Manjkajoče barve mavrice

Aktualno-politična novica
7. 6. 2022 - 16.00

Na mestnih ulicah ali medmrežju ste morda zasledili oglas švedske pohištvene korporacije Ikea, ki z geslom Ljubezen je ljubezen v luči meseca ponosa izraža podporo spolnim manjšinam. Poleg generičnega podjetniškega slogana lahko preberemo tudi, da se, citiramo, »podpora LGBT+ skupnosti začne doma«. Čeprav gre pri Ikeinem trženju meseca ponosa nedvomno za marketinško strategijo, pa je dotični oglas precej poveden in vsebinsko korekten. S tem, da se podpora spolnim manjšinam začne doma, so pri Ikei seveda ciljali na domači fizični prostor, ki ga tržijo. Uporaba tovrstne besedne zveze močno spominja na ključno sporočilo eseja Lastna soba angleške pisateljice Virginie Woolf. Ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je ta feministična pionirka v omenjenem eseju zapisala, da mora imeti pisateljica - zato da bi lahko pisala - denar in lastno sobo. 

Čeprav je Woolf s tem opredelila položaj ženske pisateljice, ki mora biti v moškosrediščni družbi ekonomsko samostojna, če se želi udejstvovati brez škodljivih vplivov patriarhata, lahko njeno ugotovitev brez zadržkov uporabimo tudi pri primeru spolnih manjšin.

Ponovne razprave o družinskem zakoniku in pravicah LGBT+
 / 31. 5. 2022
Če mora biti pisateljica finančno neodvisna, da bi se znebila sledov patriarhalnega družbenega ustroja, morajo biti spolne manjšine samostojne, da njihovega delovanja ne bi oviral heteronormativen družbeni red. Lastna soba tako ni le materialna prispodoba, temveč jo moramo danes razumeti kot pogoj avtonomnosti in vdružbljenosti v heteronormativnem redu. Skeptični del javnosti, ki ima do vprašanja spolnih manjšin sicer strpen, a brezbrižen odnos, se bo v izmenjavi mnenj ustavil ravno ob pomisleku, da je avtonomija odvisna od dejanj skupnosti same. Paradoksalno pa je, da ta skeptična javnost na univerzalni red in samoumevnost pravic opozarja tedaj, ko spolne manjšine zahtevajo in se zavzemajo za univerzalne pravice, za katere so dejansko prikrajšane. Družbeni položaj spolnih manjšin se nikakor ne more izboljšati le s prikimavanjem ustaljenemu sistemu, kaj šele, da bi se ustaljeni sistem prilagodil manjšini, ki se po svoji naravi ne more primerjati z ostalimi manjšinami. 

Prvi razlog za edinstveno zapostavljenost spolnih manjšin v primerjavi z ostalimi manjšinami namreč tiči v načinu, kako je ločena od večine. Razumevanje statusa manjšinskosti je dandanes omejeno na verske, rasne ali etnične manjšine, ki se od večine razlikujejo po kulturnih prvinah, jeziku ali zunanjem videzu. Pravni status teh uveljavljenih manjšin pa temelji ravno na tem razlikovanju. Posledično so lahko politično zastopane in tako upravičeno zahtevajo univerzalne pravice, ki jih je deležna večina. Spolne manjšine pa se od večine razlikujejo po zgolj enem, pravno izmuzljivem in neoprijemljivem terminu: po spolni praksi. Ker so univerzalne pravice in formalno politično zastopstvo pogojeni z urejenim pravnim statusom, se spolne manjšine torej veliko težje udeležujejo na področju, ki bi jim zagotovilo možnost institucionalne podpore.

To, da so spolne manjšine pravno tako rekoč neopredeljive, še zdaleč ne pomeni, da se politično ne udejstvujejo. Poleg nekaterih politikov in političark, ki se identificirajo onkraj spolne binarnosti, je v Sloveniji politično aktivnih nekaj organizacij, ki delujejo na področju boja za pravice spolnih manjšin. Domet te politične aktivnosti pa je omejen na bolj svobodomiselna področja, na katerih je drugačna spolna usmerjenost sprejeta, njeno javno izražanje pa ne vodi v socialno izključenost. Politična aktivnost spolnih manjšin je bila sicer vedno omejena na urbana središča, spremenil se je le družbeni položaj tistih, ki se politično udejstvujejo. 

Gibanje za osvoboditev iz heteronormativnih okovov je v povojnem obdobju zraslo šele na plodnih tleh stonewallskega upora konec junija leta 1969. Takrat se je policijskemu nasilju in strogemu nadzoru soseske Greenwich Village v New Yorku, kjer so živele in delovale pripadnice spolnih manjšin, uprlo nekaj sto ljudi na družbenem robu, ki so se neizprosno upirali, saj niso imeli ničesar, kar bi lahko izgubili. Po dobrega pol stoletja, odkar s parado in mesecem ponosa obeležujemo začetek kvirovskega gibanja, pa je upor heteronormativnosti prerasel omejitve družbenega roba in se udejanjil v vsakoletnem festivalskem obeleževanju stonewallskega upora v nekaterih urbanih metropolah. Za to, da lahko danes paradiramo po ljubljanskih ulicah, se moramo torej zahvaliti tisti peščici, ki se je - čeprav je s tem tvegala svojo eksistencialno varnost - leta 1969 uprla, kljub temu da svoje lastne sobe ni imela - jo je pa marsikomu omogočila. 

Čeprav današnje kvirovsko gibanje naslavlja pereče problematike spolnih manjšin na trgu dela ali v stanovanjski politiki, je področje političnega delovanja precej statično. Večinskemu deležu spolnih manjšin, ki se lahko neprestano upira heteronormativnosti, sta zagotovljeni socialna in ekonomska varnost, saj pravnega zagotovila za politično zastopstvo ni. Ta delež dejavno upirajočih lahko opredelimo preprosto geografsko: drugačna spolna usmerjenost se praznuje tam, kjer je urbanemu prebivalstvu to ekonomsko in družbeno omogočeno. Kljub pravni in geografski omejenosti kvirovskega gibanja in praznovanja parade ponosa pa upanje na lastno sobo ne sme zamreti; pravzaprav bi morala biti ta materialna prispodoba Virginie Woolf eden glavnih ciljev ljudi pod mavrično zastavo. Protestnice in protestniki na Stonewallu so lastno sobo omogočili urbani mladini v večjih mestih na zahodu - danes pa si moramo tisti z lastno sobo neprestano prizadevati, da jo omogočimo vsem, ki si je sami niso zmožni zagotoviti. 

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo imele spolne manjšine nekoč enak status kot narodne ali etnične manjšine; prav tako je iluzorno misliti, da se bosta strpnost in naklonjenost kvirovskemu gibanju vedno širili - populistični argument razgradnje tradicionalnih družinskih vrednot je preveč priročen. Zagotovila za univerzalne pravice ni, zato sta neprestan upor in boj za spolno enakopravnost še toliko pomembnejša. O tem priča tudi primer enega prvih kvirovskih gibanj v weimarski Nemčiji, ki je izzvenelo pred drugo svetovno vojno. Tisto, kar boj spolnih manjšin na globalni ravni varuje pred zamrtjem, sta kulturna hegemonija ameriškega potrošništva in uporaba Stonewalla in parade ponosa v tržne namene. Ikeini oglasi so tako kljub dobičkonosni namembnosti še kako zaželeni.

Iluzorno je tudi upati, da bo parada ponosa nekoč praznik, enakovreden dnevu boja proti okupatorju, čeprav oba obeležujeta upor zatiranih. Parada ponosa je v očeh večine na žalost samo teatralni akt bohotenja teles, mahanja z mavričnimi zastavami in prekomerne uporabe bleščic, za tiste, ki se identificirajo onkraj sistema spolne binarnosti, pa je ta ena junijska sobota eksistencialnega pomena. Biti viden ali vidna ni samoumevno, zlasti če to izražanje vidnosti pravzaprav pomeni tveganje socialne izključenosti. 

O razkrivanju
 / 1. 2. 2022
Omara še vedno obstaja, zato dovolite, da se tudi na mavričnih valovih Radia Študent poslužimo čustvenega spektakla.

Spomnimo se na smrtno kazen v desetih državah članicah Organizacije Združenih narodov, koncentracijska taborišča za homoseksualce v Čečeniji, pregon raziskovanja spola na sosednjem Madžarskem in strukturno nagnjenost transseksualk k nevarnemu spolnemu delu. Spomnimo se na Stonewall, pitje Radenske v ljubljanskem lokalu Galerija in na padli referendum o zakonski zvezi. Spomnimo se in praznujmo za vse, ki jim to ni omogočeno. Parada naj bo praznik!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness