Minulih deset dni je bilo vsekakor tragično pestrih. Kako drugače namreč opisati čas, ki nam je namenil tako izbor zvoka in družbene ustreznosti za vseevropsko tekmovanje imenovano Evrosong kot poslanico Janeza Janše, ki se naslanja na rusko književnost in krščansko religiozno terminologijo. Čeprav oba dogodka verjetno spadata pod isto vejo medicinske znanosti, se bomo osredotočili na pismo, ki ga je Janša objavil na spletni strani svoje stranke. Zapis "Boga ni, vse je dovoljeno" je bil sicer v minulih dneh že deležen obdelav in analiz, tako strokovnih kot laičnih, a bomo kljub temu skušali v njem najti kaj novega.

Janša v svojem remek delu močno spominja na Konana Barbara, slavnega, molčečega, a odločnega Simerijanca. Primerjava se bo razgalila, ko pojasnimo naslov pričujočega komentarja. V tem in v popolnoma vseh ostalih zapisih predsednika Slovenske demokratske stranke in vseh njihovih poslancev, pa tudi sledilcev njegovega nauka, je močno prisoten T.I.TO. Kaj močno, edino T.I.TO. je zastopan v teh nagovorih javnosti in sebe. T.I.TO. - tranzicija, ideologija, totalitarizem. Če ne bi bilo teh pojmov, bi se domača desnica, ki se samomorilsko vedno bolj kopiči znotraj in okoli stranke SDS, brez idej nad čim se pritoževati, le še nemočno motala po parlamentarnih hodnikih.

Janša, nekdaj republiški sekretar za ljudsko obrambo v zločinski komunistični Jugoslaviji – vedno so ga namreč fascinirale obrambne vrednote – in član Zveze komunistov Slovenije, se je očitno zavedel, kdo ga je ustvaril. In hoče stvarnika, kljub temu, da brez njega izgubi razlog za obstoj, uničiti. Ga obglaviti kot pajka, če se izrazimo s primero iz živalskega sveta, ki so mu sedaj blizu. Tudi Konana je ustvaril njegov gospodar, njega sicer na silo, in gospodar Thulsa Doom je Konana v trenutku, ko ga je Konan že skoraj premagal, skušal prepričati, da ga je prav on ustvaril in da je Konan njemu pravzaprav dolžan svoj obstoj. No, Konanu je Dooma na koncu le uspelo obglaviti. Pojavlja se še ena povezava. Ime Doom, kar pomeni uničenje, se lepo navezuje na Janševe napovedi o uničenju slovenskih vrednot pod trenutno vlado.

Res je, da je imel tudi Konan namero postati sam svoj kralj in obvladovati svoje kraljestvo. Vendar, kjer se Konanova veličina konča, pa se Janševa šele dobro začne. Svojo slo po oblasti vodja opozicije nadgradi s samaritansko konstruktivnostjo, tudi v času, ko mu bogovi in množični mediji niso naklonjeni. Tako je na nekem strankarskem dogodku v Beli Krajini sredi februarja Janša dejal, da so v SDS zaskrbljeni nad počasnostjo reagiranja vlade, kljub temu, da ji skušajo po svojih močeh pomagati. Skušajo pomagati, kljub nerazumnim napadom tranzicijske levice in nerelevantnih, tabloidnih, kar so itak vsi, domačih medijev. Na istem dogodku je Janša še označil svojo stranko za prostor normalnosti in upanje za prihodnost. To pa je politična teza, ki je niti Konan s svojim mečem ne bi znal vsiliti.

Slovenija ima po besedah Janše veliko srečo, da ima takšno opozicijo, ki zna ločiti med dobrim in slabim ter je sposobna oblikovati alternative. Tudi Konan je znal popolnoma jasno razločiti med dobrim in slabim, ločnico med njima pa je povlekel z mečem. Med tem in SDS-ovsko retoriko ni velike razlike. Tukaj Janša presega mitološkega gladiatorja in prevzema vlogo preroka. Le kot tak lahko namreč vedno jasno loči med tema skrajnima vrednostnima pozicijama. In že smo pri religiozni terminologiji, ki se je posluži tudi Janša v svojem nagovoru "Boga ni, vse je dovoljeno". Edina logična izpeljava z matematično preciznostjo iz tega naslova je seveda sledeča. Če je vse dovoljeno, če boga ni, ni nič dovoljeno, če bog je. Kakšen manevrski prostor mu to potem pušča za vse spremembe, ki da so nujno potrebne za ohranitev tako imenovanih slovenskih vrednot? Politično to ni najbolj modra izjava.

Janša je z zadnjimi objavljenimi mislimi dokazal, da je resnično mitološki junak sodobnega časa. Odločen kot Konan, zakompleksan kot Ojdip.