Na fotografiji primer človeškega eksponata v živalskem vrtu. Fotografija afriškega dekleta je bila posneta v Belgiji leta 1958.

Jezik je mesto izjavljanja: kraj izoblikovanja pogledov na svet in zornih perspektiv. Pogosto je tudi mesto reprodukcije: kraj ponavljanja že videnega, prebranega in slišanega. Jezik funkcionira kot trak, ki shranjuje, prenaša in podvaja vedenjske, bivanjske in čustvene vzorce neke skupnosti. Jezik je nevidni perpétuum móbile, ki diktira našim mislim, besedam in dejanjem. V današnjem OFF komentarju sem bila na preži za diskurzivno ignoranco, ki je v članku »Svoboda?«, objavljenem na spletni strani ludliteratura.si, stlačena v politično korektne dolge gate z rasističnim votkom. Dolge gate se kajpak nosi pod hlačami, zato največkrat ostanejo prikrite. Tokrat sem kožo pod oblačili in pod jezikom želela preučiti od blizu in vsem na očem.

Članek »Svoboda?« je komentar na srečanja Razkriti obrazi svobode, ki so se v času literarnega festivala Fabula zvrstili v Trubarjevi hiši literature. Del članka, ki ga smatram kot potrebnega analize, obsega predstavitev in kontekstualizacijo etiopskega pisatelja in novinarja v izgnanstvu Girme T. Fantaya. Zastavljene naloge - odkrivanja rasistično spletenega spodnjega perila - se bom lotila tako, da bom citirala dele besedila, pod katerim sem ugledala diskurzivne nečednosti. LUD Literaturina novinarka poroča: »Večer sam je minil v znamenju svobode, ki je za Fantaya še vedno ni.« Zamislim se … Je literarni večer res minil v znamenju svobode ali samo pod titulo svobode? Razlika med praktičnem udejstvovanjem svobode in namenskim kronanjem z vencem svobode je namreč enormna. Vence pa se je dobro naučiti trgati. Ker zavajajo.

Članek se nadaljuje: »Ne le, da se Girma T. Fantaye ne more vrniti v rojstno Etiopijo; zaradi preteklega preganjanja in predvsem psihičnega nasilja pač še vedno ne more pisati povsem sproščeno, pa čeprav živi skoraj na drugi strani sveta.« Fraza mi je zvenela dovolj sumljivo, da sem njeno avtentičnost preverila pri njenem domnevnem izjavitelju. V pogovoru z Girmo sem ugotovila, da je svoboda, ki jo pisatelj še vedno išče in pogreša, SVOBODA UMA. Svoboda uma, da se izrazi onkraj meja kulturnega Establishmenta in onkraj mejnikov družbeno impregnirane samocenzure. Gre za svobodo uma, ki ni vezana na pretekla preganjanja in psihično nasilje, ki ju je bil Fantaye deležen potem, ko ga je etiopski režim označil za politično nevaren subjekt. Gre za svobodo odšolanja od kakadujevskih nebuloz, ki smo se jih bili v tradicionalnem šolskem sistemu prisiljeni učiti in naučiti na pamet, brez izpraševanja ali dvoma. Gre za svobodo uma, ki ti da pogum, da razdevičiš membrane neutemeljenih strahov, ljubosumij in zavidanj, v katere so nas že od majhnega  zavijali. Z dobrim namenom, seveda. Češ, da so koristne. Fantayev lov za svobodo je torej generalni instinkt, ki prežema vsakega nadobudnega nekonformista, ne glede na spolno, rasno, versko ali katero koli drugo specifikacijo. Ob tem spoznanju nam postane jasno, da je formulacija poročila in uporabljen tok pripovedi izkrivljen. Le čemu?

Z rasističnimi dolgimi gatami obogaten odstavek članka »Svoboda?« se zaključi s sklepno mislijo: »Kot je ugotovila izpraševalka Gabriela Babnik, pa ima vsem težavam navkljub Fantaye zdaj vsaj zgodbo, ki jo lahko pove, in prostost, da jo lahko deli z drugimi, čemur smo vsi udeleženi lahko samo prikimali.« IN GLEJ, NAENKRAT JE VSE, KOT MORA BITI. Malo smo pojamrali, malo smo zmajali z glavo, strogo stisnili ustnice in se zgražali nad nesvobodo tam dol. Na jugu, kakopak. A GOSPODIČ FANTAYE IMA ZDAJ VSAJ ZGODBO, ki jo lahko deli naprej. IN SREČO, da lahko zdaj živi in ustvarja v miru kot štipendist Mreže zatočišč za preganjane pisatelje - International Cities of Refuge Network, z dvoletno rezidenco v Ljubljani. Ob tem smo se še nežno potrkali po plečih in mirno pospali.

Naj povem, da sem ob izbiri tematike tega komentarja nemalo kolebala. Čemu bi se drgnila ob nevednost mlade novinarke? Zakaj bi se obremenjevala z mankom izkušenj, spoznanj in politične angažiranosti rosno mladega slovenske dekleta? Ni to primer napačnega fokusiranja pozornosti? Ni! Ker nočem brezbrižno podpirati licemerja malomeščanske družbe, s katero imamo in s katero bomo, v primeru tihega nekritičnega sprejemanja, še dolgo imeli opravka. Te bitke z jezikom in proti jeziku že dolgo ne bijem več samo zaradi sebe. Ampak, ja, tudi za sebe. Nikakor ne samo za druge. »Za druge« je le okičena šatulja konfetne hipokrizije. V napad nad četo jezik-izmov in diskurz-izmov sem se spustila tudi zato, ker je avtorica prispevka na LUD Literaturi javna delavka in poročevalka. Ki ima zatorej, kot novinarka, večji ali manjši vpliv na množico bralcev njenih tekstov. In ne nazadnje tudi zato, ker bi to dekle lahko bila jaz.

Jaz, ki nisem nikdar doživela spolne diskriminacije in seksizma. Oziroma ki ju zaradi zaščitnega kokona, ki mi ga je nudila moja razredna pripadnost ali splošna zaspanost čutov, preprosto nisem zmogla občutiti. Jaz, ki nisem nikdar doživela rasizma. Prvič rasizma drugorazrednega Evropejca: kot ženska. Kot ženska, ki prihaja iz vzhodne Evrope, ergo kurbe. In kasneje še rasizma kože. Rasizma, s katerim se soočijo tudi milopolti na večinsko drugače obarvanih zemljah. Jaz, ki nisem doživela tistega, v članku omenjenega »trenutka prebujenja«. Ki ga je Girma T. Fantaye doživel ob etiopskih volitvah leta 2005. Ki sem ga jaz doživela ob spoznanju svoje političnosti. Ki je sovpadalo s spoznanjem svoje zatiranosti. Kot ženska. Kot kurba. Kot čarovnica. Nikakor pa ne kot pička. Ta slovenskim kulturnim ustvarjalcem tako priljubljeni stvor, da ga uporabijo v praktično vsaki gledališki predstavi, ki sem ji bila priča v tem in lanskem letu.

Ko sem se vprašala, od kje izvira moja viralna solidarnost do črncev, negrov, mi je moja hudomušnost narekovala: morebiti zaradi skupne arhetipske sužnjelastniške pripadnosti. Bognedaj, od kje mi za vraga ta bogokletna misel?

Slovenska ženska v Italiji spozna, da je »slava«, kar pomeni Slovanka. V politično nekorektnem (alias kruto realnem) branju pa ta »slava« pomeni »schiava« [skiava]. Sužnja. In če ta »schiava slava« prihaja z vzhoda, je kakopak spolna sužnja. Vzhod pa tu ni geografsko lociran pojem. Je subjektivna umotvorba, ki se spreminja skupaj z mestom izjavljanja. Podobno kot se spreminja položaj ločnice, ki naj bi odpirala vrata na Balkan. Nacijsko specifično gledano je bila njena severna meja na primer postavljena celo v Avstrijo. Podobno se dogaja s kurbodajalskim Vzhodom.

Slovanska ženska enako skiava. Vsak suženj, ki se odloči osvoboditi iz stanja zatiranosti, prehodi podobno pot, tekom katere začne ostale sopotnike prepoznavati najprej kot sotrpine. Nato kot tovariše in soborce. Nazadnje pa kot glasnike novih bivanjskih in jezikovnih virusov, ki hočejo razžreti gnojna in tumorna tkiva. Dober opis takega samooperativnega procesa najdemo v italijanskem romanu Timira: 

"Kolonializem z velikim K-jem je odšel skozi vrata zgodovine samo zato, da se je ovit v krojni papir vrnil nazaj skozi okno. Mali kolonialist zaseda stalno mesto v beticah zahodnjakov. Mišljenje, da smo se ga znebili, nudi idealen teren za to, da ga pustimo razraščati. Če ga hočemo potisniti v kot in mu zbiti glavo, moramo biti neprestano na preži za njim. Meni so že dve ali tri izkrivljenje misli zadostovale, da sem mu dvignil greben in mu omogočil širjenje po prostoru."  (WU MING 2 in ANTAR MOHAMED, 2012, 241)

DA SEM RASIST? DA SEM SEKSIST? DA. Šele ob tem priznanju in zavedanju lahko načnemo proces razstrupljanja, ki se - tako kot procesi identitete, učenja in spoznavanja - nikoli zares ne konča. Do konca časa. Do konca mojega, oziroma tvojega življenja.

Komentar je spisala Jatun.