Prejšnji petek smo v Kultivatorju poročali o porastu digitalnega spolnega nasilja v Južni Koreji, kjer so predatorji svoj modus operandi snemanja žensk na straniščih nadgradili s sistematičnim ustvarjanjem deepfake pornografije. Že med pogovorom v etru se postavi avtomatsko, logično vprašanje: zakaj te liki sploh getajo off na ustvarjanju deepfake porna? A si ga ne morejo drkat na normalne porniče? Tokrat zavrzimo iskanje odgovora na to vprašanje in se raje osredotočimo na zadnjo besedno zvezo v povedi: normalni porniči. Kaj sploh so »normalni porniči«?

Po raziskavi Journal of Sex Research porniče redno gleda 92 odstotkov moških in 60 odstotkov žensk, v stik s pornografskimi vsebinami pa najstniki v povprečju prvič pridejo okoli 13. leta. Z gotovostjo lahko torej trdimo, da je pornografija stalnica tako v življenju odraslih kot tudi najstnikov. Zaradi slednjega pa je neizpodbitno naslednje: porniči ne le diktirajo našega pogleda na spolnost s tem, da so integralni del nje, temveč tudi vzgajajo naš pogled na seks. 

Vrnimo se k konceptu »normalnega porniča«. Znanstvena revija Violence Against Women poroča, da 88 odstotkov mainstream pornografije vsebuje fizično nasilje in agresijo, katerega tarče so skoraj brez izjeme ženske. Logičen sklep iz tega je, da pornografija propagira nasilen seks kot normalen seks. Rough seks je tako postal samoumevna praksa in ne nekaj, kar potrebuje predhodno diskusijo. Choking in slapping kink sta v porničih pogosta in ne vnaprej diskutirana, kar se pri mlajših gledalcih porničev lahko hitro pretvori v samoumevno prakso, ki je zgolj pogost del seksa, torej predhodne diskusije ne potrebuje. In ne, to ni nikakršen kink shaming. Je zgolj razlaga za pogostost nasilnih spolnih praks, ki v vsakem primeru to so in vzrok, zakaj so nasilne spolne prakse stalnica, ki ne potrebuje diskusije. 

Ustavimo se še ob praksi tako imenovanega consensual non-consenta. Gre za vrsto erotične igre vlog, v kateri eden izmed partnerjev igra vlogo žrtve posilstva. Podobno kot v primerih porničev, ki promovirajo davljenje in druge oblike nasilnega seksa, konzumerji consensual non-consent pornografije v samih videih ne vidijo predhodnega dogovora med partnerjema o aktu samem. Posledično je takšna pornografija dobesedno samo prikaz posilstva, gledalec pa se zateka k misli, da na Pornhubu vendarle ne gledajo posnetka dejanskega posilstva, temveč zgolj vnaprej dogovorjeno igro vlog, ki slučajno vključuje posilstvo. 

Pustimo ob strani dejstvo, da tudi mainstream pornografske spletne strani pogosto objavljajo posnetke mladoletnih oseb in posnetke posilstev, logična posledica promocije fetiša na posilstvo v pornografski industriji je normalizacija akta posilstva. Osebo spremljanje takih vsebin, še posebej tekom odraščanja, naredi neobčutljivo ali pa vsaj manj občutljivo na ekstremnost dejanja, ki je promovirano kot zgolj fetiš. 

Glede slednjega je povedna tudi izjava sogovorke v zadnjem Kultivatorju, ki je dejala, da veliko mladih južnokorejskih moških, ki so sodelovali v pred kratkim razkritem primeru masovnega izmenjevanja deepfake pornografije, svojih dejanj ne dojema kot spolno nasilnih ali zločinov, temveč zgolj kot igro ali še preprosteje, hec. Ko tak odnos storilcev spolne zlorabe postavimo v kontekst nasilja nad ženskami in normalizacije posilstva, ki ga promovira pornografska industrija, nam postane popolnoma jasno, zakaj lahko v s porniči obsedeni in tehnološko vedno naprednejši družbi pričakujemo zgolj porast spolnega nasilja. 

Veliko ljudi se v sodobnosti ujame v past navidezne obče dobrosti seksualne revolucije. Mnogi menijo, da je gledanje, in še bolj snemanje porničev, še posebej za ženske, nekakšno opolnomočenje. Porno zvezdnice so močne, saj kraljujejo lastni spolnosti in jo javno kažejo, s tem pa se upirajo historičnemu tabuiziranju ženske spolnosti. A na žalost temu ni tako: porno zvezdnice so vedno znova v kontekstu lastnega dela izpostavljene nasilju, poleg tega pa nezavedno postajajo ključni del v splošni normalizaciji nasilja, ki ga trpijo same. To je namreč modus operandi liberalnega kapitalizma: navidezno osvobajanje diskriminiranih iz njihovih okov, ampak z namenom prikritja resničnega interesa, ki je vedno zgolj dobiček. Porniči so morda rahlo detabuizirali žensko spolnost, za ceno tega pa so začeli promovirati nasilje, kar pomeni le, da se je pogosta moška želja po nasilju nad ženskami izza zaprtih vrat naselila še na ekrane. 

Oligarhični poglavarji demokratičnega parlamentarizma lahko v šoku zmajujejo z glavami, se držijo za srce in tako kot južnokorejski predsednik Yun Seok-yeol obljubljajo zatrtje masovne organizirane distribucije deepfake pornografije. To pa ne spremeni dejstva, da si ga na koncu dneva v najboljšem primeru vsi drkajo na standardni Pornhubov produkt, torej na enega izmed razlogov, da organizirane spolne zlorabe, kot je ta v Južni Koreji, sploh obstajajo. Dokler bo usoda skupnosti podrejena kolesju prostega trga, bo v procesu informacijskega razvoja takih primerov le vse več. Porniči zato niso žensko opolnomočenje in niso neškodljiva sprostitev. So industrijski obrat, ki temelji na dejstvu, da se seks dobro prodaja.