Zapis na spletni strani stranke SDS z dne 12. junija: "Predčasne parlamentarne volitve v Sloveniji, razpisane za 13. julij 2014, ne bodo niti fer niti poštene." Zapis na spletni strani SDS štiri dni kasneje: "Znana so imena kandidatk in kandidatov SDS za volitve v Državni zbor Republike Slovenije." Naj nas ne zmede navidezna nelogičnost teh dveh trditev, gre namreč za preverjeno taktiko stranke, ponosne na skorumpiranega predsednika, ki nosi v sebi neko svojo logiko. Stranka, ki bi ponotranjila demokratičnost, ki jo ob plapolanju zastav pred zaporom tako opevajo njeni pristaši, bi ob stališču, da bodo volitve nepoštene, realno morala storiti le eno, in sicer volitve bojkotirati. Ni redkost, da v državah z nestabilnim - recimo mu – demokratičnim sistemom poraženec volitve post festum označi za nepoštene in zahteva razveljavitev glasovanja, manj pogosto pa je, da se volitve za nepoštene označi že vnaprej, hkrati pa se napove tudi udeležba na njih.

Zakaj torej SDS pristaja na sodelovanje na - v navednicah - nepoštenih volitvah in v predvolilni kampanji, o kateri "pristranski" mediji "nepošteno" poročajo? Ah, koliko navednic zahteva SDS-ovski jezik. Razmere so za takšno stranko, navajeno izgubljati na volitvah, namreč skoraj idealne, saj ji ponujajo alibi za oba rezultata. Če bo 13. julija dosegla visoko podporo, bo to herojski podvig v posmeh totalitarnim intervencijam tranzicijske levice in njenim poskusom eliminacije političnega nasprotnika, v primeru, da bo rezultat slab, pa bodo razlog za to spet totalitarne intervencije tranzicijske levice in eliminacija političnega nasprotnika. Da bi njeni volivci in volivke prepoznali to politikantsko igro kot žalitev njih samih, saj jih lastna stranka tako rekoč sili legitimirati "nepoštene" volitve, presega slovenski politični realizem.

Sodelovanje v politični igri in prisotnost v institucijah države daje stranki tudi v bistvu edino orožje za obrambo svojega predsednika. Janšo bodo Grosupeljčani in Grosupeljčanke na volitvah nedvomno izvolili za poslanca, ko mu bo državni zbor po izvolitvi najverjetneje odvzel mandat - tako namreč predvideva zakonodaja –, pa bo SDS v Evropo pošiljala dopise o še nevidenem obsegu totalitarnih prijemov neokomunističnih sil kontinuitete. Nepoštenemu politiku, ki je bil izvoljen na nepoštenih volitvah, je nepoštena oblast na nepošten način odvzela pošteno pridobljen mandat. Navednice vstavite po želji. 

Mediji kot orodje SDS

Biti del politične elite pa zagotavlja tudi stalno medijsko prisotnost, s čimer si je SDS medije končno le podredila. Ali to vidijo tudi v uredništvih, ki so obsojenega skorumpiranega politika kot povsem legitimnega sogovornika vztrajno vabila, da podaja svoja stališča o zakonodaji, reformah, ukrepih za izhod iz krize in podobno, in bodo to nedvomno počela tudi v prihodnje, je posebno vprašanje. Mediji z rednim poročanjem o dejavnostih Janševih podpornikov, recimo o vsakodnevnih protestih na Dobu, izjavah SDS-ovskih politikov, tretmaju, ki ga je Janša deležen v zaporu in podobno, nehote izvajajo pritisk na vrhovno sodišče, ki mora zdaj vsebinsko odločati o sodbi v zadevi Patria. Vprašajmo se, ali bi bil pritisk, medijski ali ulični, na vrhovno oziroma ustavno sodišče enak tudi v primeru, da bi bila SDS minorna stranka, Janša pa ne bi kandidiral ali bil izvoljen za poslanca.

A ne slepimo se. Vse slovenske in evropske zastave pred zaporom, vsa ogorčenost množice zaradi odhoda Janše v zapor in vse solze njegove žene imajo namreč le eno funkcijo: da nas prepričajo, da Janša v zapor ni želel. Odhod v zapor bi bil za vsakogar kriza, kot nam govorijo neoliberalci, pa je treba krizo razumeti in sprejeti kot priložnost. Natanko to je storil tudi Janša. Zato tudi ni vložil predloga za odlog izvršitve zaporne kazni pod pretvezo, "da ne bo nikogar ničesar prosil". Janša si je zapora želel. Bolj natančno, želel si je posnetkov njegovega odhoda v zapor. Razmišljanje je povsem logično. Če bo vrhovno sodišče sodbo potrdilo, mu zapor itak ne uide, če bo v roku nekaj tednov, morda še pred volitvami, sodišče sodbo ovrglo, pa bo na krivičnosti, katere žrtev je bil, jahal vse do političnega orgazma. Ta ejakulacija kritik na račun sodstva, levice, medijev, skratka vsega, kar ni SDS, pa bo – brez skrbi – dosegla biblične razsežnosti in trajala večno.

Rdeč karton za Pepeja slovenske politike

In ne, Janša ni Messi, kot je pred dnevi dejal njegov podpornik, poklicni homofob Aleš Primc. Janša namreč ni najboljši igralec na svetu, ki je neprecenljiv za svoje moštvo in ki lahko z eno potezo kompenzira povprečno igro svojih soigralcev in navduši občinstvo. Ne, Janša ni Messi. Janša je Pepe, portugalski igralec, znan po svojih nešportnih potezah in brutalnih prekrških ter aroganci, s katerimi zaradi posledičnih izključitev škodi tako svoji ekipi kot igri na splošno, a je kljub temu del prve enajsterice. Samo upamo lahko, da mu bo, če že ne sodnik, pa vsaj občinstvo končno pokazalo rdeč karton. Tega si je namreč prislužil že dolgo pred sodbo v zadevi Patria.