Prejšnji torek smo v komentarju, naslovljenem z “Kdo je ubil Marka Fisherja”, povzeli nekatere izsledke njegovega eseja “Exiting the Vampire Castle”, v katerem se ukvarja s fenomenom, ki je prežel leva gibanja predvsem v Zahodnem svetu. Če na kratko obnovimo, jedro kritike tega fenomena tiči v izrinjanju razredne problematike iz diskurza in praks levih gibanj ter njeno nadomestitev s problematiko zatiranosti različnih identitetnih skupin. Naslavlja odmik od univerzalističnega nagovarjanja in strukturne, materialistične analize mehanizmov nadvlade in zatiranja ter njuno nadomeščanje z domnevno, a pogosto zgolj navidezno intersekcionalno analizo struktur družbene moči ter buržoazne oblike subjektivitete, ki jih je ta menjava fokusa omogočila.

V anglosaškem svetu in tamkajšnjih gibanjih, ki so predmet Fisherjeve kritike, se ta fenomen v praksi pojavlja kot strogo hierarhiziranje pravice do naslavljanja problematik posameznih identitetnih skupin, namreč v smislu: če si X, ne moreš govoriti o Y problematiki. Pojavlja se kot razmah diskurza, ki temelji na moraliziranju in širjenju občutka krivde ter esencializiranju tistih, ki izražajo nestrinjanje ali se ne obnašajo primerno vzpostavljenemu kodeksu vrednot. Akterjem, ki s tem diskurzom operirajo, pa fenomen skoraj čarobno omogoča prikrivanje lastne, predvsem razredne priviligiranosti. Tragikomičnost teh praks je zlahka mogoče zapaziti denimo v “progresivnih” študentskih gibanjih in organizacijah na kampusih zasebnih univerz v Združenih državah Amerike, kjer je lahko škandalozno že to, da se moški okliče za feminista namesto za podpornika feminizma. Obenem na isti fakulteti pripadniki lokalne alt-right celice poskusijo defenestrirati najbolj radikalno levega profesorja, ki ga v zadnjem trenutku rešijo varnostniki. Primer ni hipotetičen.

Kakor pa smo v prejšnjem komentarju napovedali, bomo opisani fenomen danes poskusili analizirati v kontekstu domorodne leve scene. Verjetno ni brezpredmetno opozoriti na nekoliko drugačen teren dogajanja, slovenska družba je precej manj etnično raznolika kot denimo britanska ali ameriška; dediščina samupravnega socializma, čeprav krhajoča, v smislu javnega šolstva, zdravstva ter pravic žensk kljub vsemu še vzdržuje nekatere norme, ki so v anglosaškem svetu še vedno predmet boja. Da lahko pridemo do izsledkov, analognih situaciji naše levice, se moramo problematike lotiti historično.

Razvoj in zahteve levih gibanj v Jugoslaviji lahko analiziramo skozi dva večja valova, dogajanje okoli maja 1968 ter dogajanje pred razpadom skupne države tekom osemdesetih let. Oba valova sta skušala artikulirati levo kritiko zgodovinskega poskusa vzpostavitve socialistične države, ki je vsaj deklarativno stremela k odpravi razrednih delitev. A tu se večina skupnih točk tudi konča. Upor poleti 68’ je sicer bil uperjen proti jugoslovanskim oblastem, vendar so bile njegove zahteve in očitki zoper oblastnike artikulirani predvsem v smislu neizpolnjenih obljub socialistične ureditve, proti partijskemu elitizmu in še vedno v kontekstu želje po prosperiteti v brezrazredni družbi. “Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče” je kot slogan deloval ravno znotraj vizije družbe, ki je že začela pot v pravo smer, a so jo številne kontradikcije ter kadrovski in ideološki nastavki vojaške strukture, ki je pregnala fašizem, držali nazaj.

V osemdesetih je artikulacija leve kritike slonela že na precej drugačni osnovi. Znotraj levega teoretskega polja je na Zahodu zagon dobival post-marksizem z avtorji, kot sta denimo Ernesto Laclau in Chantall Mouffe, na domačih tleh pa denimo Slavoj Žižek, ki so se v svojem raziskovanju že precej distancirali od naslavljanja vprašanja razredne delitve, vse več pozornosti pa je dobival kulturni boj. V institucionalnem smislu je bila najbolj progresivna in aktivna  sila tega obdobja Zveza Socialistične mladine Slovenije, ki je z nekaterimi mediji, denimo tednikom Mladino in vašim najljubšim radijem, vred odpirala prostor za nova družbena gibanja, od mirovniških, okoljevarstvenih, gibanj za pravice istospolnih, new-agerskih duhovnih gibanj in podobno. Veliko pozornosti so posvetili tudi domnevno transgresivnim kulturnim oblikam, na primer panku, dejavnosti kolektiva Neue Slovenische Kunst, performativnim umetniškim praksam in drugim oblikam kulturne liberalizacije jugoslovanske družbe.

Povsem zgrešeno bi bilo označiti te družbene tokove kot napačne ali kvarne. V kontekstu takratne jugoslovanske družbe so bili tako neizbežni kot nujni, a njihova institucionalizacija, ki se je formalizirala na dvanajstem kongresu ZSMS leta 1986 v Krškem, je v veliki meri potekala tudi na račun postopnega zanemarjanja ekonomskih in razrednih vidikov družbenega boja, ki so bili tako s strani oblasti kot njenih kritikov zreducirani na nivo parol. Odmik od sindikalnih gibanj se je zgodil tudi na institucionalni ravni, kar je nova družbena gibanja še dodatno oddaljilo od praks delavskega boja. Obči procesi dezintegracije skupne države in porast nacionalizmov so potekali paralelno, razpad ter tranzicija v kapitalistično ureditev pa je bila naposled takorekoč neizogibna.

Tranzicija in kadrovski pretok velikega števila članov ZSMS v stranko Liberalne Demokracije Slovenije je za seboj povlekla tudi večino praks, ki so bile vzpostavljene v osemdesetih letih, sedaj pa so bile te rešene ekonomskih okovov samoupravnega socializma. Tranzicijski procesi so, z izjemo sindikalnega gibanja do neke mere, v družbena gibanja vnesli logiko zasebne ekonomske pobude in privatizacije družbene lastnine kot novi normi, znotraj večstrankarskega sistema pa se gibanja niso več čutila poklicana biti boj za oblast, temveč predvsem za legitimacijo s strani vsakokratne oblasti. Kulturni boj je postal praktično edina oblika diferenciacije vladnih strank ob morda stopnji pripravljenosti za popolno ekonomsko liberalizacijo. Tako se denimo levičarstvo Socialnih Demokratov kaže predvsem v tem, da se hodijo kazat na partizanske proslave in “so za rdečo zvezdo”, ob tem pa predsednik njihovega podmladka brez težav retvitne hvalnico Johnu McCainu, ki jo je spisal George Soros. Kaj drugega pa  gre pričakovati od stranke, nastale iz najbolj povprečnih kadrov razpadajoče jugoslovanske partije.

Seveda je do sedaj povedano zgolj groba poenostavitev procesov, ki so pripeljali do današnjega stanja levice v našem prostoru. A vendar naj služi kot prikaz nekih splošnih smernic in prioritet, ki so tako zaradi institucionalne kontinuitete kot dediščine in ideologije obdobja zlate dobe ZSMS in LDS ostale nekakšno normalno stanje. Direktna kontinuiteta teh praks se manifestira predvsem preko medijev, kot je Mladina, think tankov, kot je na primer Alternativna akademija, profiliranih LDS ali SD akademikov ter kulturnih institucij, katerih skrajni domet je organizacija predvolilnih dogodkov, kot je bil Shod proti Sovraštvu pred nekaj meseci.

V tem kontekstu so tudi jasno vidni kulturni vplivi ameriških liberalcev, ki bi vse reševali z ljubeznijo, saj veste: “Love trumps Hate”. Identitetno zborovanje brez primere in tudi brez kakršnekoli moči. Samo, da ni Janeza, tudi manjšinska neoliberalna vlada z neizkušenim premierjem in kadrovsko nočno moro bo okej. Čeprav je jasno, da to, kar bi prinesla vladavina SDS, nikakor ni v interesu velike večine populacije, si je smešno zamišljati, da lahko takšna politika, kot jo predlagajo domači levoliberali, naredi karkoli dolgotrajnega proti njihovemu pohodu na oblast.

Pa, da ne pozabimo na akterje stranke Levica, zaključimo še z zgodbo izpred nekaj let, ko slednja še ni bila združena. V času po prvem preboju v parlament je bil med levičarsko zagretim delom mladih precejšen interes po včlanitvi v Iniciativo za demokratični socializem. Takrat so namreč še obstajali upi, da bo šlo za kaj drugega kot malo bolj rdeč odtenek stranke Socialnih Demokratov. V Facebook skupini, namenjeni komunikaciji med različnimi levimi organizacijami, je prišlo do kritike stališča, ki ga je Matjaž Hanžek, takrat še poslanec, zavzel v Državnem zboru. Ko se je na kritiko odzvala novopečena funkcionarka IDS-a ter, kot je bilo zanjo v navadi, v odzivu vnovič privzela vlogo zagovornice vseh stališč in potez predstavnikov stranke, je v odgovor na svoj zagovor prejela jezno in porogljivo kritiko izpostavljene prakse ter zahtevo po bolj odgovornem postopanju organizacije, za katero smo vsi želeli, da bi postala resna stranka in nova sila na levici. Na kritiko se je odzvala z vzvišenim kritiziranjem tona, v katerem je bila kritika napisana, na samo vsebino odgovora ni bilo. Spletno prepucavanje se je nato še malce nadaljevalo, brez osebnih žalitev. Banalno, mar ne?

Nekaj tednov kasneje smo tisti, ki smo se do dotične funkcionarke kritično izrazili, prejeli zavrnjene včlanitvene izjave z uradnim razlogom blatenja funkcionarjev stranke po socialnih omrežjih. Dotična funkcionarka je pač imela dva prijatelja v tročlanski kadrovski komisiji.

V resnici mora avtor dotični funkcionarki izreči zahvalo, saj mu je bila s tem prikrajšana travma tega, kar se je s stranko Levica zgodilo v času pred in po njeni združitvi. Ta, zdaj že bivša funkcionarka, se danes v medijih pojavlja kot direktorica ljubljanskega feminističnega inštituta. Med komentiranjem izzida volitev na RTV je izjavila: “Ženskam se v politiki očitno odpre prostor šele takrat, ko je izid tekme že jasen. Vseeno pa ne smemo analize zreducirati na golo preštevanje. Pomembno je, kakšno politiko te ženske izvajajo." Še kako resnično.

Nadaljevanje prihodnjič...