21. 8. 2018 – 16.00

Kdo je ubil Marka Fisherja?

Audio file

V dveh komentarjih, današnjem in tem, ki bo na spored prišel čez teden dni, bomo pozornost posvetili pojavu, ki se je izrazito razrasel znotraj levih gibanj na zahodu, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, v sicer nekoliko manjši meri pa tudi v Sloveniji. Današnji del naj služi kot konceptualni uvod, v katerem bomo povzeli nekatera opažanja britanskega teoretika in pisca Marka Fisherja iz prispevka, naslovljenega “Exiting the Vampire Castle”. Prihodnji teden pa bomo tematiko aktualizirali in konkretizirali na primerih z domače leve scene.

V eseju, objavljenem novembra 2013, je Fisher poskusil odgovoriti na vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak minimalno reflektiran človek na levem polu političnega spektra: kako smo se znašli na točki, ko je iz večine samooklicanega levega diskurza skoraj povsem izginilo prevpraševanje razredne družbe, povsod pa je prisotno predvsem moraliziranje? Na točki, na kateri je dejanska solidarnost nemogoča, občutki strahu in krivde pa vseprisotni, ob tem da slednji ne izvirajo iz napadov z desne, temveč iz levih gibanj samih? Oblike subjektivitete, krive za nastalo situacijo, ki jih Fisher brezkompromisno označi za buržoazne, v eseju razdeli na dva dela: na tiste združene pod pomenljivim označevalcem “grad vampirjev” ter na to, kar imenuje “neoanarhizem”. Zavoljo fokusa se bomo za zdaj posvetili zgolj vampirskemu gradu, pri tem da lahko brez izgube pomena zanj uporabimo izraz, ki nam je kulturno nekoliko bliže: levoliberalizem.

Levoliberalizem je osredotočen na širjenje občutka krivde. Žene ga svečenikovo poželenje po ekskomuniciranju in obsojanju, poželenje akademskega pedanta po tem, da ga vsi vidijo, ko prvi opazi napako, hipsterjevo poželenje po tem, da je eden od tistih, ki so “in”. Nevarnost napadanja levoliberalizma je ravno v tem, da lahko izpademo, kot da napadamo boje proti rasizmu, seksizmu, homofobiji, kar bodo njegovi akterji tudi na vsak način zatrjevali. Toda levoliberalizem lahko, prav nasprotno predstavi, da gre za edino legitimno obliko teh bojev, najbolje razumemo kot buržoazno-liberalno pervertiranje in apropriacijo energije levih gibanj. Levoliberalizem je bil rojen v trenutku, ko je borba proti definiranju posameznika na podlagi identitetnih kategorij postala iskanje potrditve lastne “identitete” s strani buržoaznega velikega Drugega.

Fisher poudari, da privilegij, ki ga uživa kot bel moški, gotovo sestoji tudi iz tega, da ga nič posebno ne sili k temu, da bi se zavedal svoje etničnosti ali spola, ter da je občasno opozorilo na te slepe pege dobrodošla streznitev in razodetje. A levoliberalizem želi, namesto da bi težil k svetu, v katerem vsi dosežemo svobodo pred identitetnimi klasifikacijami in njihovimi posledicami, ljudi zvesti nazaj v identitetne grupacije, v katerih so za vedno definirani v terminih, ki jih določa hegemon. Tam ostajajo v bolečem samozavedanju in izolirani kot posledica solipsistične logike, ki zatrjuje, da drug drugega ne moremo razumeti, če ne pripadamo isti identitetni skupini.

Prav tako izpostavi po njegovem videnju fascinanten, “magičen” mehanizem invertirane projekcije, po katerem je že sama omemba razrednosti avtomatično obravnavana, kot da želi prikazati etničnost ali spol kot manj pomembna. Dejansko je v resnici nasprotno, saj levoliberalizem operira z dominantno liberalno razlago in razumevanjem etničnosti in spola, da z njimi zakrije razredna vprašanja.

Logika slednjega izhaja iz izhodiščne dileme levoliberalizma: kako posedovati obsežno bogastvo in moč ter hkrati izpasti kot žrtev, marginalno in odporniško? Odgovor nanjo je že obstajal v obliki institucije krščanske cerkve. Lahko so se zatekli k vsem peklenskim strategijam, temačnim patologijam in psihološkim mučilnim napravam, ki jih je krščanstvo izumilo in jih je Nietzsche opisal v Genealogiji morale. To svečeništvo slabe vesti, to gnezdo hinavskih širiteljev krivde je točno to, kar je Nietzsche napovedal, ko je rekel, da je nekaj hujšega od krščanstva že na poti.

Levoliberalizem se hrani z energijo in zaskrbljenostjo mladih, predvsem študentov, a najbolj od vsega živi od pretvarjanja trpljenja določenih skupin v akademski kapital - bolj kot so marginalne, bolje je. Najbolj opevani levoliberalni akterji so tisti, ki so odkrili nov trg trpljenja: tisti, ki lahko najdejo skupino, ki je bolj zatirana in podrejena kot katerakoli prej izkoriščana, bodo hitro napredovali po levoliberalni lestvici.

Fisher je karakteristike te oblike subjektivitete strnil v pet zakonov. Prvi zakon levoliberalizma se tako glasi: individualiziraj in privatiziraj vse. Čeprav levoliberali vsaj deklarativno podpirajo strukturno kritiko, se v praksi nikoli ne osredotočajo na nič drugega kot na obnašanje posameznikov. Saj veste, nekateri izmed teh pripadnikov nižje klase niso lepo vzgojeni in znajo biti nesramni. Ne pozabite: obsojanje posameznikov je vedno bolj pomembno od posvečanja pozornosti neosebnim strukturam. Dejanski vladajoči razred širi ideologije individualizma, a se načeloma obnaša kot razred, in marsikaj, kar lahko izgleda kot zarota, je dejansko zgolj izraz razredne solidarnosti vladajočih. Levoliberali, naivna služinčad vladajočega razreda, delajo obratno: polna usta imajo “solidarnosti” in “kolektivnosti”, ob tem pa se vztrajno obnašajo, kot da individualistične kategorije, vsiljene s strani hegemona, dejansko držijo. Ker so v svojem bistvu mala buržoazija, so levoliberali intenzivno tekmovalni, kar pa je zakrito pod plastmi pasivne agresivnosti, tipične za buržoazijo. Kar jih drži skupaj, ni solidarnost, ampak vzajemen strah - strah, da bodo oni naslednji izobčeni, izpostavljeni ali obsojani.

Drugi zakon levoliberalizma je: prikaži misel in dejavnost kot zelo zelo zahtevno. Nobene lahkotnosti ne sme biti, še posebej nobenega humorja. Humor po definiciji ni resen, mar ne? Misliti je težaško delo in namenjeno ljudem z imenitnimi glasovi in namrščenimi obrvmi. Kjer obstaja samozavest, vnesi skepticizem. Govori, da se ne smemo prenagliti, da je treba o tem ali onem globlje premisliti. Zapomnite si, imeti prepričanja je zatiralno in lahko vodi do gulagov!

Tretji zakon levoliberalizma je: razširi toliko občutka krivde, kot ga lahko. Čim več krivde, tem bolje. Ljudje se morajo počutiti slabo, saj je to znak, da se zavedajo težavnosti situacije. Okej je biti razredno privilegiran, če se počutiš krivega glede svoje privilegiranosti in ljudi, ki so na razredno podrejeni poziciji, prav tako pripraviš do tega, da se čutijo krive. Saj ti tudi delaš dobra dela za revne, ne?



Četrti zakon levoliberalizma je: esencializiraj. Čeprav levoliberali vedno govorijo o fluidnosti identitet, pluralnosti in raznolikosti - deloma zato, da prikrijejo svojo lastno premožno in privilegirano ozadje - se sovražnika vedno esencializira. Sledeč svečenikovemu poželenju po ekskomunikaciji in obsojanju mora obstajati močna distinkcija med Dobrim in Slabim, pri kateri je slednje esencializirano. Taktika je sledeča: oseba X se je izrekla ali se je obnašala na specifičen način, obnašanje ali izrečeno je bilo lahko razumljeno kot seksistično, transfobno ali kaj podobnega. Do te točke vse zdrži. A ključno je, kar sledi. Osebo X se nato definira kot seksista, transfoba ipd., celotno identiteto te osebe definira ena slabo premišljena opazka ali zdrs v obnašanju. Ko nato levoliberali sprožijo svoj lov na čarovnico, žrtve, ki pogosto izhaja iz nižjega razreda in ni priučena pasivno-agresivnega kodeksa buržoazije, ni težko pripraviti do tega, da izgubi živce in s tem še dodatno potrdi pripisano vlogo zlikovca v najnovejši orgiji pravičnosti.

Peti zakon levoliberalizma je: razmišljaj kot liberalec. Ker tudi si liberalec. Glavna dejavnost njegovih akterjev, ki je podpihovanje ogorčenih odzivov, temelji na nenehnem izpostavljanju boleče očitnega:  Kapital se obnaša kot kapital, ni zelo prijazen! Represivni državni aparati so represivni! Protestirati moramo!

V dnevih po objavi je esej, ki smo ga tu delno povzeli, sprožil malo neurje odzivov, pričakovane diskreditacije s strani tistih, ki so se v pisanju prepoznali kot vampirji, so vsaj po številu, če že ne po kvaliteti, presegle pisanja podpore. Fisher je v naslednjih letih užival opazno manj ugleda v anglofoni akademski skupnosti, januarja 2017 pa je malo pred izidom svoje knjige The Weird and the Eerie storil samomor.

Audio file
30. 8. 2018 – 16.00
Drugi del sage o vampirjih in levih gibanjih

Pa odgovorimo še na provokacijo iz naslova. Glede na njegovo osebno dolgoletno bitko z depresijo in druge možne faktorje bi bilo, kakor je v posvetilu ob njegovi smrti zapisal Ross Wolfe, “hudo domišljavo zaključiti, da je žalostno stanje levega diskurza in gibanj pripomoglo k njegovi poslednji odločitvi. A enako zavajajoče bi bilo vztrajati pri tem, da ni imelo nič z neznosnim občutkom obupa, ki ga je čutil v zadnjih letih, še posebej glede na to, kako pogosto je objokoval to žalostno točko, na kateri smo se znašli". 

 

Aktualno-politične oznake

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.