Četudi je pričujoče leto rosno mlado, se obeta nadaljevanje več razsežnih zgodb. Takoj po zasuku števke smo doživeli prvi tresljaj zahodnega finančnega sistema. Da ustroj stoji na šibkih temeljih, odraža dejstvo, da kljub masivnim zadolžitvami držav, visokim meram brezposelnosti, varčevanjem pri socialni varnosti, trhli gospodarski rasti - navkljub naštetim faktorjem, so borze v decembru proslavljale rekordne vrednosti. Ameriški indeks Dow Jones je prebil vrednost 18.000; blizu rekordov so bili indeksi tudi po ostalih delih zahodnega sveta. Tu ne govorimo o rekordih nekaj let, temveč najvišjih vrednostih od pričetka omenjenih indeksov.

Streznitev po prebujenju iz mokrih sanj finančnih prisklednikov je padec Dow Jonesa za več kot 500 pik od prvega januarja. Po istem principu je pod udarom tudi finančni sektor stare celine, četudi poseduje Evropa še mnoštvo drugih odprtih ran. Leto ne bo prijetno za bruseljske evrokrate. Prvi test so parlamentarne volitve v Grčiji. Izhod slednje iz prijetne, vendar med seboj oderuške družine Evropske unije, bi postavil nevaren precedens.

Na podoben mlin zliva vodo tudi britanski premier Cameron. Četudi je britanski referendum o članstvu napovedan za 2017, je Cameron podal možnost, da se datum prestavi vnaprej. Slednje je vsaj delno posledica več volilnih porazov njegove stranke, z govorom o referendumu pa poskuša rešiti svojo stranko na letošnjih parlamentarnih volitvah. Volivce jim krade Neodvisna partija velike britanije, okrajšano UKIP, neke vrste zmes nacionalistov, konservativcev in evro-skeptikov. Po drugi strani je na zunanjepolitičnem področju referendum izsiljevanje. Vsaj zaenkrat je nemška železna kanclerka v odgovorih ostra.

Tudi njena pozicija vodje centralno stoječe evropske države je seveda nezavidljiva. Evropski kontinent se še zdaleč ni izvil iz krize. Ali še pomnite pred dvema letoma, ko je morala Evropska unija pomagati Španiji, Italiji in Portugalski. Takrat je bila na spisku problematičnih držav še ena, ki se je za las izognila posredovanju. Ja, lahko bi rekli Slovenija, vendar govorimo o državi z nekajkrat več vpliva - natančneje Franciji. Slednja ni bila primorana sprejeti trših ukrepov, najnovejši industrijski kazalci pa kažejo na neobstoječo gospodarsko rast, nekateri jo označujejo za negativno.

S Francijo na robu recesije, je le vprašanje časa, kdaj bodo zunanji dejavniki oklestili tudi nemško gospodarstvo. Temu seveda ne pomaga evropsko udejstvovanje v Ukrajini. Ne glede na to, komu se pripisuje krivda, so bile sankcije absolutna neumnost. Prve prognoze napovedujejo med dvema in štirimi procenti krčenja nemškega gospodarstva kot direktno posledico vzhodne politike Angele Merkel.

Celotna ruska kriza seveda ni le vprašanje zahodne politike, temveč zahodnega razumevanja ruske strani. Več analitikov, med njimi bivši pripadniki ameriške obveščevalne agencije, opozarja na pomanjkanje kadra. Po koncu hladne vojne se je opustilo študijo bivšega nasprotnika. Posledično trenutna politična in diplomatska srenja pomanjkljivo razume rusko stran. Seveda k temu ne pomaga dejstvo, da imamo v Evropi hordo mladih atlanticističnih gorečnežev NATA, ki prek svoje proti-ruskosti nadkompenzirajo svoje male ude in osebne frustracije.

Ruska stran ima po drugi strani še nekaj časa, preden bi sankcije in pocenitev energentov resno ogrozile njeno moč. Ne le, da ruski državljani v veliki meri podpirajo Putina, temveč je bila Ruska federacija tekom njegove vladavine na nekaterih področjih vodena razumno. Federacija ima dolg, ki znaša le okrog 15 odstotkov letnega BDP-ja. Večidel zahodne Evrope se spopada z deleži nad 50 odstotkov, ponekod do 100. Obenem ima Rusija rezerve tujih valut in zlata v višini 400 milijard dolarjev ter 200 milijard na takoimenovanem stabilizacijskem računu. Prav tako lahko glede na določila Mednarodnega denarnega sklada, od slednjega v težkih časih dobi 300 milijard. K temu se lahko doda še Kitajsko, s katero je Rusija v zadnjem letu potencirala sodelovanje in bo sigurno varovala svoje investicije v Rusiji.

V kontekstu vsem nam ljube stare celine, bo leto 2015 polno odvijanj, posledice katerih bomo čutili še dolgo. Glede na svežo zgodbo o prekinitvi pristopnih pogajanj k EU s strani Islandije, se kaže vedno bolj očitna kriza evropskega duha. Ako želi EU kot politični projekt doživeti konec desetletja, se bo potrebno soočiti z mnogimi sistemskimi problemi. Predvsem pa ponovno obuditi evropski duh liberalnosti, svobode in socialne blaginje.