Za Brazilijo, največjo državo na svojem kontinentu, se je pred leti zdelo, da je na »pravi« poti. Bivši predsednik Luiz Inácio Lula da Silva je bil v prejšnjem desetletju politik z najvišjo stopnjo priljubljenosti – ta se je stabilno gibala okoli 80 odstotkov. Razširil je socialnovarnostne programe, kot je otroški dodatek, v času njegove vladavine se je delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine zmanjšal za dobrih 12 odstotkov, hkrati pa je Brazilija vstopila v zvezo BRICS, zvezo razvijajočih se držav, ki skupaj predstavljajo skoraj polovico svetovnega prebivalstva. 

Težave v Braziliji nastopijo z naslednjo predsednico – Dilmo Rousseff, ki je svoja dva mandata preživela med nenehnimi protesti zaradi investicij, ki so bile škodljive za okolje in staroselska ljudstva. Seveda mnogih projektov ni začela sama, bili so zapuščina Lule in prejšnjih predsednikov, a se na take reči ob opevanju renomeja omenjenega predsednika rado pozabi. Največji škandal je šele sledil, in sicer Petrobras, ki je vključeval vrhovne politike in državno naftno podjetje. Same okoliščine razkritja škandala so sicer sumljive, informacije so prišle od že večkrat obsojenega pralca denarja, ki je nenadoma imel pomembne informacije. Zaradi udeležbe na protestih, ki je bila večinsko bela in bogata, je škandal tako ali tako veliko volivcev odtujil, hkrati pa okoliščine vzbujajo sume na podtaknjene informacije. Korupcijski škandal je odnesel predsednico, Lula pa je bil obsojen korupcije in podkupovanja ter pristal v zaporu. Levičarji še danes odstavitev Dilme Rousseff, po kateri je predsednik postal desničar Michel Temer, razumejo kot znotrajparlametnarni državni udar proti Lulovi delavski stranki, ki ji je pripadala tudi Rousseff.

Leta 2018 je na presenečenje mnogih samooklicanih ekspertov na volitvah zmagal skrajno desni kandidat Jair Bolsonaro. To se ni popolnoma skladalo z idealizirano in poveličevano podobo Latinske Amerike kot svetlega primera razvoja pod taktirko zahodnega intervencionizma. V Braziliji, kjer se je javno mnenje hitro obračalo proti zapravljivi oblasti, je nov obraz, ki se je oklical za borca proti korupciji, imel praktično zagotovljen uspeh. Sledila je obsežna degradacija socialne politike, okolja, ob covidni krizi pa je Brazilija ostala ena redkih držav, ki se nanjo ni odzivala. 

Ta teden so se Brazilci znova podali na predsedniške volitve – zmaga z zgodovinsko prednostjo se je obetala Luizu Ináciu Luli da Silvi, ki je bil lani oproščen obsodbe korupcije in je po nekaj letih v zaporu spet imel pravico kandidirati. Pričakovana je bila gladka zmaga nad glavnim nasprotnikom – Jairjem Bolsonarom, ki se poteguje za drugi mandat. Mnogi drugega kroga sploh niso pričakovali, a je Lula v prvem krogu Bolsonara premagal le za dobrih 5 odstotnih točk.

Očitno je, da tako imenovani progresivizacija in liberalizacija nista samoumevni in da tudi po vladavini, ki bi jo običajni volivec gotovo označil za slabo, nad socialnimi in okoljskimi problemi kapitalizma pogosto pretehta kapitalistična gospodarska rast sama – nekaj, kar je Luli zaradi ugodnih okoliščin v njegovem mandatu sicer uspevalo. Vendar levičar za razliko od Bolsonara ne more kandidirati na platformi gospodarske rasti same po sebi, saj bi se s tem oddaljil od leve baze volivcev. Bolsonaro pa je lahko združil bogataše s preprosto obljubo neomejene rasti. Ne čudi, da so glavni financerji njegove predvolilne kampanje zemljiški veleposestniki, kot je Oscar Luiz Cervi. Bolsonaro je s pomočjo donacij za kampanjo zbral več kot štiri milijone evrov, Lula pa manj kot 200 tisoč evrov.

Vse, kar smo povedali, pripelje do dveh osrednjih problemov, ki jih imamo zahodnjaki in Evropejci v odnosu do Brazilije in njenih predstavnikov. Najprej, zgodovina škandalov Lule je begajoča. Čeprav mu v priljubljenosti med ljudstvom ni para, njegovo predsedovanje ni bilo brez škandalov in slabih odločitev. Med njimi je gradnja hidroelektrarne Belo Monte, ki je povzročila tako izgubo biodiverzitete kot razselitev staroselskih ljudstev. Petrobas škandal še zdaleč ni bil edini škandal, celo niti ne edini pravni škandal, ki ga je utrpela Lulova kariera. Eden izmed teh je še Mensalao, ki je razkril kupovanje glasov znotraj parlamenta, v preiskavi pa je bilo omenjeno tudi Lulovo ime. Predlagane reforme telekomunikacijskih omrežij so vzbujale strahove o omejevanju svobodnega govora, priljubljenosti Lule pa ni mogel zamajati niti čas, preživet v zaporu. Ob vsem tem se gre vprašati, ali je Lula zares tako dober akter, kot se ga predstavlja. 

Jasno je, da v svoji karieri ni dajal okoljevarstva na prvo mesto in da so njegove predvolilne obljube neizmerno splošne. Pri tem ne trdimo, da je Lula slabši moralni akter od Bolsonara, verjetno ni. Definitivno pa volitve v Braziliji niso izbiranje med dobrim in zlim in naivno je verjeti, da se bosta po Lulovi zaprisegi pričela cediti med in mleko. 

Kot drugo je problematično pričakovanje, da bo Brazilija v naslednjih mesecih postala ultra bio-eko, bolj kot katera koli druga država na svetu. To je moč opaziti že v predvolilnih obljubah Lule, ki obljublja obvarovanje Amazonke, delo Petrobrasa na energetski tranziciji in zavarovanje okoljskih aktivistov. Prav zelene obljube so tiste, o katerih zahodni mediji največ poročajo. Jasno, v Braziliji leži največji del amazonskega deževnega pragozda, ki ga jim je usoda pač naložila v breme, da ga obvarujejo pred plenilskimi podjetji, izhajajočimi iz zahodno-severne hemisfere. Problem prekomernega izkoriščanja – ali zares, izkoriščanja na sploh - ni reševan pri izvoru, tekmovalnosti multinacionalk, pač pa se zahodni svet čuti poklicanega, da državam v razvoju pred nosom maha s korenčkom, malho polno denarja, in pričakuje, da se mu bodo odpovedale v imenu ohranitve okolja. To samo žrtvovanje pa mnogokrat poteka brez zunanje pomoči, alternativnih zelenih investicij in, če ne drugega, praznih obljub o integraciji. Vseeno naj bi se tisti, ki imajo s klimatskimi spremembami bore malo, vrgli na Demoklejev meč in rešili svet, medtem ko Slovenci iz Ljubljane v Beograd potujemo z letalom. 

Povsem naravno je, da tudi Lula želi od Amazonije profitirati. Tega profita le ne bi smel zavijati v celofanske laži bodočega profitiranja od biodiverzitete, naravnih bogastev in inherentnega čuta za zemljo staroselskih ljudstev. Še več, tak biznis celo nujno rabi, saj se bo kot morebitni predsednik znašel v situaciji, v kateri je več kot 40 odstotkov ljudi zaposlenih v neformalnem sektorju, 13 milijonov ljudi živi v favelah, vrednost reala proti dolarju pada, obeta se recesija, novi koronavirus pa še vedno dviguje svojo glavo. Tudi če ima Lula res pri srcu najprej interes okoljevarstva, bo take predloge zelo težko uveljavljal v času, ko je prva skrb povprečnega Brazilca kaj drugega, kot koliko dreves je bilo posekanih na nek dan. 

Ne glede na to, ali Lula zmaga ali ne, je pomembno obdržati pričakovanja v mejah, ki so realistične. Popolnega preobrata v zeleno ne gre pričakovati že iz čisto preprostih, računsko-gospodarskih razlogov. Še posebej pa tega ni pričakovati od Lule, katerega zgodovinsko izročilo ga je izrodilo v napol mitiziran lik, ki se na sceni pojavi takrat, ko je treba Brazilijo rešiti. Lula to ni. Kar je, je precej dober politik, a še vedno politik, ki operira znotraj sistema, ki mu je dan. Nima revolucionarnih pretenzij, zato bodo kratkoročno utilitarne odločitve vedno pretehtale pred tistimi, ki bi dejansko na novo ustvarjale razmerja moči. 

Avtor slike: Neil Palmer/CIAT

Dostop