Kot že veste, se bližajo evropske volitve, na katerih bomo v Sloveniji devetega junija izbirali devet evropskih poslancev. Kako tega ne bi vedeli? V zadnjem mesecu se evropske volitve postavljajo vse bolj v ospredje slovenskih medijev. Bo Anže Logar zapustil stranko svojega političnega očeta, Janeza Janše, in s Platformo sodelovanja kandidiral na evropskih volitvah? Kako bo menjava vodstva v stranki Socialnih demokratov vplivala na njihov izkupiček evropskih poslancev? Kdo sta mistična kandidata Gibanja Svoboda, ki vnovični različici stranke novega obraza lahko prineseta večino med slovenskimi evroposlanci? Taki in podobni naslovi, ankete, analize, komentarji, kolumne, podkasti in celo soočenja bodo v naslednjih dveh mesecih le še bolj dominirali v slovenskem medijskem prostoru. Čemu taka fascinacija in obsedenost z volitvami v Evropski parlament? 

Stopimo najprej korak nazaj in si poglejmo številke. Slovenija je na podlagi demografskih sprememb od prejšnjih evropskih volitev leta 2019 pridobila dodatno poslansko mesto v Evropskem parlamentu, katerega bo po novem sestavljalo 720 poslancev. Od letošnjih volitev bomo tako namesto osmih volili celih devet evroposlancev, kar ne dosega niti odstotka in pol vseh evropskih poslancev. Gre za odstotek v višini statistične napake, tako da bi težko govorili o kakšnem močnem zastopanju slovenskih interesov. 

Poleg maloštevilčnosti je problem tudi v neaktivnosti slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu. Kolikrat ste slišali, da se je kateri izmed naših poslancev dejansko angažiral pri pripravi kakšnega zakona, uredbe ali deklaracije? Četudi se je, za to v Sloveniji praktično nismo slišali. Edini, ki je vsaj malo izstopil iz povprečja, je poslanec Slovenske ljudske stranke Franc Bogovič, pa še on se je zaradi svojega kmečkega ozadja zgolj uprl Uredbi o trajnostni rabi pesticidov ali Uredbi o obnovi narave, ki so ju desničarji predstavili kot napad na kmete. Z izjemo tega Bogovič, kot vsi ostali slovenski poslanci, v Bruselj odhaja predvsem po mastno evroposlansko plačo v višini dobrih deset tisoč evrov bruto. 

Nepomembnost slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu seveda še ne zadeva bistva, namreč tega, da je obstoj parlamenta v resnici nesmiseln. Delovanje Evropske unije je nedemokratično, saj jo vodi neizvoljena Evropska komisija, ki ima bistveno večjo odločevalsko moč kot Evropski parlament. Parlament lahko predlaga nezavezujoče resolucije, zavezujoče uredbe in direktive pa oblikujejo birokrati v komisiji. Zadnjo besedo pri sprejemanju teh imajo države članice v Evropskem svetu. 

Vzemimo za primer Uredbo o obnovi narave, proti kateri se je odločno postavil evroposlanec Bogovič. Uredbo je leta 2022 sestavila in predlagala Evropska komisija, junija lani je okrnjeno verzijo uredbe nato sprejel Evropski parlament. Sledilo je usklajevanje z državami članicami, v praksi z interesi nacionalnega in transnacionalenga kapitala. Rezultat je bil še dodatno omiljena uredba, ki jo je s tesno večino parlament februarja sprejel, a to še ni konec njene birokratske poti. Države članice za uredbo niso zagotovile večine, zato o njej niti niso glasovale. Tako so vsaj do konca aktualnega mandata Evropskega parlamenta uredbo pokopali. Na primeru lahko vidimo vso nesmiselnost Evropskega parlamenta, ki predvsem služi za dajanje legitimnosti neoliberalni in nedemokratični Evropski komisiji. 

Kljub nepomembnosti slovenskih evroposlancev v nepomembni instituciji, kot je Evropski parlament, slovenski mediji evropskim volitvam posvečajo perverzno veliko pozornosti. Kot da bi prezrli dejstvo, da se je prejšnjih evropskih volitev udeležilo manj kot 30 odstotkov državljanov. Razloge za tako obsedenost z evropskimi volitvami lahko generalno razumemo na dveh ravneh. Na medijski ravni je računica preprosta in simptomatična. Z aktivnim spremljanjem in navdušenjem nad evropskimi volitvami komercialni mediji sodelujejo v reprodukciji na videz polariziranega javnega diskurza. Na eni strani promovirajo neoliberalne programe dominantnih strank, na drugi pa strašijo pred porastom ekstremne desnice na prihajajočih evropskih volitvah. Ravno s to umetno delitvijo mediji poglabljajo polarizacijo med ljudmi, po starem rimskem principu: deli in vladaj. 

Na individualni ravni se novinarji, politični analitiki ter ostali dežurni komentatorji navdušujejo nad evropskimi volitvami, saj predstavljajo še eno politikantsko borbo, v kateri je pač treba navijati za svojega favorita. Namesto strokovnjakov, kot se jih predstavlja v javnosti, moramo te ljudi imenovati s pravim imenom. To so politični džankiji, ki politiko fetišizirajo in jo reducirajo na športu podoben boj. Zanje politika ni borba za družbeni napredek, temveč svojevrsten resničnosti šov. Pri tem spektaklu mesece in mesece premlevajo, kateremu kandidatu bo uspelo zbrati največ glasov ter s tem domov odnesti jackpot v obliki bruseljske plače. Na ta način medijski akterji Evropskemu parlamentu dajejo legitimnost, ki si je zaradi minornega vpliva na odločitve Evropske komisije in držav ne zasluži in je, sodeč po volilni udeležbi, v resnici niti nima.

Vir fotografije: EPP Group, Flickr, Creative Commons