, kandidirajo v okrajih, ki jim zagotavljajo izvolitev. Kandidatke so tako – načrtno ali ne – premeščene v okraje, ki za stranko niso bistvenega pomena, s tem pa se zmanjša tudi njihova možnost za preboj v parlament. Sicer je treba priznati, da bi bilo stanje v političnem prostoru brez opisane ureditve veliko slabše. Zakon namreč pomeni izenačitev vstopnih pogojev za oba spola. 

A težava premajhnega deleža žensk v državnem zboru ne izhaja zgolj iz strukture slovenskega volilnega sistema. Ženske se namreč same ne odločajo za vstop na politični parket. Eden od argumentov, ki se nam ponujajo, je gotovo stoletna izključenost žensk iz javne sfere. Po bojih sufražetk in drugih bitkah za volilno pravico smo ženske res pridobile pravico do odločanja. A odhod na volišče vsaka štiri leta – čeprav je pri nas navadno pogostejši – ni prida zamuden. Enako pa ne moremo trditi za opravljanje službe predsednice stranke, ministrice ali sekretarke. S tem naj se, kot pogosto slišimo, torej ukvarjajo moški, "ki so racionalnejši, odločnejši in bolj karierno orientirani".

K temu lahko v dobro poznanem jeziku patriarhata dodamo še vedno neizčrpan argument materinstva. Vsekakor je okolje, v katerem se znajdejo poslanke, v kontekstu ustvarjanja družine vse prej kot prijazno. Zakonodaja namreč ne predvideva nadomeščanja poslanke na porodniškem dopustu. Po porodu je na primer kandidatka Liste Marjana Šarca Jerca Korče kljub materinskemu dopustu prihajala na glasovanja. A tudi ta odgovor na vprašanje, zakaj se število žensk v državnem zboru ne povečuje, ne zdrži. Delež žensk, ki se ne odločijo za ustvarjanje družine, se povečuje. Prav tako je mogoče izpostaviti, da so poslanke državnega zbora družino pogosto ustvarile na začetku svoje politične kariere, ko niso zasedale pomembnih državnih funkcij. 

Preboj in obstoj v političnem prostoru za ženske gotovo nista majhna zalogaja. V Sloveniji je politika z leti postala zlo, v katero naj posameznik kljub političnim ambicijam ne vstopa, saj se stvari ne da spremeniti. Tako je zanimanje za pridružitev političnim strankam majhno, še manjše pa je med ženskami, ki so poleg zmerjanja zaradi izbire politične kariere deležne mnogih mizoginih opazk. Kandidatke so tarče vsesplošne diskreditacije. Kritizirajo njihove javne nastope, izobrazbo, pogosto tudi dejstvo, da sploh imajo kariero. Če so zvesti twitteraši že izčrpali strokovne "nekompetence žensk", pa je vedno na voljo tudi kritika njihovega videza. Ta vključuje vse, od drže in izbire obleke pa do vedno prisotne analize telesne teže posameznic. 

Opazke so preprosto neizogibne. Marta Kos, podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, je bila po nastopu na predvolilnih soočenjih na RTV sicer res deležna pohval. A njena mala feministična zmaga je požela tudi kup šovinističnih opazk. Z enim nastopom je pristala na petem mestu lestvice žensk v slovenski politiki, ki so prejele največ seksističnih komentarjev. 

Vprašanje, ki si ga zastavljamo, torej ni, zakaj se je Robert Golob odločil za takšno spolno sestavo stranke, temveč kako mu je to uspelo. Ob ogledu kandidatne liste je namreč jasno, da so ženske več kot dobro zastopane. V krogu šovinistov je bes gotovo sprožilo tudi dejstvo, da ima stranka dve podpredsednici – prej omenjeno Marto Kos in Urško Klakočar Zupančič. Zlasti drugi se glede na vsesplošno šušljanje obeta funkcija predsednice državnega zbora. Golob je ob ustanovitvi stranke sicer res pridobil nekatere političnega prostora vajene kandidatke, kot je denimo Janja Sluga. Kljub temu pa so se na političnem parketu mnoge znašle prvič in pred ustanovitvijo stranke Gibanje Svoboda niso razmišljale o zasedbi političnih funkcij. 

Kako točno je uspelo Golobu v politiko pripeljati toliko ženskih obrazov, torej ni popolnoma jasno. Sam je večkrat poudaril, da je pri oblikovanju ekipe iskal ljudi s kompetencami in podobnimi pogledi na svet. Pa vendar si želimo trditi, da to počno tudi v nekaterih drugih političnih strankah. Verjetno gre za kombinacijo zaupanja Robertu Golobu kot novemu obrazu in njegovi strokovnosti, ki jima je dodana naveličanost nad družbenim stanjem. Gotovo pa ne smemo zanemariti šovinističnih komentarjev nekaterih predstavnikov vlade, ki so ženske nenamerno spodbudili k politični participaciji. 

Robertu Golobu je tako uspelo uresničiti naše feministične sanje, s čimer pa je Alenki Bratušek in Tanji Fajon izmaknil tolažilno nagrado, da sta se "za ženski dokaj dobro odrezali". Njuna vloga v strankah pa kljub Golobovemu uspehu pri vključevanju žensk v politiko ne sme ostati spregledana. Tako Fajon kot Bratušek sta prevzeli funkcijo predsednice v strankah, čeprav njuni listi večinoma vključujeta moške. Kljub prispevku stranke Gibanje Svoboda na področju enakosti med spoloma pa ne smemo pozabiti, da je vseh 22 verjetnih poslank v parlament vstopilo zaradi stranke, ki jo vodi moški.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness