V zadnjih dneh je praktično nemogoče komentirati razvoj dogodkov v Grčiji, če veš, da bo komentar objavljen čez nekaj ur. Vse skupaj se namreč dogaja prehitro, metaforična vrata med Grčijo in Evropsko unijo se odpirajo in zapirajo, napoveduje se bankrot in namiguje na odplačilo posojila Mednarodnemu denarnemu skladu. Razvoj dogodkov za spremembo celo prehiteva govorice in tudi zato vsakokratno poročanje o grški krizi in njenem domnevnem reševanju največkrat ne sega dlje v zgodovino kot do zadnjega zasedanja evroskupine ali nedavnega govora grškega premierja Aleksisa Ciprasa. Zaradi tega hitro izpade, da je položaj, v katerem se je znašla Grčija, posledica nekaj posameznih neumnosti na obeh straneh, začinjenih z esencializirano nemško nepopustljivostjo in grško lenostjo, ki da ne razume nujnosti plačevanja davkov.

Ampak, pozor, presenečenje, vir težav je sama struktura Evropske unije oziroma evropske monetarne unije, ki nikakor ni naključna, pač pa služi pretakanju bogastva iz nerazvitih v razvite države in znotraj samih držav od delavstva h kapitalu. Bistvo evropske monetarne unije je, da številne nacionalne valute zamenja z enotno valuto, s tem pa Evropska nacionalna banka prevzame vse monetarne funkcije, ki so jih pred tem opravljale nacionalne centralne banke. V tem sistemu je naloga Evropske centralne banke, da ohranja stabilnost cen, kar pomeni, da se monetarne politike izvajajo na nadnacionalnem nivoju. Monetarna politika tako nič več ne pomeni instrumenta, s katerim države lahko nadomeščajo svoj manko produktivnosti dela in ohranjajo konkurenčnost na svetovnem trgu. Vse breme prilagajanja spremembam pade na ramena delavstva, saj edini način za ohranjanje konkurenčnosti postane večanje produktivnosti dela. To nikakor ni čudno, kapital se mora pač akumulirati.

Pomembno vlogo pri vsem skupaj igra dejstvo, da je skrb za monetarno politiko dodeljena instituciji, na katero nimajo nacionalne vlade vsaj načeloma nobenega vpliva. Ekonomija je pač znanost, ki je ne gre prepuščati demokratični volji in pritiskom od spodaj. Če naj bo monetarna politika zato kredibilna, mora biti določena izven okvira demokratičnih institucij, morebitne ekonomske krize pa so posledica vmešavanja tako imenovane politike oziroma nacionalnih vlad, ki ni uspela brzdati zahtev svojih podanikov.

Posrednik med obema nivojema, evropsko monetarno politiko in nacionalnimi državami, je fiskalna politika, za katero ni popolnoma pristojna ne ena ne druga stran. Uradno je sicer fiskalna politika v domeni nacionalnih držav, vendar pa Evropska unija z Evropsko komisijo na čelu sodeluje pri oblikovanju politik in posameznim vladam daje priporočila ter kaznuje, če priporočila niso upoštevana. Za delovanje monetarne unije je namreč ključno, da je s fiskalno politiko nevtraliziran razredni konflikt oziroma njegova neljuba manifestacija v obliki zahtev delavcev. Če bi bila fiskalna politika popolnoma prenesena na nivo Evropske unije, bi to pomenilo federalizacijo Evropske unije, nekakšne Združene države Evrope, s tem pa tudi distribucijo bogastva od revnejših držav k bogatejšim. Na drugi strani pa bi fiskalna politika, ki bi bila neposredno pod nadzorom posameznih držav, pomenila, da bi bilo državam omogočeno, da razredni konflikt v svoji družbi pomirijo z več pravicami za svoje delavce in se s tem - recimo temu - švercajo na račun drugih. Ravno proti prevelikim proračunskim primanjkljajem, ki bi nastali z radodarno količino socialnih in delavskih pravic, je naravnan pakt stabilnosti, ki državam nalaga vodenje uravnoteženih proračunov, kar nekatere države v obliki famoznega zlatega pravila zapišejo tudi v ustavo ali druge zavezujoče akte. Na ta način imajo vlade posameznih držav priročen izgovor v nalogah, ki da jih nalaga mitični Bruselj, Bruselj, oziroma točneje, Evropska centralna banka in Evropska komisija pa ne odgovarjajo nikomur, saj ekonomija ni stvar demokratičnega odločanja, pač pa v domeni tehnokratov.

Breme prilagajanja ohranjanju stabilnih cen in doseganju globalne konkurenčnosti je tako v celoti preneseno na delavski razred. Če delavci pristanejo na nižanje plač in bolj intenzivno delo, se povečevanje konkurenčnosti ne pozna na nezaposlenosti. Če pa na to ne pristanejo, pa se poveča brezposelnost, ki naj bi se reševala z migriranjem delovne sile v druge dele Evrope. Prav prosto gibanje delovne sile je tudi ena od ključnih idej, ki stojijo za evropsko monetarno unijo. Napačno bi bilo torej reči, da evropska monetarna unija ne deluje, ker naj ne bi vključevala fiskalne politike ali ker naj ne bi bilo dovolj demokratičnosti. Monetarna unija deluje točno tako, kot je bilo zamišljeno, je pa res, da to pomeni, da ne deluje v korist delavcev, pač pa je njen poglavitni cilj predvsem akumulacija kapitala.

Situacija z Grčijo je še bistveno bolj zapletena, ker kakršnih koli progresivnih potez vlade pod vodstvom stranke Siriza ne omejuje zgolj struktura evropske monetarne unije, pač pa tudi pogajanja s Trojko, ki v zameno za nove varčevalne ukrepe odobri podaljšanje posojil. Ob tem najbrž ni treba posebej poudarjati, da posojila, ki so jih institucije Trojke namenjale Grčiji, niso služile za pomoč Grkom, kot pogosto slišimo, pač pa se je z njimi reševalo predvsem nasedle investicije nemških in francoskih bank v Grčiji v času pred krizo. Od 240 milijard evrov, kolikor jih je bilo preko Trojke v zadnjih petih letih nakazanih v Grčijo, je tam ostala le slaba desetina. Vse ostalo je odšlo nazaj v pretežno nemške in francoske zasebne banke. Alternativa dokapitalizaciji zaradi slabih posojil evropskih bank je bilo torej pranje v veliki meri javnega denarja pod pretvezo pomoči Grčiji.

Siriza je pred zmago na volitvah obljubljala, da bo njihova vlada ostala v evru in da se bo varčevanje končalo. Če so s svojim za Evropsko unijo skrajno levičarskim profilom želeli ostati na oblasti, so se eni od teh treh stvari morali odpovedati. Potem ko je že skoraj kazalo, da bo Tsipras popustil, poteptal vse obljube in prestopil vse retorične rdeče črte, je nato njegova vlada konec tedna napovedala referendum. Grki bodo odločali o sprejetju memoranduma, ki predvideva za 8 milijard novih varčevalnih ukrepov, ki bodo udarili po že tako obubožanih Grkih. V zameno bi Trojka za pet mesecev podaljšala agonijo grške vlade in ljudstva, nakar bi se pogajanja začela znova. Glede na neperspektivnost pogajalske pozicije Grčije, ki ji institucije niso popuščale ne glede na to, da je pozabila na praktično vse predvolilne obljube, se je napoved referenduma zdela politično zelo prebrisana poteza. To se je potrdilo tudi v odzivih evropskih finančnih ministrov na srečanju evroskupine. Belgijski finančni minister je tako v skladu s prej omenjenim prezirom do demokratičnih postopkov v monetarni uniji izjavil, da se mu zdi precej bizarno spraševati ljudi za mnenje o memorandumu, če je vlada že napovedala svoje nestrinjanje.

Grki bodo svoje mnenje kljub morebitni bizarnosti vendarle izrazili, je pa res, da je pred njimi še nekaj napornih let, ne glede na to, ali podprejo pod prisilo in vsesplošnim strašenjem vsiljene varčevalne ukrepe ali pa se odločijo za glas proti memorandumu in s tem najverjetneje tudi izpadejo iz evrskega območja. Pozitivno pri vsem skupaj je le, da se zdi, da se v Grčiji zopet prebuja močno družbeno gibanje, kot smo mu že bili priča pred štirimi leti, ki nasprotuje memorandumu in je očitno pripravljeno tudi na bolj radikalne in za Evropsko unijo nepredstavljive ukrepe, na primer nacionalizacijo bank, prekinitev privatizacij in neplačevanje nelegitimnega in škodljivega dolga. Grškemu ljudstvu lahko ob vsem skupaj le zaželimo srečo in ob vsaki priložnosti izražamo solidarnost in v skladu z njo tudi delujemo. Njihov boj je namreč naš boj.