Ob objavi rezultatov nedeljskih volitev je zmago večina takoj pripisala desnici, ki je osvojila pet od osmih evro mandatov. Toda, ali je njihova zmaga res tako samoumevna, kakor se zdi na prvi pogled?

Od vseh reči, povezanih z evropskimi volitvami, verjetno še najbolj preseneča volilno telo desnice. Kakor se SDS in skupna lista SLS-NSi tolčeta po prsih in čestitata samim sebi, je očitno, da sta Lojze Peterle in Milan Zver med predvolilno kampanijo govorila take idiotizme, da je vsaj polovica tako imenovanih vojščakov ostala doma. Če smo takoj po razsodbi v primeru Patria poslušali in brali, kako se ljudje trumoma včlanjujejo v SDS, je potemtakem 41 odstotkov in pol, kolikor sta jih pomladni listi skupaj zbrali, gotovo slab rezultat. Nedeljski izidi, če jih le pavšalno razdelimo na, recimo temu, levico in desnico, se pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od katerih koli drugih volitev ali referenduma v Sloveniji.

Izgleda, da si volivci desnice demokracijo vseeno predstavljajo malenkost drugače kakor Zver in da »loyalty index« v Sloveniji še ne deluje. Tudi Peterle, ki ga Evropska ljudska stranka očitno še ni obvestila, da trojka sama že nekaj časa priznava napake pri reševanju držav v krizi, si je s svojo “kjer je trojka, tam je okrevanje” argumentacijo resno zbil kredibilnost. Ob rezultatu 40-60 sta desnico tako rešila visok prag za vstop v Evropski parlament, ki je, mimogrede, v Nemčiji obveljal za neustavnega, ter razdrobljenost levice. Slednje je za SDS prej poraz kakor zmaga, saj po novi razporeditvi moči na nasprotnem koncu Državnega zbora ni nobene močne stranke, ki bi zagovarjala spremembo volilnega sistema.

Ima pa slovenska levica zato končno razlog za veseljačenje – odstop predsednika Socialnih demokratov, Igorja Lukšiča. V zadnjih nekaj mesecih je ob stalnem padanju podpore očitno začel poslušati nasvete svojega predhodnika Pahorja. Rdečo kravato je zamenjal odpet zgornji gumb, Twitter so preplavile slike njegove družine in SD je svojo retoriko spet spustil na nivo dobrih ljudi. Njegovo napoleonsko samoustoličenje za nosilca liste se je končalo tako klavrno, kakor Pahorjevo deseturno drsanje v prazni dvorani. Da res ne razume, je Lukšič najlepše pokazal v včerajšnjih Odmevih, ko je žalostno branil sebe, svojo nekoruptivnost in podporo privatizaciji ter napadal Janšo in Jankovića. A izgubil ni proti njima, izgubil je proti kandidatki iz svoje liste, katere volivci so dali jasno vedeti, da ne tolerirajo pogrete narcisoidne propagande.

Nedvoumen znak, da ima Slovenija demografski problem, je Ivo Vajgl, ki je kljub 71-im letom prav mladostno skočil k DeSUS-u in si brez kakršnegakoli programa z lahkoto priboril še en mandat. Svojim volivcem ni pojasnil niti osnovnega oksimorona, kako lahko zastopa interese upokojencev, istočasno pa je član Zavezništva liberalcev.

Tudi Šoltesu je uspel levji skok, ko je v rekordnem času ustanovil stranko in pokazal, da se da mandat v evropskem parlamentu osvojiti le s Facebook stranjo. Kako tudi ne, saj je imel na terenu kar najboljše operativce, ki Radiu Študent že dve leti onemogočajo preživetje. Kako se Šoltesova social-demokratska politika ujema s podjetniško logiko ekipe Povezanih iz ljubljanske Študentske organizacije, ni čisto jasno, v megli pa tavamo tudi glede njegove udeležbe na državnozborskih volitvah. Če noče ponovitve volitev v Sloveniji, bo moral Šoltes z odstopom z mesta evroposlanca počakati najmanj pol leta, ki pa bodo na notranje političnem prizorišču gotovo burna. V primeru, da se odzove klicu domovine, pa to v evropski parlament ponese Katarino Košak, bivšo ministrico na ljubljanskem ŠOU-u, kar bo po državnemu sekretarju Jerneju Pavliču že drugi primer raketnega vzpona študentskih politikov. Pa naj še kdo reče, da se ne splača razporejati študentskih milijonov.

Za konec še k strankam, ki se niso prebile v parlament. Če ob strani pustimo obskurnosti, kot so Zeleni Slovenije, loterija in domoljubi vseh vrst, se je verjetno največ pričakovalo od Solidarnosti in Združene levice. Slednji so z Violeto Tomič na žalost izvedli precej beden performans in tudi tukaj volilno telo ni razočaralo. Če bi namesto igre ponudili vsebino, bi precej verjetno dobili mandat, tako pa bo nosilka liste ob sestavi nove-stare Evropske komisije morda le izvedela, kdo je Jean-Claude Juncker.

A dejstvo je, da so v letošnjem turbo-volilnem letu evropske volitve le ena izmed bitk in da bo pravi zmagovalec znan šele pozno jeseni. Če seštejemo glasove, ki so jih dobile predpražne, programsko sorodne stranke Združena levica, Solidarnost ter Pirati in če temu dodamo še preferenčne glasove za Jožeta Mencingerja, ki mu je razpad stranke uničil kandidaturo, a se sam nagiba k Evropski levici, dobimo 59.000 glasov, kar bi ekipo izstrelilo na tretje mesto med SLS-NSi ter Verjamem. Ob ugibanju, da se jim pridružijo še volivci Sanjske službe, pa bi takšna koalicija zbrala še dodatnih 14.000 glasov, kar bi bilo dovolj za drugo mesto.

Počakajmo torej, da se pred državnozborskimi in lokalnimi osnuje še kakšna koalicija, da župnik Cerar končno predstavi program in ekipo ter da odstopi še kakšen predsednik stranke. Ugibanja o tem, kdo je zmagovalec volitev, na katerih je udeležba primerljiva s študentskimi, pa prepustimo tistim, ki jim je merilo za uspeh plača evropskega poslanca.

Voli vas Arne.