Nekje po 10. letu starosti življenje začne postajati igrivo, še malo kasneje zapeljivo. Začne se puberteta, ki impulzivni in hihitajoči se posameznici ali posamezniku zmedeno nakazuje nove potenciale čutenja sveta. O zaljubljenosti in seksu v osnovni šoli govorimo v kontekstu spolne vzgoje, ki naj bi mlade seznanila z nujnimi vidiki spolnega življenja. Vzgojno-izobraževalne institucije pri obravnavi spolnosti v veliki meri izhajajo iz biologije, iz razjasnjenih procesov telesa, ki so slabo komplementirani s procesi spolne socializacije in z dejstvom, da sta spol in spolnost neločljivo povezana z družbeno pogojenim delovanjem, ki ga reproducirajo vzgoja in raznolika socialna okolja. 

V današnjem Ciciganu bomo enoznačnost spolne vzgoje v osnovni šoli problematizirali in predstavili vplive tradicionalnih heteronormativnih pristopov družbe do spolnosti in spola. 

Akterka ženskega gibanja po II. svetovni vojni, Vida Tomšič, je že v svojem seminarju Vzgoja za humane odnose med spoloma je del celotne vzgoje človeka v socialistični družbi iz leta 1974 ugotavljala, da obravnava spolne vzgoje zgolj skozi prizmo biologije ni dovolj učinkovit pristop za razumevanje spolnosti in intimnih odnosov. Tomšič je namreč, kot je slišati iz naslova, svojo poanto razvijala v času socialistične morale, ki je nadomestila patriarhalne normative družbe, v zvezi s tem pa poudarjala vedno prisotno kulturno pogojeno razumevanje in usmerjanje človekovih fizičnih lastnosti. 

Biološkost in telesnost človeka sta še danes bolj vezani na ženske, saj v družbi vztraja ideja materinstva, ki trdi, da je ženska brez otroka neizpolnjena, medtem ko do moškega družba ne goji primerljivih zahtev. Družbeni spol, ki takšne zahteve uveljavlja, je po Judith Butler kulturna interpretacija biološkega spola, ki še zmeraj vztraja v binarizmu. 

V seminarju, ki je objavljen v knjižici Načrtovanje družine in spolna vzgoja mladostnikov, je Tomšič, času primerno, opisala družbene spremembe, ki so žensko opolnomočile in jo osvobodile vloge priveska zasebne lastnine moža, ki je njegov ekonomski kapital elegantno pretvarjala v simbolni kapital družine.  Danes pa je neodvisnost in samosvojost žensk prisotna ravno toliko, da pedagoginje in pedagogi ter starši v kontekstu vzgajanja le redko čutijo potrebo po naslavljanju seksizma. 

Četudi obstaja večja fleksibilnost v spolnih vlogah kot pred nekaj desetletji, razlikovanje med spoloma ni izginilo in otrok ne vzgajamo na spolno nevtralen način. Dejstvo ostaja, da se starši in učitelji pri vzgoji malo posvečajo čustvenemu razvoju dečkov, predvsem privzgajanju sposobnosti ubesediti svoje občutke, eden od simptomov površinskega pogovora o doživljanju emocij pri dečkih pa ostaja porast gledanja toksične pornografije, ki pri pubertetnikih služi kot izobraževalno gradivo za spoznavanje spolnih praks in odnosov med žensko in moškim. 

Določen manko ustvarja družbena gonja, ki deklicam vsiljivo privzgaja značilnosti, kot so prosocialnost, nega, skrb, toplina in nežnost, omenjenih lastnosti pa pri dečkih ne spodbuja. En simpatičen plus podelimo dečku, ki ima katero od teh lastnosti, če je nima, je pač nima. Deček bo za življenje potreboval tekmovalnost, izzivalnost in glasnost, zato doma in v šoli pozornost usmerjamo v takovrstna dejanja. Dečki so zaradi izločenosti v sferi prosocialnosti prikrajšani za pripoznavanje lastnih čustvenih želja in potreb, kar se kasneje lahko odraža na različnih pričakovanjih v razmerju in spolnem odnosu. 

Milica Antić Gaber v prispevku Spol in spolna razlika iz leta 2006 pravi, da je za: “/.../ oblikovanje družbenega spola /.../ primarna socializacija najpomembnejša, vendar se oblikovanje nadaljuje oziroma spreminja tudi skozi kasnejša obdobja.” Spolna socializacije se tako začne v družini, kjer starši otrokom posredno in neposredno, odkrito in prikrito podajajo sporočila o telesu, spolu, odnosih in goloti, nadaljuje pa se ob stiku z vrstniki, širšim socialnim okoljem - na primer šolo - in mediji.

Starši odgovore na radovedna vprašanja o spolu in spolnosti  velikokrat podajo v olepšani verziji in nejasno, saj ne vedo, kakšen je pravi način za podajanje takovrstnih informacij ter kje je meja nazornega in podrobnega opisovanja razlik in funkcij lulik in lulčkov. K temu se zmeraj priključuje še starševska percepcija spolnih vlog, pomembno pa k spolni diferenciaciji prispeva tudi ločitev na roza in modro, barbike in avtomobilčke, mini kuhinje in mini delavnice. 

Vzgoja na podlagi binarnosti spolov se s prikritim kurikulom nadaljuje in krepi tudi v vrtcu in šoli, saj so odnos in percepcija otroka, njegovih zmožnosti ter obnašanja velikokrat vezani na njen ali njegov spol. Generalna prepričanja o podobi in značilnostih tipične deklice in tipičnega dečka hitro postanejo normativna in reproducirajo spolne stereotipe. Spolna diferenciacija in binarizem v šolah na obrobje potiskata tudi homoseksualnost in druge LGBT+ dimenzije. Delovanje, izhajajoč iz vsesplošne domneve, da so dečki v aktivni - poredni -, deklice pa pasivne - pridne -, se zrcali v dominantni in submisivni delitvi moškega in ženske pri spolnem odnosu. 

Pravkar se je odvrtel komad Homophobe Parade madžarskega benda Landing Venus. Še vedno poslušate oddajo Cicigan, v kateri tokrat tematiziramo spolno vzgojo mladostnic in mladostnikov. 

Spolna vzgoja za 8. razred osnovne šole je del programa Vzgoja za zdravje za otroke in mladostnike, ki ga je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje in predvideva medpredmetno povezovanje biologije in državljanske in domovinske vzgoje ter etike, čeprav učni načrt za državljansko vzgojo obravnave spola, spolnosti in s tem povezanih vsebin ne navaja. Sicer je predmet državljanska vzgoja med bolj zanemarjenimi predmeti v osnovni šoli tudi na splošno, saj izmed vseh obveznih predmetov v 9 letih osnovnega izobraževanja zavzema najmanj ur. 

Kot smo že omenili, poudarek ostaja na zdravstveni premici spolnosti znotraj teme razmnoževanja, zato lahko predvidevamo, da se spolna vzgoja predava površinsko in enopomensko, posamezna šola pa sama odloča, kako bo spolno vzgojo poučevala. Vsaka šola ima tudi svoje učitelje, ki si način in vsebino spolne vzgoje sestavijo po svoje. Kontekst spolne vzgoje torej določajo učitelji sami, zato so podana znanja lahko precej subjektivna in okrhana. V posredovanje informacij o spolnosti so tako zmeraj vpeti tudi nazori in vrednote učiteljice, njena odprtost ter sproščenost ob podajanju vsebin, ki se tičejo telesa in spolnega odnosa. 

Veliko učiteljic in učiteljev se predavanj o spolni vzgoji loti z distanco in otrokom poudarja negativne posledice spolnega odnosa, kot so nezaželena nosečnost ali spolno prenosljive bolezni. Dejstvo, da je pomembno biti pripravljen na prvi spolni odnos, je velikokrat direktno vezano na čim daljše odlašanje. 

Namen spolne vzgoje je mlade podučiti o varni in odgovorni spolnosti, kar je težko dosegljivo, če do teme ne pristopimo celostno na podlagi strokovnih informacij, s katerimi kritično odgovarjamo na interpretacije spolnosti, ki jih soustvarjajo medvrstniški pritiski in vsiljive medijske vsebine. 

Način dela z mladostniki in mladostnicami mora biti letom primeren, čeprav je nujno, da učiteljica ali učitelj upošteva dejstvo, da se pubertetnice in pubertetniki samozadovoljujejo, drug drugega otipavajo in do neprimernih, velikokrat tudi brutalnih prikazov spolnosti dostopajo že pred urami spolne vzgoje. Zato je spolna vzgoja najkvalitetnejša, če se obravnava pri več predmetih. 

S tem ne mislimo na eksplicitno poglavje znotraj predmeta, temveč na pripravljenost učitelja, da spremembe v intimnih zvezah, zakonu in družini skozi različna obdobja vključi na primer v poučevanje zgodovine in preko tega komentira vrednote, ki so se odražale v odnosih, ter naslovi prisotnost homoseksualnosti. 

Podobne vsebine bi s poudarkom na kulturnih razlikah lahko prikazali pri predmetu državljanska in domovinska vzgoja ter etika, upoštevajoč različne religije, ekonomije in ideologije družb. Nenazadnje so romantični odnosi in ljubezen močno reprezentirani tudi pri književnosti, kjer se prek poezije in proze lucidno kaže predvsem odnos moškega do ženske. Sam spol in spolne vloge pa je možno problematizirati še pri slovnici, ki z uveljavljeno uporabo moškega spola za oba spola pritajeno nadaljuje razmerja spolne dominacije. 

Na razvoj odnosa do spolnosti in intimnih razmerij močno vplivajo tudi vrstniki, kar se pri mladostnikih pozna bolj kot pri mladostnicah, saj dečki spolno aktivnost spodbujajo in eksplicitno raziskujejo bolj kot dekleta. Dečki v puberteti začnejo izkazovati provokativen odnos do seksa, ki je obenem bolj odprt, pogost in sproščen. Dekleta so pri pogovoru o spolnosti previdnejša, saj družba njihovo spolno aktivnost - za takšno definicijo je dovolj že spogledovanje s tremi tipi pri 15 letih - še zmeraj povezuje s promiskuiteto. 

Spolni odnos pa je za mnoga dekleta tudi danes pogojen z zaljubljenostjo, romantičnim odnosom, strahom pred srcozlomom in čakanjem na princa, medtem ko okolje pri dečkih prioritizira, sprejema in krepi domnevo o neukrotljivem primarnem spolnem nagonu.

Odzvenel je komad Virgin Bride zasedbe Morphine. Še vedno poslušate oddajo Cicigan, v kateri danes govorimo o spolih in spolnosti pri mladostnikih in mladostnicah. 

Zraven družine, šole in vrstnikov na mladostnikov odnos do spola in spolnosti vplivajo mediji, med drugim pornografske vsebine, ki so na spletu dostopne vsakomur. Pornografijo prej in pogosteje gledajo dečki, ki se iz takovrstnih prikazov spolnosti učijo predvsem kombinacije površinskih manipulativnih čustev in surovega seksa brez zaščite. 

V klasičnih porničih dominira moški, ženska pa zaseda položaj submisivnega objekta. Ona ne doživlja orgazmov, a vsaj pol ure stoka brez prestanka, od zadovoljstva celo kriči ob pustem agresivnem nabijanju. Izpostavljenost takšnim oblikam seksa predvsem pri dečkih ustvarja nerealna pričakovanja o spolnem odnosu, ki lahko ovirajo vzpostavitev intimnega odnosa. 

Internet lahko sicer tudi pozitivno izobražuje, predvsem prek različnih portalov, namenjenih pubertetnicam in pubertetnikom. Eden izmed takšnih je portal To sem jaz, na katerem se nahaja precej informacij o seksu, kontracepciji, zdravih odnosih, mladi pa lahko strokovnjakom iz različnih področij zastavijo konkretna vprašanja. Internetna stran je, raznovrstnosti tem navkljub, sicer prilagojena novodobnim digitalnim domorodcem, od katerih se sposobnost daljše koncentracije ne pričakuje več, saj so vsi sklopi opisani v nekaj kratkih povedih. 

Hkrati na prvi strani najdemo slogan “Skupnost za mlade z vprašanji, o katerih je lažje pisati kot govoriti”. Ta s takšnim stališčem nadaljuje stigmatizacijo spolnosti in spolov, tako družbenih kot bioloških, ter tabuizira področje telesnega in mentalnega razvoja. Četudi je možnost, da mladostnice in mladostniki anonimno zastavljajo vprašanja o svojem telesu in spolnosti zaželjena, ni prav, da nam je o takšnih temah lažje pisati kot govoriti, zato bi strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja morali premagovati družbeno zakoreninjene procese marginalizacije spolnosti in drugih novosti odraščanja. 

Sposobnost odprtega razgovora o spolnih praksah, telesu in zaljubljenosti namreč nakazuje na večjo mero upoštevanja in sprejemanja lastnega telesnega in osebnostnega razvoja, interakcija “tukaj in zdaj” pa pomeni takojšnjo povratno informacijo ter spodbuja dinamično izmenjavo znanj, prepričanj in vrednotenj, ki je konstruktivnejša od skopih odgovorov spletnih strokovnjakov. 

Razumevanje vloge spolnosti in samega spolnega akta v razmerju zahteva sposobnost intimne vzajemne komunikacije, ki je iskrena in dosledna. Na pristop do romantičnega odnosa vplivajo družinski in prijateljski odnosi, stik z mediji in stališče do predvajanih prizorov s seksualno ali romantično konotacijo. Te izkušnje soustvarjajo posameznikovo osebnost, s katero vstopa v različna okolja in v njih aktivno deluje. 

Pedagoginje in pedagogi se morajo zavedati, da so lahko za otroke in mladostnike edini objektiven, celosten in kritičen posrednik dejstev in različnih vidikov biološkega in družbenega spola, spolnosti in intimnih razmerij. Starši so namreč v odnosu do omenjenih vsebin pogosto ozkogledni in otrokom prodajajo cenzurirane drobtinice, vrstniki so prežeti s hormoni in nevešči upravljanja s svojimi občutki ter mislimi, mediji in druge spletne vsebine pa se prepletajo v kičastem idealiziranju romantičnih odnosov in vulgarnem razvratu razsipnega eroticizma.

Risbo je posodila Laura Krajnc.