Pri vprašanju položaja romske skupnosti je na celotnem političnem spektru govora izključno o nasilni ali manj nasilni obliki integracije Romkinj in Romov v družbo ter njene institucije. Množica spodletelih državnih in lokalnih programov je vsaj tisto romsko skupnost, ki živi na Dolenjskem, privedla do na videz neizhodnega stanja. Obdobjem medijskega zatišja, ko se s problemi dostopa do komunalnih storitev v romskih naseljih ukvarjajo samo nevladne organizacije, sledijo obdobja vsem vidnega nasilja, ki izbruhne med romsko populacijo, širšim prebivalstvom in represivnimi aparati države. Ob tem primeru bi radi ponovno opozorili na vlogo in način delovanja moderne nacionalne države ter ponovno premislili napore slovenske države pri integraciji Romkinj in Romov. Trdimo, da je osnovna karakteristika države ta, da si podreja celoten prostor in vse ljudi v njem. Homogenizira prostor, ki ga zaseda, in ne dopušča obstoja območij, v katerih bi lahko bivale skupnosti z drugačno notranjo organizacijo.

Nikakor ne smemo in niti ne želimo idealizirati izoliranosti in revščine romske skupnosti, ampak bolje razumeti dinamiko med državnimi institucijami in skupnostmi, ki so zdaj ali kadarkoli v preteklosti bile zunaj njih. Pri tem nam je lahko v pomoč koncept nomada, ki sta ga razvila filozofa Félix Guattari in Gilles Deleuze ter ga postavila v antagonizem z državo. Figuri nomada, ki sta jo zasnovala na pomanjkljivih etnografskih podatkih, sta pripisala moč socialne in politične transformacije ter upora.

Nomad živi v skupnosti brez vertikalne hierarhije in državnih aparatov. Njegova moč izhaja iz njegovega odnosa do prostora, ki ga ne naseljuje stalno in se v njem giblje »gladko«. Nomad zaradi svoje transformativne moči predstavlja grožnjo državi, ki strmi k ohranjanju obstoječega stanja in želi vsakršno gibanje izven svojih meja pogoltniti vase ter tako preprečiti možnost motenj od zunaj. Koncept Guattarija in Deleuza je moč kritizirati z več vidikov. Pripisovanje revolucionarne moči mobilnim skupnostim v času globalizacije, ki ga spremlja evropska fascinacija nad nomadstvom in njegovo idealiziranje, je zaradi več razlogov, o katerih nimamo prostora govoriti tukaj, zgrešena. Lahko pa nam ti na hitro predstavljeni filozofski koncepti pomagajo na nov način osvetliti delovanje države v odnosu do manjših skupnosti, ki vsaj deloma delujejo izven njenih okvirov. Primaren vzgib države je, da te skupnosti vključi v svoj aparat, tudi nasilno, če je to potrebno.

Stoletja dolgo izključevanje, rasizem in marginalizacijo lahko obravnavamo kot dejavnike, zaradi katerih je za mnoge Romkinje in Rome misel o opevani integraciji nepredstavljiva. Kljub poskusom nasilnih naselitev v 19. stoletju je romska skupnost ohranila svoj polnomadski slog življenja. Deloma so bili vedno teritorializirani, živeli so na območju ene ali več regij, čeprav niso stalno bivali na enem kraju. Skupnost se je praviloma selila zaradi svoje obrti, torej to je bil način preživljanja. Z modernizacijo družbe se je začela romska skupnost stalno naseljevati. Praviloma se je na določenem območju naselila ena sama družina, ki se je z leti širila, hkrati pa so se priseljevali tudi oddaljeni sorodniki. Prej polnomadski skupnosti so po novem mobilnost omogočala motorna vozila. Stalna naselitev pa ni pomenila vključenosti v širšo družbo. Socialni preboj se je zgodil le redkim. Nastajajoča naselja so bila zaradi slabih materialnih razmer povsem izolirana. 

V času državnega socializma se je del romske skupnosti na Slovenskem preživljal z delom v težki industriji, z izdelovanjem kovinskih izdelkov in lokalnimi obrtmi. Z nastopom novega sistema so zaradi selitve težke industrije na globalni jug in uvažanja poceni potrošniškega blaga, ki je izpodrinil obrtniške izdelke, ti poklici izginili. Zaposlitev za slovenske Romkinje in Rome je še danes izjemno težka, skoraj nemogoča, deloma zaradi zahtevanih sposobnosti in znanj, deloma zaradi rasističnih predsodkov širše družbe. Tako je skupnost odvisna ali od državne pomoči ali pa od nelegalnih dejavnosti. 

Način, na katerega bolj »strpni« in »razumevajoči« glasovi na slovenski medijski sceni govorijo o neizobraženih romskih materah, ki ne vedo, kaj za otroka pomeni izobraževanje, je neverjetno podcenjevalen in vzvišen. Država in njene institucije, ki jih poganja kapitalistična logika, gledajo na romsko skupnost na Dolenjskem kot na zaostalo, ki si ne zna sama pomagati. Način, na katere so se predstavniki skupnosti v preteklosti preživljali, sta država in sistem, ki ga producira, naredila za zastarelega. Zdaj slovenska država od ljudi pričakuje vključitev na trg delovne sile, na katerem zanje ni pravega prostora. Pomembna značilnost države, kakršno opisujeta Deleuze in Guattari je, da tokove ljudi, ki so se prej pomikali izven nadzora države, inkorporira vase in jih uporabi v svojo korist, spremeni jih torej v svojo delovno silo. Problem pri obravnavanem primeru je, da država niti tega ni zares sposobna narediti, ker za romsko delovno silo ni povpraševanja.

Romski otroci v Sloveniji so pogosto vpisani v obvezno osnovno šolo, vendar je kasneje ne obiskujejo redno. Glede na zapis novomeškega župana Gregorja Macedonija v Sobotni prilogi Dela so novomeške osnovne šole lani neobiskovanje pouka začele redno prijavljati šolskemu inšpektoratu. Župan govori o 62 prijavah, od katerih se jih je 58 zaključilo z izrečeno kaznijo denarne globe staršem. Po navedbah Macedonija je bila doslej plačana samo ena globa. Slovenska država v teh primerih ne ve, kako postopati, kako kaznovati, tako kot ne ve, kako ukrepati v večini primerov, ko se pozivi k integraciji niso udejanjili. 

Romska skupnost v Sloveniji je, kljub zakonskim zagotovilom in domnevnim praksam uspešnega sobivanja ter asimilacije v Prekmurju, v nekaterih primerih povsem ločena od države, ločena od komunalnih storitev, izobraževalnih in represivnih institucij. Uspeli sta ji izmikanje popolnemu državnemu nadzoru in deloma ohranitev, če smo malo preveč abstraktni, določene miselne svobode ter nepokornosti, ki jo praviloma spremlja revščina. Torej ohranitev lastnosti, ki jih Guattari in Deleuze pripisujeta svoji figuri nomada, stoječi nasproti močnemu državnemu aparatu.

Dinamika izmikanja zakonom, državnim institucijam, neupoštevanja pravil in hkratne odvisnosti od države je romsko skupnost naredila težko nadzorljivo. Njihovo nesprejemanje nečloveških državnih birokratskih poti je odpor, minimalen upor proti državi, ki ne prenese nasprotovanja njenemu načinu delovanja. Tega, ki kaj takega poskusi, izloči ali pa preoblikuje, integrira, asimilira. Z romsko skupnostjo ji v popolnosti ni uspelo niti prvo niti drugo, zato ostaja v nekakšnih vicah, stanju nepredvidljivosti in obubožanosti.