Ni nam pomoči. Ne s takšno predsednico vlade, s takšnimi ministri, s takšnim predsednikom države in s takšnimi volivci. Tudi s takšnimi vstajniki nam ni pomoči, bi nekdo dodal. Morda res, a tudi največji kretenizmi slednjih so lahko kvečjemu drugorazredni, prva klasa je namreč rezervirana za tiste, omenjene na začetku. Kot je v naravi stvari, pa so dnevi okoli državnih praznikov, še posebej tistih, ki obeležujejo obletnico kakšne državnosti, polni kretenizmov vseh barv. Prav posebnega si je te dni privoščil kdo drug kot mojster te discipline, predsednik Borut Pahor. V času, ko je postalo povsem jasno, da so domači nosilci politične oblasti zgolj podizvajalci Bruslja, ki je sicer tudi sam podizvajalec kapitala, se je Pahor odločil krepiti zavest, da imamo lastno, suvereno državo. Pred vhodom v predsedniški urad bo tako ob praznikih suverenost Slovenije pod predimenzioniranimi zastavami Evropske unije in Slovenije dokazovala častna straža Slovenske vojske. Naj vas bajoneti ne prestrašijo, služijo zgolj kot ilustracija miselnosti iz 19. stoletja. Danes je navsezadnje praznik Slovenije kot „nacionalne“ države, česar politična elita ne pozablja poudariti v svečanih govorih.

Nekaj bizarnega je v nalogi teh vojakov. Poklicani so, da spominjajo na suverenost države, izurjeni pa, da znajo nepremično stati na mestu. Če prenesemo to na državno raven, se jasno pokaže logika, ki jo očitno edino razumejo Pahor, Bratušek, Janša in ostali. Mesto v svetu in Evropi nam je določil trikotnik Bruselj, Frankfurt, Washington, suverenost pa lahko ohranimo in dokažemo le, če na tej točki nepremično stojimo. Dokler ne prejmemo novega ukaza, seveda. Potem bomo suverenost z zastavami in bajoneti dokazovali drugje.

A medtem ko lahko častno stražo označimo kot zgolj odmev popolnega nerazumevanja stanja stvari, pa to nerazumevanje naslednje Pahorjeve izjave konkretizirajo. O sedanji gospodarski krizi je tako v govoru na proslavi ob dnevu državnosti dejal, da je bila „njena edina dobra stran, da je surovo razgalila škodljive posledice tranzicije“. Tukaj se lahko s Pahorjem celo strinjamo, čeprav se on z nami ne bi. Problem je res bil v tranziciji, a ne v njeni izvedbi, kot naivno meni predsednik, temveč v njenem cilju. Da bi se tega zavedali, pa bi si morali 25. junija pred 22-imi leti za sanje vzeti več kot le eno noč.

Tržno gospodarstvo, predmet podobnih kretenizmov na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, nas je namreč pripeljalo natanko tja, kamor je hotelo. Na trg. Napovedana prodaja 15 podjetij z državnim deležem je sicer le ena od manifestacij brezpogojnega sprejemanja neoliberalne tržne logike, druga, bolj neposredna, je te dni začela svojo proceduralno pot v upanju, da bodo topovske salve z grajskega hriba preglasile njeno v nebo vpijočo kretenskost. Vlada se je namreč po znižanju plač v javnem sektorju, povišanju dajatev in grožnji s kriznim davkom ter zmanjšanju proračunov tudi za zdravstvo in šolstvo ob vpisu fiskalnega pravila v ustavo in omejitvi pravice do referenduma odločila dodatno zmanjšati nadomestilo za brezposelnost. Tudi brezposelni so namreč na trgu. Vse, kar počne vlada, pa gre v pravi smeri, meni Pahor. „A hkrati menim, da prepočasi in premalo odločno,“ je dejal. Nadomestila za brezposelnost je treba nižati, dajatve pa višati hitreje, bolj odločno, meni priljubljeni predsednik.

Da imamo na oblasti opraviti z ljudmi, ki so z duhom in telesom podrejeni diktatu kapitala, jasno kaže naslednja primerjava. Tako imenovano varčevalno politiko, ki tako usodno posega v življenja ljudi, sta vlada in parlament sposobna sprejeti že ob sami grožnji bruseljskega posega v notranjepolitične zadeve, v primeru izbrisanih pa ne želita spoštovati niti že sprejete odločitve najvišje evropske sodne instance. Ob vsem spoštovanju do dosedanjih kretenizmov oblasti, a predlog enega evra na dan izbrisa je med njimi zagotovo največji. Ko je treba krivice ustvarjati, delujejo politiki torej po načelu a priori, ko jih je treba popravljati, ne delujejo niti post festum.

A medtem ko častna straža izvaja svoj obred v potrditev popolni predanosti Slovenije trikotniku Bruselj, Frankfurt, Washington, ne pozabimo, da obstaja še en trikotnik, h kateremu se bo treba spet ali na novo priključiti: Istanbul, Atene, Rio de Janeiro.